VSRS Sodba XI Ips 1828/2010-203

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

A.

1Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper M. I. odredil pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženec in njegov zagovornik. Obdolženi po lastnih navedbah zahtevo vlaga iz razloga kršitve določb 19., 20. in 14. člena Ustave RS, kršitve določb 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP), bistvene kršitve določb po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe, njegov zagovornik pa kot razlog vložitve navaja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in druge kršitve, ki da so imele vpliv na zakonitost odločbe. Oba predlagata, da Vrhovno sodišče pripor odpravi, obdolženec pa podrejeno predlaga še razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahteve.

4Obdolženčev zagovornik v odgovoru na izjavo vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah zahteve, sam obdolženec pa se o odgovoru ni izjavil.

B.

5Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov, saj sme država (sodišče) poseči v prostost določene osebe še preden je zanjo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je storilec kaznivega dejanja, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Z drugimi besedami, 20. člen Ustave RS in 201. člen ZKP dopuščata poseg v osebno svobodo pred pravnomočnostjo obsodilne sodbe, kadar je izkazana dovolj visoka verjetnost, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje, če so ob tem podani zakonsko določeni priporni razlogi ter zaključek, da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Vrhovno sodišče sprejema mnenje vrhovnega državnega tožilca, da ne obdolženi ne njegov zagovornik v zahtevah za varstvo zakonitosti ne obrazložita kršitev kazenskega procesnega zakona in ustavnih določil, ki bi podprla njuna predloga za spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa, temveč praktično v celoti izražata nestrinjanje z zaključkom, da je odrejen ukrep sorazmeren posegu v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

6Za obdolženega je očitno posebej problematična okoliščina, da je pripor odrejen po tem, ko mu je bila s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani za kaznivi dejanji nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 in povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 že izrečena oprostilna sodba, ki je bila sicer razveljavljena ter zadeva prvostopnemu sodišču prepuščena v ponovno obravnavo, saj navaja, da sta sodišči pri odreditvi pripora očitno izhajali iz stališča, da mu bo v ponovljenem sojenju izrečena obsodilna sodba. Takšno stališče ni utemeljeno, saj sodiščema ni moč očitati, da ne bi pojasnili, na podlagi katerega dokaznega gradiva sta zaključili, da je glede na razveljavitvene razloge oprostilne sodbe sodišča prve stopnje (še vedno) podan utemeljen sum, kot visoka stopnja artikulirane konkretne in specifične nevarnosti(1) ter kot prvi in temeljni pogoj za odreditev pripora, da je obdolženi M. I. storil očitani kaznivi dejanji. Trditev obdolženega, da ga priča A. S., izpoved katere naj bi bila po stališču Višjega sodišča v Ljubljani pristranska, ni nikoli obiskala v zaporu, ne pomeni kršitve kazenskega zakona ampak navajanje okoliščin dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

7Zagovornik svoje stališče, da pomeni odreditev pripora nesorazmeren poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, opira na drugačno presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj tega pogoja za pripor. S tem in z navedbami, s katerimi poskuša vzbuditi dvom v utemeljenost suma povzročitve konkretne nevarnosti, vložnik po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sploh pa so neupoštevne navedbe v zvezi z (ne)dovoljenostjo pregona za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, saj je pripor odrejen izključno iz razloga utemeljenosti suma storitve kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva ter povzročitve splošne nevarnosti.

8Neutemeljeno je tudi stališče zagovornika, da je način odreditve pripora v nasprotju z določili ZKP, ker je bil pripor odrejen vnaprej, pod odložnim rokom- tj. z dnem odpusta obdolženca s prestajanja kazni zapora po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 52419/2010 z dne 13. 12. 2011 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 52419/2010 z dne 16. 5. 2011. Ne le, da zagovornik ne navede nobene določbe kazenskega procesnega prava, ki naj bi jo sodišče s takšnim načinom odreditve kršilo, ampak ne pojasni niti, v čem naj bi se okoliščine, ki so nedvomno utemeljevale sklep o odreditvi pripora v času odločanja (tj. da je obdolženi makedonski državljan, ki v RS nima ne stalnega ne začasnega prebivališča, niti ne pristnih družinskih vezi s preostalimi v Sloveniji živečimi družinskimi člani, oziroma ničesar drugega, kar bi ga vezalo na bivanje v naši državi ter, da je predkaznovan, trenutno celo na prestajanju večletne zaporne kazni) do konca prestajanja zaporne kazni oziroma nastopa pripora spremenile do te mere, da bi podlaga za odreditev takrat odpadla.

C.

9Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996.