UPRS sodba in sklep II U 253/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da mora inšpekcijski zavezanec-sedaj tožnik takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo objekta za oglaševanje, približnih tlorisnih dimenzij 5,80 x 4,30 m, ki je postavljen na dveh kovinskih stebrih približne višine 4 m in pritrjen na fasado objekta, ki stoji na zemljišču s parc. št. 2774, k.o. ...; pod 2. točko izreka je odločil, da mora tožnik v roku 6 mesecev po vročitvi te odločbe na svoje stroške odstraniti objekt in vzpostaviti prejšnje stanje; pod 3. točko izreka je odločil, da se tožnika opozarja, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah; pod 4. točko izreka je izrekel 4 vrste posebnih prepovedi ; pod 5. točko izreka je odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in pod 6. točko izreka je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo pri inšpekcijskem pregledu dne 11. 11. 2010 in 11. 4. 2011 ter na zaslišanju dne 1. 12. 2010 ugotovljeno, da je na fasadi stavbe, ki stoji na navedenem zemljišču, zgrajen opisani objekt za oglaševanje (LED prikazovalnik), pripet na fasado objekta. Inšpekcijski zavezanec je povedal, da ima sklenjeno pogodbo o najemu z lastnikom zgradbe, ki je hkrati soglasje za postavitev in da je na upravni enoti dobil informacijo, da gradbenega dovoljenja za postavitev objekta za oglaševanje ne potrebuje. Dalje navaja, da je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da objekt za oglaševanje ne izpolnjuje zahtev za gradnjo enostavnega objekta, določenega v četrti alineji prvega odstavka 12. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba), saj presega velikost oglasne površine, določene v k točki 20. člena Uredbe (20 m2), saj znaša površina objekta v obravnavanem primeru 24,88 m2. Poleg tega je objekt za oglaševanje postavljen v varovalnem pasu gospodarske javne infrastrukture (ceste) in je širina varovalnega pasu, kot izhaja iz lokacijske informacije, 12 m, predmetni objekt pa je od roba cestnega sveta oddaljen približno le 6 m. Gre torej za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje. Ker je bila obravnavana gradnja opravljena brez gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo in zato je bilo treba tožniku izreči ukrepe, kot jih inšpektor odredi pri nelegalni gradnji po 152. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnil. Ocenjuje, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno in da je zato prvostopenjski organ inšpekcijskemu zavezancu pravilno izrekel inšpekcijski ukrep po določbah 152. člena ZGO-1, ker tožnik za obravnavano gradnjo nima gradbenega dovoljenja, čeprav se objekt ne more šteti za enostaven objekt, ker presega površino 20 m2 in je od roba cestnega sveta oddaljen približno le 6 m. Zato bi tožnik moral vložiti zahtevo za izdajo soglasja pri pristojnem organu, vendar pa tožnik s tem soglasjem ne razpolaga.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da njegov objekt glede na Uredbo predstavlja enostavni objekt in da tako prvostopenjska odločba, kot tudi drugostopenjska odločba, ne povesta, zakaj njegovega objekta ni mogoče opredeliti kot enostavnega objekta, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, tako da se odločba v tem delu ne da preizkusiti in je tudi podan razlog bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da sporni objekt predstavlja enostavni objekt, kar izhaja iz odločilnega dejstva, da je dejansko pritrjen na fasado objekta poslovne stavbe in zato ne predstavlja samostojnega objekta, kot to zmotno navaja izpodbijana odločba. Razen tega ne gre niti za enostavni objekt, temveč zgolj za fasadno izvedbo oglaševalne table, ki stoji na zidu poslovnega objekta. Zato mu ni bilo treba upoštevati odmikov od robnega cestnega sveta, saj navedenega odmika tudi ni deležna poslovna stavba, na fasadi katere stoji oglaševalna tabla, ker ne gre za samostojni objekt in zato tudi niso kršena pravila o gradnji v varovalnem pasu. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da dokončno odločbo Ministrstva za okolje in prostor (sedaj Ministrstva za infrastrukturo in prostor) kot nezakonito odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi odlog izvršitve izpodbijane odločbe v skladu z določbo 32. člena ZUS-1, kar utemeljuje z navedbo, da bi se mu z izvršitvijo omenjenega akta prizadejala težko popravljiva škoda, ki se kaže v izgubi prihodka, saj mu je njegov edini prihodek iz naslova oddajanja oglasnih sporočil oziroma panojev v najem in bi bili socialno ogroženi tudi delavci tožnika, ker bi v primeru rušitve ostali brez prihodkov.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen izrek inšpekcijskega ukrepa, ki je bil tožniku izrečen na podlagi določb 152. člena ZGO-1.

Po navedeni zakonski določbi gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja ustavi in da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Kaj pomeni nelegalna gradnja, je določeno v točki 12.1.2. člena ZGO-1. Po navedeni določbi nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez gradbenega dovoljenja.

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnik zgradil objekt za oglaševanje približnih tlorisnih dimenzij 5,80 x 4,30 m, postavljen na dveh kovinskih stebrih približne višine 4 m in pritrjen na fasado objekta na zemljišču s parc. št. 2774, k.o. ... Glede na navedene tlorisne dimenzije objekt presega po določbah 20. člena Uredbe dopustno površino 20 m2, zato je po presoji sodišča odločitev prvostopenjskega organa, da predmetnega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavni objekt, pravilna. Zato bi si tožnik za objekt moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožnik je sicer ves čas postopka zatrjeval in to zatrjuje tudi v tožbi, da je predmetni objekt le del fasade, vendar pa je prvostopenjski organ ob ogledu ugotovil, da gre za samostojen objekt. Pravilna pa je tudi ugotovitev prvostopenjskega organa, da predmetni objekt ni zgrajen v skladu s pravili o gradnji v varovalnem pasu, določenimi v lokacijski informaciji, iz razlogov, ki so navedeni že v izpodbijani odločbi in ki jih zato sodišče, v izogib ponavljanju, ne bo posebej navajalo (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Ker v obravnavanem primeru glede na navedeno ne gre za enostaven objekt, ampak za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, to narekuje zaključek, da predmetna gradnja predstavlja nelegalno gradnjo. Zato so bili tožniku po presoji sodišča pravilno odrejeni ukrepi, kot jih gradbeni inšpektor odredi pri nelegalni gradnji po 152. členu ZGO-1. Po navedenem sodišče zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene. Tožbeni ugovor, da niti prvostopenjska niti drugostopenjska odločba ne povesta, zakaj obravnavanega objekta ni mogoče opredeliti kot enostavni objekt, je neutemeljen, saj je to iz obeh odločb povsem jasno razvidno, da namreč objekt presega z Uredbo določeno površino 20 m2. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor glede odmika same poslovne stavbe od robnega cestnega sveta, saj je predmet tega spora le odmik objekta za oglaševanje kot samostojnega objekta in ne stavbe, na kateri objekt stoji.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero zadrži izvršitev izpodbijanega akta, le do izdaje pravnomočne sodbe, sodišče pa je sodbo v 1. točki izreka že izdalo in za stranko sodna odločba postane pravnomočna z njeno vročitvijo, niso več izpolnjene predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.