UPRS sklep I U 1727/2012

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnica s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija dokončno odločbo, s katero so ji bili izrečeni inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje pritličnega objekta, nadstrešnice, lesene hišice z armirano betonsko talno ploščo, kovinskih vhodnih vrat in pripadajočo zunanjo ureditvijo objekta na zemljišču parc. št. 1911/1 k.o. …. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ustavi postopek, podrejeno, naj zadevo po odpravi odločbe vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi vračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V vlogi z dne 28. 2. 2013 je tožnica predlagala še izdajo začasne odredbe, s katero naj se do izdaje pravnomočne odločitve v upravnem sporu odloži izvršitev odrejene odstranitve spornega objekta (2. točka izreka izpodbijane odločbe) in začetek izvršilnega postopka po morebiti neuspešno pretečenem roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti (3. točka izreka).

Tožba je prepozna.

Po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

V obravnavani zadevi je bil upravni postopek končan z odločbo pritožbenega organa, to je Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 0612-136/2012/3-06421131 z dne 25. 9. 2012. Z zavrnitvijo tožničine pritožbe je prvostopenjska odločba postala dokončna (prvi odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in s tem izpolnjen pogoj za vložitev tožbe v upravnem sporu, v katerem sodišče po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila tožnici omenjena drugostopenjska odločba vročena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP (fikcija vročitve).

Tretji odstavek navedenega člena določa, da pusti vročevalec v primeru, ko ni mogoče opraviti osebne vročitve, v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice, pisno sporočilo. V njem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Če dokumenta v tem roku ne prevzame, po četrtem odstavku istega člena velja, da je vročitev opravljena z dnem preteka tega roka in da vročevalec po preteku roka pusti dokument v naslovnikovem hišnem predalčniku. Iz navedenega izhaja, da v primeru, ko stranka v 15-dnevnem roku ne prevzame dokumenta, vročitev velja za opravljeno 15. dan in ne naslednji dan po preteku roka. To tudi pomeni, da za tek roka za vložitev tožbe v upravnem sporu ni pomembno, kdaj je bil dokument puščen v naslovnikovem hišnem predalčniku.

Sodišče na podlagi povratnice o vročitvi drugostopenjske odločbe tožnici ugotavlja, da je bila 4. 10. 2012 obveščena o prispelem pismu, tako da se je 15- dnevni rok za prevzem pošiljke iztekel 19. 10. 2012. Ker je navedenega dne nastopila fikcija, da je bila odločba, s katero je bil postopek končan, vročena tožnici, je naslednji dan, to je 20. 10. 2012, začel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta bi se iztekel 18. 11. 2012, ker pa je bila nedelja, se je to zgodilo prvi naslednji delovni dan, torej 19. 11. 2012 (četrti odstavek 111. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Ker je bila tožba v obravnavanem primeru vložena priporočeno po pošti 20. 11. 2012, to je po preteku zakonskega roka, jo je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.

V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

Procesna predpostavka za odločanje o predlagani začasni odredbi v konkretnem upravnem sporu je torej obstoj pravočasne in dopustne tožbe. Ker je bilo zanjo ugotovljeno, da je prepozna, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Ker je sodišče tožbo zavrglo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).