VSRS Sklep VIII DoR 94/2012

Revizija se dopusti glede bistvenih kršitev določb postopka in materialno pravne presoje v zvezi z odločitvijo o obstoju protipravnosti in krivde ter višino dosojene odškodnine.

1Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 12.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da bilo na oglasni deski tožene stranke izobešeno poročilo o izginotju blaga, ednina imenovana oseba v zvezi z izginotjem pa je bil tožnik. Zato naj bi se odnosi drugih delavcev do tožnika poslabšali (pričeli so ga gledati kot lopova), kar je tožnika psihično močno prizadelo. Objava je škodovala njegovi časti in dobremu imenu oz. kršila njegovo dostojanstvo, zaradi česar mu je prisodilo odškodnino v znesku 12.000 EUR.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (in izpodbijani del sklepa) delno spremenilo, tako da je prisojeno odškodnino znižalo na 10.000 EUR, višji zahtevek pa zavrnilo. Znižalo je tudi prisojene stroške postopka, v celoti pa zavrnilo pritožbo tožnika.

3V predlogu za dopustitev revizije tožena stranka navaja, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse. Navaja, da sta za rešitev zadeve bistveni vprašanji glede obstoja odškodninske obveznosti tožene stranke (protipravnosti in krivde) in glede višine odškodnina. V zvezi z vprašanjem, ali gre za protipravno ravnanje tožena stranka navaja, da se tožniku v poročilu ne očita niti namiguje, da je odtujil paleto blaga, niti tega ni mogoče sklepati iz razlage poročila. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb tožene stranke ni opredelilo in sodba nima razlogov, odločitev pa sicer odstopa od sodne prakse VS RS v zadevi II Ips 195/2010. Sodišče prve stopnje se nadalje ni opredelilo do vprašanja krivde tožene stranke, zaključek sodišča druge stopnje pa je nejasen, pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti. Po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se domneva le navadna malomarnost in ne huda malomarnost, ki pa je tožnik sploh ni zatrjeval. Zaključek sodišč torej presega tudi trditveno in dokazno breme, pomeni kršitev 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predstavlja odstop od sodne prakse VS RS v zadevah II Ips 803/2008, II Ips 545/2001 in II Ips 187/96. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da se je zavedala nastanka možnosti škode, itd. Tudi višina prisojene odškodnine je pretirana - v nasprotju z 179. členom OZ in predstavlja odstop od sodne prakse. Ta odstop tožena stranka dokazuje prav z odločitvami v zadevah Pdp 1448/2010 in Pdp 1078/2011, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče. Meni, da je lahko primerljiva zadeva Pdp 121/2011.

4Predlog je utemeljen.

5Po presoji revizijskega sodišče gre za pravna vprašanja, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Zato je dopustilo revizijo, in sicer iz razlogov in v obsegu, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).