VSL sodba I Cpg 1220/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka) in mu povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.041,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in stroške pritožbenega postopka tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi naloži v plačilo tožeči stranki, podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od poteka paricijskega roka do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6Sodbo, s katero je sodišče prve stopnje odločilo v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ni pa je mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Do pritožbenih navedb, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje oziroma uveljavljajo relativne bistvene kršitve določb postopka se pritožbeno sodišče zato ni opredeljevalo.

7Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje:

- tožena stranka se je zavezala za tožečo izdelati spletno stran po ponudbi 08-010-0001 z dne 22. 4. 2008 za 5.040,00 EUR, za kar je prejela avans v višini 2.000,00 EUR;

- spletna stran ni bila dokončno narejena;

- za tožečo stranko je bil bistven izgled spletne strani oziroma njena grafična podoba;

- tožena stranka tožeče ni opozarjala, da spletne strani z grafično podobo, kot si jo je slednja zamislila, ni mogoče narediti;

- razlog za odpoved ni zamuda v poletnih mesecih, glede katere je krivdo nase prevzela tožeča stranka;

- dne 15. 9. 2008 je tožeča stranka poslala toženi elektronsko sporočilo z zahtevo, kakšne barve in obliko spletne strani želi;

- stranke so imele 17. 9. 2008 sestanek, kjer je bil postavljen dodaten rok za izpolnitev obveznosti, tj. 26. 9. 2008, tožena stranka pa obveznosti v tem dodatnem naknadnem roku ni izpolnila;

- tožena stranka je v dopisu z dne 2. 10. 2008 kot odgovor na dopis tožeče stranke o odpovedi podjemne pogodbe slednji pojasnila, da je razlog za neizdelavo spletne strani po željah tožeče stranke v platformi same spletne strani.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka izpolnila obveznosti iz ponudbe št. 08-010-0001 z dne 22. 4. 2008, ker naj bi spletno stran za tožečo izdelala dvakrat, saj iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja med strankama nesporno dejstvo, da spletna stran sploh ni bila dokončno narejena. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da naročnik sklene podjemno pogodbo zaradi uresničitve interesa, da bo posel, izvršitev katerega je predmet podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja, uspešno končan. Za presojo, ali je podjemnik pravilno izpolnil svojo obveznost, je zato pomembno le, da je dosegel končni rezultat, zaradi katerega se je naročnik odločil skleniti podjemno pogodbo. Predmet podjemnikove obveznosti namreč ni samo delo, ki ga opravlja, da bi končal posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak šele končni rezultat, ki se ga je zavezal izpolniti. V obravnavanem primeru predmet podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja predstavlja izdelana spletna stran, z grafično podobo po željah tožeče stranke. Glede na to, da ta ni bila (dokončno) narejena, tudi do uresničitve končnega interesa tožeče stranke ni prišlo.

9Prvi odstavek 625. člena Obligacijskega zakonika – OZ določa dolžnost podjemnika, da opozori naročnika na napake materiala, ki mu ga je naročnik izročil, kar jih je opazil ali moral opaziti, ker sicer odgovarja za škodo (t.i pojasnilna dolžnost). Podjemnik mora naročnika opozoriti na vse okoliščine v zvezi z opravljanjem posla, ki lahko vplivajo na uspešno uresničitev naročnikovih interesov, ki jih podjemnik mora upoštevat. Podjemnikova obveznost se nanaša tako na okoliščine, ki obstajajo ob ali nastanejo po sklenitvi pogodbe. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka razloge za nemožnost izdelave spletne strani po željah tožeče stranke navedla šele v dopisu z dne 2. 10. 2008, s katerim je odgovorila na dopis tožeče stranke z istega dne, s katerim je slednja uresničila pravico odstopiti od sklenjene pogodbe, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka potrebna pojasnila tožeči stranki dala prepozno.

10OZ v 627. členu določa, da če se med izvrševanjem dela izkaže, da se podjemnik ne drži pogodbenih pogojev in sploh da ne dela, kot bi moral, in da bo imelo izvršeno delo napake, ga lahko naročnik na to opozori in mu določi primeren rok, da svoje delo prilagodi svojim obveznostim. Če do izteka tega roka podjemnik ne izpolni naročnikove zahteve, lahko ta odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki v elektronskem sporočilu z dne 15. 9. 2008 poslala zahtevo, kakšne barve in obliko spletne strani želi, ter da ji je na sestanku 17. 9. 2008 postavila dodaten rok za izpolnitev obveznosti do 26. 9. 2008. Ker tožena stranka niti do 30. 9. 2008 obveznosti ni izpolnila oziroma tožeče stranke opozorila, da pogodbe ne bo mogla izpolniti skladno z njenimi zahtevami, je tožena stranka skladno s 627. členom OZ pridobila pravico odstopiti od pogodbe, ki jo je uresničila, posledično pa lahko zahteva vrnitve tistega, kar je dala (111. člen OZ). Plačilo avansa v višini 2.000,00 EUR, ki ga tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva od tožene, zato predstavlja kondikcijiski in ne odškodninski zahtevek, zato ji tudi ni bilo treba zatrjevati in dokazovati obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti, kot zmotno navaja tožena stranka. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče moralo upoštevati tretji odstavek 111. člena OZ, ki določa, da če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka za to ustreznega zahtevka sploh ni podala.

11Pritožnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz obrazložitve o stroških ne izhaja, katere priglašene stroške je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki in kateri stroški predstavljajo vsoto, ki jo je sodišče naložilo v plačilo toženi, zato odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je v spisu (list. št. 34) podroben stroškovnik, iz katerega je jasno razvidno, katera procesna dejanja in v kolikšnem obsegu je sodišče priznalo tožeči stranki, tožena stranka pa bi z vpogledom posamezne postavke tudi lahko preverila.

12Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek ( prvi odstavek 155. člena ZPP).