VSL sodba I Cpg 1223/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. b), III b) in IV. točki izreka spremeni tako,

a) da se točki I. b) in III b) izreka glasita:
I. b): Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh iz naslova neupravičene obogatitve plačati še znesek v višini 286,93 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od 10. 4. 2012 do plačila.
III b) Tožena stranke je dolžna tožeči stranki v 15 dnevih plačati civilno kazen še v višini 264,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, do plačila.

b) da se v točki IV. izreka znesek 75,23 EUR nadomesti z zneskom 195,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

II. V delu, kolikor se nanaša na preostali izpodbijani, in nespremenjeni zavrnilni del točke

I. b) (glede zneska 190,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2012 do plačila),
IIII b) (glede zneska 224,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila) in

se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh po prejetju te sodbe povrniti tožeči stranki 212,44 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je svojem gostinskem obratu javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke. Prvostopenjsko sodišče je delno zavrnilo tožbena zahtevka na temelju neupravičene obogatitve in na plačilo civilne kazni. Materialnopravni temelj za delno zavrnitev je bil glede obeh zahtevkov enak. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov - Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

2Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških je tožeča stranka vložila pritožbo. V pritožbi predvsem meni, da bi bila morala biti uporabljena T 2005. Po njenem mnenju se uporablja SS 2006 le, če je bila sklenjena t. i. individualna pogodba s tožečo stranko glede uporabe avtorskopravno varovanih del. Če pa individualna pogodba ni bila sklenjena, potem pa SS 2006 določa, da se uporabi T 2005. Uporabnik mora položiti na račun znesek, ki ga tožeča stranka obračunava skladno s T 2005, vendar pa je ta znesek zmanjšan za 30 % (2. odstavek 4. člena SS 2006). Takšen uporabnik torej dobi popust. Ker tožena stranka ni niti sklenila individualne pogodbe, niti ni položila potrebnega zneska, mora plačati neupravičeno obogatitev in pa civilno kazen po T 2005, vendar pa brez popusta. Da je imel SS 2006 namen, dati popust uporabnikom, ki izpolnjujejo svoje zakonske obveznosti, naj bi bilo razvidno tudi iz 12. člena SS 2006. Ta določba naj bi določala, da so imeli v prehodni dobi ugodnosti le tisti uporabniki, ki so s tožečo stranko sklenili individualne pogodbe.

3Pritožba je delno utemeljena.

Materialnopravni temelj za uveljavljanje zahtevkov

4Pravni temelj za tožbeni zahtevek iz neupravičene pridobitve (obogatitve) je zakonski. To pa je 190. člen OZ, ki ga 198. člen OZ še precizira.

5Tudi za civilni delikt, in za z njim povezano civilno kazen, je pravni temelj zakonski. Čl. 168 odstavek 1 ZASP določa, da veljajo za kršitve splošna pravila o povzročitvi škode, torej 131. člen OZ in naslednji. Že takoj naslednji odstavek pa določa, kako se škoda odmeri. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). To je torej najbolj splošno pravilo.

6Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki očitno ureja le posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pa pride le, kot že na temelju 2. odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti. Da je zakonodajalec tako tudi hotel, kažeta skoraj enaki besedili 2. in 3. odstavka 168. člena ZASP.

7Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani (4., 6. in 12. člen SS 2006), ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

8SS 2006 velja za uporabnike s področja obrti, obrti podobnih dejavnosti in gostinstva (glej 1. in 5. člen SS 2006). Tožena stranka je oseba, ki spada na področje osebne veljavnosti SS 2006. Tožena stranka ni sklenila individualne pogodbe s tožečo stranko. Zakonito uporabo avtorskih del bi tožena stranka od uveljavitve SS 2006 dosegla že, če bi položila znesek, ki ga določa 2. odstavek 4. člena SS 2006. Ta pa se odmeri po T 2005, zmanjšani za 30 %.

9Tožena stranka je bila torej obogatena toliko, kolikor je prihranila, ker ni ravnala tako. Kot računski temelj za izračun civilne kazni se tudi vzame T 2005 iz že prej opisanega razloga. Za dosego zakonite uporabe bi namreč morala ravnati po 2. odstavku 4. člena SS 2006. Kaj več ni bilo niti potrebno.

10Prvostopenjska odločba izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da se od uveljavitve SS 2006 samodejno uporablja tarifa iz SS 2006. Pritožba pa tudi izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da se v danem primeru uporablja izključno T 2005, ki ni znižana za 30 %. Takšno zmotno stališče temelji na njenem prepričanju, da lahko tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, v bistvu določi posebno, najvišjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko pravico.

11Glede na pojasnjeno materialnopravno izhodišče je moralo pritožbeno sodišče delno spremeniti prvostopenjsko sodbo glede višine neupravičene pridobitve in glede civilne kazni, in posledično tudi glede stroškov postopka (1. odstavek 351. člena in 358. člen ZPP).

Višina zahtevkov

12Glede dejanskih ugotovitev se sodba pritožbenega sodišča sklicuje na sodbo prvostopenjskega sodišča.

13Tožeča stranka je zahtevala plačilo 634,04 EUR kot neupravičeno pridobitev tožene stranke. Ta znesek je potrebno zmanjšati za 30 %. Utemeljen je le zahtevek v višini 443,80 EUR. Glede dela zahtevka v višini 156,87 EUR je že bilo odločeno v neizpodbijanem delu prvostopenjske odločbe. Tožbeni zahtevek je deloma utemeljen še glede preostanka, to je glede 286,93 EUR. Neutemeljen je glede 190,21 EUR.

14Tožeča stranka je zahtevala 634,04 EUR kot civilno kazen, pri čemer je pri tem znesku tudi že upoštevala DDV. Do njega ni upravičena, saj civilna kazen ni odmena za opravljeno storitev. Poleg tega je upravičena le do 70 % preostalega zneska. Upravičena je torej do 409,05 EUR. O tem je že bilo deloma odločeno v neizpodbijanem delu prvostopenjske odločbe. Tožbeni zahtevek je deloma utemeljen še glede preostanka, to je glede 264,46 EUR. Neutemeljen je glede 224,99 EUR.

Preizkus po uradni dolžnosti

15Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo takšnih kršitev. Pritožbi je Višje sodišče deloma ugodilo in spremenilo prvostopenjsko odločbo, deloma pa jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. člena, 353. in 358. člena ZPP.

Stroški postopka

16Prvostopenjsko sodišče je že odločilo, da so bili prvostopenjski stroški tožeče stranke 278,64 EUR. Zoper ta del prvostopenjske odločbe se tožeča stranka ni pritožila. Grajala je le odločitev o deležu stroškov, ki jih mora nositi tožena stranka. Ta del pritožbe je deloma utemeljen.

17Tožeča stranka je s svojimi zahtevki uspela s približno 70 % in je torej upravičena do povrnitve stroškov v sorazmerju s tem uspehom (1. odstavek 154. člena ZPP). Upravičena je do povrnitve 195,05 EUR prvostopenjskih stroškov.

18Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov po Zakonu o odvetniški tarifi, in sicer v višini 110,40 EUR (tar. št. 3210), 10,00 EUR (tar. št. 6000), 20,00 EUR (tar. št. 6007), 20 % DDV od prej naštetih zneskov in 135,00 EUR (sodna taksa). Zahtevala je torej povrnitev skupaj 2303,48 EUR, upravičena pa je do povrnitve 212,44 EUR.