UPRS sodba I U 1503/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnicama zaradi nelegalne prizidave in nadzidave poslovno stanovanjskega objekta na A., parc. št. *13 k.o. …, odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 3.950,21 EUR, ki sta ga dolžni plačati v roku 15 dni po dokončnosti odločbe, v primeru neplačila pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila izdana na podlagi 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), pri izračunu pa so bili upoštevani kriteriji, ki jih določa Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njihovega plačila (Uradni list RS, št. 33/03 in naslednji, v nadaljevanju Uredba). Tožnici sta inšpekcijski zavezanki zaradi nelegalne gradnje na podlagi inšpekcijske odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356-02-1727/2004/96 z dne 11. 6. 2010, ki je postala pravnomočna 15. 12. 2011 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba).

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da so za ta postopek nerelevantne navedbe, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja podlago za izračun nadomestila. V nadaljevanju še enkrat navaja okoliščine nelegalne gradnje, ki so bile v skladu z Uredbo upoštevane pri izračunu in višino njihovega točkovanja.

Tožnici se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi pojasnjujeta, zakaj ne držijo trditve gradbenega inšpektorata, da je gradnja, zaradi katere naj bi plačali nadomestilo, nedovoljena. Sklicujeta se na ugotovitve izvedenca gradbene stroke v pravdni zadevi VI P 2331/2007 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in na slikovni material, ki se nahaja v upravnih spisih. Iz slednjega izhaja, da je bil venec stavbe A. višji od venca stavb B. in C. ter da na zahodni strani objekta A. (podstrešje) sploh ni kolenčnih zidov. Nadalje ne drži trditev iz 19. točke odločbe, ki je osnova za odmero nadomestila, v kateri je odrejena odstranitev kolenčnega zidu cca. 100 cm in dolžine 11 m v 5. etaži v delu stavbe na zahodni strani velikega atrija, kar je bilo tudi upoštevano pri odmeri nadomestila. Poleg navedenega se v upravnem spisu nahajajo skice in zapiski oseb, ki ne bi smele sodelovati v upravnem postopku (poimensko navajata D.D.) in na podlagi katerih je gradbeni inšpektorat izdal odločbo, ki je osnova za odmero nadomestila. Upravni spis je bil naknadno tudi dopolnjen, s čimer je bil upravni organ seznanjen in o tem 28. 6. 2010 izdelan zapisnik. To kaže, da gre v zadevi za utemeljen sum, da je bilo v tem postopku storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje, zato naj sodišče o tem obvesti organe pregona. Predlagata, naj sodišče razveljavi (pravilno: odpravi) upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo oziroma da odločbi razveljavi, tožnici pa oprosti plačila nadomestila.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z utemeljitvijo upravnih aktov obeh stopenj, s katero je pojasnjeno, zakaj so v zadevi izpolnjeni pogoji za odmero nadomestila tožnicama, pravilno pa so bile ugotovljene in ovrednotene tudi okoliščine nelegalne gradnje, upoštevane pri izračunu. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja:

ZGO-1 v prvem odstavku 157. člena določa, da je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po petem odstavku istega člena zavezanec plača nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, med drugim tedaj, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona.

V zadevi ni sporno, da je bila tožnicama izpodbijana odločba izdana na podlagi pravnomočne inšpekcijske odločbe, ki jima je bila izdana kot inšpekcijskima zavezankama zaradi nelegalne gradnje na uvodoma omenjeni stavbi. Ker gre za inšpekcijsko odločbo iz 152. člena ZGO-1, sta v skladu s prvim odstavkom 157. člena ZGO-1 dolžni plačati tudi nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Navedeno tudi pomeni, da se o inšpekcijskih ukrepih zaradi nelegalne gradnje in o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora odloča v ločenih upravnih postopkih, zato v obravnavanem primeru tožnici ne moreta uveljavljati ugovorov, s katerimi bi izpodbijali zakonitost inšpekcijske odločbe. Zato so za ta upravni spor neupoštevni tožbeni očitki o tem, da omenjena gradnja ni črna gradnja, da je bila nezakonito odrejena odstranitev pozidanega kolenčnega zidu v peti etaži, da so v postopku sodelovale osebe, ki ne bi smele in zaradi česar je inšpektorat svojo odločbo nezakonito oprl na njihove zapiske in slike.

Na izračun nadomestila ne more vplivati niti tožbeni ugovor o napačni ugotovitvi, da višina nelegalno nadzidanega objekta presega višino venca sosednjega objekta na naslovu C. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je bila ta okoliščina upoštevana pri določitvi faktorja F7 v višini 1,2. Gre za faktor, ki v skladu z a) točko prvega odstavka 15. člena Uredbe izraža skladnost nedovoljene gradnje z oblikovalskimi pogoji (urbanistično arhitektonskimi in krajinskimi), ki jih določa izvedbeni prostorski akt. Če objekt s temi pogoji ni skladen, se zanj uporabi faktor F7 = 1,2.

Prvostopenjski upravni organ je s tem v zvezi ugotovil dve odstopanji od pogojev obstoječega Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (Uradni list RS, št. 78/10 in naslednji, v nadaljevanju OPN), in sicer glede zahteve, da so posegi na varstvena območja dediščine dopustni le s soglasjem organa, pristojnega za varstvo kulturne dediščine (64. člen OPN) in da sme biti višina nadzidanega objekta v uličnem nizu povečana le do višine venca sosednje višje stavbe (13. člen). Ugotovil je, da je bilo kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije št. 109/93 z dne 4. 9. 2006, na katerega sta se sklicevali inšpekcijski zavezanki, razveljavljeno z odločbo Ministrstva za kulturo št. 3510-9/2007/5 z dne 20. 4. 2007 po nadzorstveni pravici.

V zadevi ni sporno, da je bila nelegalna gradnja izvršena na stavbi, varovani v skladu s predpisi o kulturni dediščini (navedeno je bilo upoštevano tudi pri določanju višine faktorja F1 – drugi odstavek 9. člena Uredbe in F4 – tretji odstavek 12. člena), kar pomeni, da bi pred posegom morali pridobiti kulturnovarstvene pogoje in nato še soglasje po določbah 28. člena in naslednjih Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Ker tožnici ne oporekata ugotovitvam glede kulturnovarstvenega soglasja, že ta okoliščina zadostuje za ugotovitev o neskladnosti objekta z oblikovalskimi pogoji, zato niti dopustna višina nadzidave ne bi mogla vplivati na drugačno višino faktorja F7.

Tožnici v tožbi tudi navajata, da naj bi bila pri določitvi odmere upoštevana 19. točka inšpekcijske odločbe (glede odstranitve kolenčnega zidu v peti etaži), vendar ne pojasnita, pri katerem elementu izračuna. Sodišče tudi po vpogledu v izračun izpodbijane odločbe pri posameznih faktorjih navedene okoliščine ni moglo ugotoviti, zato nadaljnji preizkus tega tožbenega očitka ni mogoč.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V zvezi s predlogom tožnic glede vložitve kazenske ovadbe še dodaja, da v tem upravnem sporu ni ugotovilo okoliščin, ki bi bile lahko podlaga za predlagano ravnanje, ni pa ovire, da tožnici to storita sami.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).