VSL sodba I Cpg 1446/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavi učinek pogodbe o asignaciji z dne 11.3.2010 v znesku 6.811,25 EUR, in sicer nalog tožeče stranke njenemu dolžniku C C, d.o.o., da obveznost izpolni z nakazilom zneska 6.811,25 EUR toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačilo obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 11.3.2010, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svojih terjatev do stečajnega dolžnika v znesku 6.811,25 EUR, in da je tožena stranka dolžna plačati stečajnemu dolžniku 6.811,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2010 do plačila (I. točka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo tudi stroške tožeče stranke v višini 753,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka 1. odst. 271. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP) in če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka 1. odst. 272. čl. ZFPPIPP), če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje (2. točka 1. odst. 272. čl. ZFPPIPP), ali če je bilo dejanje opravljeno med postopkom prisilne poravnave v nasprotju s 151. členom ZFPIIPP (3. točka 1. odst. 272. čl. ZFPPIPP). Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke 1. odst. 272. čl. ZFPPIPP, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odst. 272. čl. ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo, ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka) ali če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka 3. odst. 272. čl. ZFPPIPP).

6Tožeča stranka je utemeljevala domnevo obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti na dejstvu, da je bilo izpodbijano pravno dejanje prva asignacija, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, in je bilo zato to dejanje neobičajno. Domneva po 1. točki 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP temelji na predpostavki, da je nenadna sprememba načina izpolnitve tisti znak, ki bi upnika moral opozoriti na insolventnost. Pravdni stranki sta imeli v Pogodbi o dobavljanju blaga z dne 15.11.2009 izrecno dogovorjeno, da se kupnina poravna bodisi z nakazilom na račun tožene stranke bodisi preko asignacije. Zato dejstvo, da je tu prvič šlo za asignacijo, tožene stranke še ni moglo opozoriti, da naj bi bila tožeča stranka insolventna. Ob tem ima tožena stranka prav, ko trdi, da je asignacija po poslovnih običajih običajen način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot je bil pravni posel med pravdnima strankama. Še posebej je to postal običajen način izpolnitve v zaostrenih razmerah poslovanja. Ne drži, da zakon določa, da je pomembna le poslovna praksa in običaji med pravdnima strankama, saj zakon v 1. točki 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP česa takega ne določa, kar pove že jezikovna razlaga te določbe („ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom“), pri čemer uzance tako ali tako ne morejo obstajati le med dvema subjektoma. Tudi iz uvodnih pojasnil dr. Nine Plavšak k ZFPPIPP (GV Založba 2008, predvsem stran 206, pa tudi 207) izhaja, da ne gre le za poslovno prakso med dvema subjektoma (čeprav v tem delu avtorica razlaga objektivni pogoj izpodbojnosti, pa je vsebina položajev enaka, le da je pri objektivnem pogoju izpodbojnosti pomemben običajni rok izpolnitve, pri subjektivnem pogoju pa običajna oblika ali način izpolnitve). Šlo je torej za povsem običajen način izpolnitve, očitno pa je bil ta običajen tudi za poslovanje tožeče stranke, ki ni niti prerekala trditev tožene stranke v tej smeri. Domneva obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti tako ni podana.

7Da bi tožena stranka vedela za insolventnost tožeče stranke, ni niti verjetno. Noben normalen poslovni subjekt ob tem, da bi vedel za insolventnost, ne bi pogodbeniku dobavil blaga v vrednosti 152.181,35 EUR, kot je to storila tožena stranka po izpodbijanem pravnem dejanju (neprerekana trditev tožene stranke).

8Tožeča stranka je trdila tudi, da bi zaradi zamud in blokad računa tožeče stranke tožena stranka morala vedeti za insolventnost. Stalna blokada poslovnih računov tožeče stranke v obdobju po 12.5.2010 tožene stranke ni mogla opozoriti na insolventnost tožeče stranke, saj gre za obdobje po izpodbijanem pravnem dejanju. Iz računovodskih izkazov za leto 2008 pa nedvomno izhaja dobro poslovanje tožene stranke. Ni dvoma, da zamude pri plačilih v trajanju treh mesecev in več kažejo na slabše finančno stanje, vendar pa slabo finančno stanje za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti še ne zadostuje – v skladu z zgoraj navedenimi zakonskimi določili je namreč pomembna insolventnost (slabo ekonomsko-finančno stanje je bilo pomembno po prejšnjem zakonu, ne pa po ZFPPIPP, ki je izpodbijanje zelo omejil). Insolventnost pa je stanje trajnejše nelikvidnosti (ko dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju) ali stanje dolgoročne plačilne nesposobnosti (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP). V času izpodbijanih pravnih dejanj pa ni bilo blokade računov tožeče stranke, kar izhaja tudi iz profila tožeče stranke, ki ga je v spis vložila tožeča stranka (A13). Tožena stranka pa ima prav, ko trdi, da ne more preverjati vsakega poslovnega partnerja, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je glede na siceršnji promet med pravdnima strankama znesek iz te asignacije dejansko majhen. Poleg tega pa take spremembe, ko je račun nekaj časa blokiran, nato pa spet ne, še ne kažejo na insolventnost, kažejo zgolj na začasne težave, ne pa na trajnejšo nelikvidnost. Prav tako na insolventnost ne kažejo zamude. Pri tem je treba poudariti, da je bila izpodbijana asignacija sklenjena naslednji dan po zapadlosti, in če se je tožena stranka z njo strinjala, da bo plačilo prejela lahko šele 1.7.2010, torej skoraj šest mesecev kasneje, to še ne pomeni, da bi morala vedeti za insolventnost. Zato se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi tožena stranka morala vedeti za insolventnost tožeče stranke.

9Da bi bilo pravno dejanje uspešno izpodbito, morata biti izpolnjena tako subjektivni kot objektivni element izpodbijanja. Ker ni izpolnjen že subjektivni element, je tožbeni zahtevek neutemeljen. Zato tudi ni pomembno napačno stališče sodišča prve stopnje, da naj tožeča stranka ne bi uspela dokazati, da bi brez tega dejanja sama uspela prejeti znesek iz asignacije (na kaj takega tožena stranka niti ni opozarjala, poleg tega pa ni videti nobenega razloga, da bi se v kaj takega dvomilo ob dejstvu, da je dolžnik tožeče stranke to svojo obveznost tudi izpolnil), prav tako pa tudi ni pomembno, da je sodišče prve stopnje utemeljevalo dejstvo, da naj tožeča stranka v času storitve tega dejanja sploh ne bi bila še insolventna, na nezatrjevanih dejstvih.

10Ker tako ni izpolnjen subjektivni element izpodbojnosti, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Višje sodišče tako ni našlo za odločitev relevantnih razlogov, na katere je opozorila tožeča stranka, prav tako pa tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako bo morala svoje stroške nositi tudi tožena stranka, saj stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP.