VSL sodba I Cp 3131/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 128663/2011 z dne 12. 9. 2011, v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Zoper sodbo se iz formalnih pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in napačne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Uveljavlja še povračilo »dosedanjih« in pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe prihaja samo s sabo v nasprotje, ko po eni strani navaja, da je edino, kar toženo stranko povezuje s tožečo stranko, okoliščina, da je v času trajanja najemnega razmerja koristila storitve tožeče stranke in jih tudi redno plačevala, po drugi strani pa, da tožena stranka za vtoževano obdobje vode ni uporabljala, kar je logično, saj je v najemniškem stanovanju ni bilo, pri čemer sodišče spregleda bistvo zadeve, tj. da bi morala tožena stranka ravnati v smislu 23. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju: Odlok) in tožečo stranko pisno obvestiti o tem, da ni več uporabnik njenih storitev. Iz 21. člena Odloka jasno izhaja, da je uporabnik javne službe fizična ali pravna oseba, ki uporablja vodo iz javnega vodovoda na območju MOL in je sámo lastništvo objekta, v katerem je odjemno mesto, irelevantno. Ker tožena stranka kot najemnik in uporabnik v smislu Odloka o spremembi uporabnika ni obvestila tožeče stranke, je slednja račune še naprej pošiljala toženi stranki. Dobavljeno vodo je dolžan plačati uporabnik in ne lastnik, zato je zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka kot najemnik ni bil uporabnik v smislu Odloka ter da je status uporabnika smiselno vezan na lastništvo stavbe oz. vodovodnega priključka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča druge stopnje, ki v sporih majhne vrednosti odloča po sodniku posamezniku (peti odstavek 458. člena ZPP), je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva (kar v sporih majhne vrednosti niti ni pritožbeni razlog) ter pravilno uporabilo materialno pravo, absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP pa pri tem ni storilo.

Pritožnica uvodoma neupravičeno očita sodišču prve stopnje, da v razlogih izpodbijane sodbe prihaja samo s sabo v nasprotje. Nobenega nasprotja namreč ni v ugotovitvi, da je toženec kot najemnik stanovanja bival na naslovu Z. v Ljubljani do 12. 5. 2010, ko se je preselil v D.. Do tega datuma je toženec koristil storitve tožeče stranke in je račune zanje tudi redno poravnaval, v kasnejšem obdobju (na katerega se nanašajo sporni računi) pa vode v navedenem stanovanju na Z. ni več uporabljal, saj tam ni več bival, kar je povsem logično; dejanska nelogičnost je v pritožbenih navedbah, ki v teh pojasnilih med pravdnima strankama celo nespornih dejstev vidi notranje nasprotje.

V nadaljevanju pritožnica zgolj ponavlja svoja pravna stališča, ki jih je neuspešno uveljavljala že v dosedanjem postopku. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka v tem postopku ni stvarno pasivno legitimirana. Poleg dejstva, da toženec ni dolžan plačevati storitev, ki jih ni koristil, je ustrezna tudi materialnopravna interpretacija sodišča prve stopnje, ki zaključuje, da lahko pojem »uporabnika« v Odloku smiselno pomeni le lastnika nepremičnine z vodovodnim priključkom in ne najemnika, kar je bil toženec. 21. člen Odloka res določa, da je uporabnik javne službe fizična ali pravna oseba, ki uporablja vodo iz javnega vodovoda na območju MOL, toda te določbe ni mogoče razumeti izolirano. Tako 2. člen Odloka jasno določa, da je vodovodni priključek del stavbe in je v lasti uporabnika. Ob sklicevanju na pravilno stališče prvostopenjskega sodišča v 14. in 15. točki razlogov izpodbijane sodbe v izogib ponavljanju, sodišče druge stopnje le še dodatno poudarja, da določba drugega odstavka 8. člena Odloka, ki ureja priključitev na javni vodovod, zlasti pa določbe, ki se nanašajo na obveznosti uporabnikov, ne dopuščajo drugačnega sklepa, kakor da gre za obveznosti lastnikov, njihovih skupnosti ali upravnikov večstanovanjskih stavb (nobenega dvoma npr. ni, da najemnik ni dolžan oz. upravičen redno vzdrževati interne napeljave, internega požarnega omrežja, internih hidrantov, vodomernih mest, sklepati pogodb z izvajalcem, obnavljati vodovodnega priključka po poteku tridesetih let, urejati delitve stroškov porabljene vode v večstanovanjskih stavbah …). V tej luči je zmotno pritožbeno stališče, da je lastništvo objekta, v katerem je odjemno mesto, nepomembno, prav tako zmotno pa je v tej zadevi vtoževano obveznost tožene stranke utemeljevati s sklicevanjem na 11. alinejo 23. člena Odloka, ki govori o pisnem obveščanju izvajalca o spremembah v zvezi z odjemnim mestom, kar naj bi tožena stranka opustila. Primarno kaže opozoriti, da 11. alineja 23. člena Odloka govori o spremembi »lastništva« in ne (dejanskega) uporabnika, kar zatrjuje pritožnica, pa tudi sicer se sodišče druge stopnje strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da tudi v tem primeru ne gre za dolžnost najemnika, ki naj bi bil zavezan obveščati tožečo stranko, da v stanovanju več ne prebiva. Pripomniti velja, da niti Stanovanjski zakon (SZ-1) med obveznostmi najemnika v 94. členu ne ureja kakšne vsebinsko sorodne dolžnosti, po drugi strani pa je skladno z določbo šestega odstavka 24. člena SZ-1 etažni lastnik tisti, ki mora o sklenitvi ali spremembi najemne pogodbe takoj obvestiti upravnika, do trenutka obvestila pa se šteje, da je dolžnik vseh terjatev z naslova upravljanja večstanovanjske stavbe lastnik. V obravnavani zadevi gre po presoji sodišča druge stopnje za podobno situacijo, česar se v 16. točki razlogov izpodbijane sodbe dotakne tudi prvostopenjsko sodišče, ko življenjsko logično sklepa, da je lastnik stanovanja oz. najemodajalec očitno moral obvestiti tožečo stranko, da bo v času najemnega razmerja vodo plačeval toženec kot dejanski uporabnik (na njegovo ime so bili namreč izdani tako sporni kot nesporni računi). Domneva, da najemodajalec tožeče stranke nato ni seznanil, da toženec ni več najemnik stanovanja na Z. 4, pa seveda ne more biti v breme tožene stranke na način, da bi bila sama dolžna pošiljati pisna obvestila tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa nositi stroške predmetih računov za dobavo pitne vode. Toženec je dogovorno poravnal vse stroške dobave vode za čas, ko jo je dejansko uporabljal, kar pa še ne pomeni, da je z dejansko uporabo prevzel tudi dolžnosti, ki se vsebinsko lahko nanašajo le na lastnika.

Ker na podlagi navedenega razlogi, ki jih ponuja pritožba, niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ob preizkusu sodbe tudi ni zaznalo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

ZPP v prvem in drugem odstavku 163. člena določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče na opredeljeno zahtevo stranke, v kateri morajo biti stroški določno navedeni. Ker tožeča stranka slednjega v pritožbi ni storila in je povračilo uveljavljala zgolj pavšalno, odpade odločanje o pritožbenih stroških, ne glede na dejstvo, da bi jih upoštevaje pritožbeni neuspeh tožeča stranka tudi sicer morala kriti sama (154. in 165. člen ZPP).