UPRS sodba II U 331/2011

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje v izreku pod točko 1 odločil, da mora inšpekcijski zavezanec – tožnik takoj po prejemu izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo lesenega objekta tlorisne velikosti 4 m x 4 m in ograje iz žičnega pletiva med betonskimi stebri višine 1,2 m, vse zgrajeno na zemljišču s parc. št. 123 in 130 k.o. ..., brez ustreznega upravnega dovoljenja. Pod točko 2 izreka je odločil, da mora v roku 6 mesecev po vročitvi te odločbe objekt naveden v 1. točki izreka odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje. S 3. točko izreka je bil opozorjen, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke začel upravni organ postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravila po drugih osebah. S točko 4 je izrekel prepovedi iz 158. člena ZGO-1, v točki 5 odločil, da stroškov postopka ni bilo, v točki 6 pa, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Iz obrazložitve izhaja, da je bila odločba izdana po uradni dolžnosti, na podlagi 152. člena ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje, ki po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekti ali del objektov v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno. V postopku na prvi stopnji je bilo nedvomno ugotovljeno, da inšpekcijski zavezanec za sporno gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga moral pridobiti (3. člen ZGO-1). Obravnavani poseg leži po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Maribor za območje Mestne občine Maribor (Odlok o PUP) v območju drugih kmetijskih zemljišč. Na podlagi 10. člena citiranega PUP pa gradnja na obravnavanem zemljišču po veljavni zakonodaji ni dopustna.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo 0612-469/2010-3 z dne 20. 6. 2011, tako, da je 4. točko izreka prvostopne odločbe odpravila in jo nadomestila z novo 4. točko, s katero je prepovedi po določbah 158. člena omejila samo na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. Tako je prepoved prometa z zemljiščem, izrečena inšpekcijskemu zavezancu, ki ni lastnik zemljišča, na katerem sta zgrajena sporna objekta, nezakonita, zato jo je tožena stranka spremenila. V ostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Odgovorila je tudi na pritožbene ugovore, da je bil sporni objekt zgrajen že leta 1991 in da je bila gradnja po občinskem odloku dovoljena. Navaja, da je v času gradnje spornih objektov to vprašanje urejal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki je v 50. členu določal, da mora za graditev objektov in naprav ter za druge posege v prostor investitor pridobiti lokacijsko dovoljenje oz. odločbo o dovolitvi priglašenih del po določbah 62. člena, če je šlo za dela in objekte iz 51.člena ZUN, za katera lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno in je zanje zadostovale priglasitev. Da bi tožnik s kakršnim koli upravnim dovoljenjem ali priglasitvijo za sporna objekta razpolagal, pa ne trdi. Sporna objekta sta tako nedvomno nelegalna gradnja. Dejstvo, da je bilo prej zemljišče zanemarjeno in zamočvirjeno, pa tudi ni bistveno za odločitev v tej zadevi. Za pravilno in zakonito uporabo določb 152. člena ZGO-1 je bistveno le, če ima investitor za objekt veljavno gradbeno dovoljenje ali ga nima. Kar se tiče pritožbene navedbe, da je zakupodajalec vedel, da je na zemljišču zgrajen objekt, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da soglasje lastnika zemljišča ne more nadomestiti predpisanega gradbenega dovoljenja, enako velja tudi glede dovoljenja krajevne skupnosti. Gradbeno dovoljenje je namreč odločba, s katero se pravica gradnje ustanovi in jo izda za gradbene zadeve pristojni upravni organ.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev in ponavlja pritožbene ugovore, da je v letu 1989 od A. vzel v najem navedeno zemljišče, ki je bilo zanemarjeno in delno močvirno in da je parcelo očistil ter kultiviral. Ker pa je bil na parceli tudi vrt, jo je ogradil. Leta 1991 je dobil odločbo o najemu. Navaja tudi, da je po letu 1986 takratna mariborska občina z odlokom dovolila postavitev lesenih objektov v velikosti 20 m2 in po tem odloku in ustnem dovoljenju KS Kamnica je postavil tudi svoj objekt kot prostor za orodje in shranjevanje pridelkov. Ko je zemljišče leta 1993 prešlo v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, je objekt že stal. Pogodbo o najemu je trikrat podaljšal, sklad je vseskozi vedel o obstoju objekta, vendar napotkov o odstranitvi objekta ni bilo. S soglasjem Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov je bil zgrajen tudi vodovod med parcelami, leta 2004 pa so najemniki vložili tudi prošnjo za odkup zemljišč, vendar odgovora še niso prejeli. Opozarja tudi na aktivnosti, ki se odvijajo po sprejemu odločb o rušenju in meni, da bi se morali vsi postopki začasno ustaviti. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen izrek inšpekcijskega ukrepa v zvezi z nelegalno postavitvijo lesenega objekta in ograje iz žičnega pletiva na zemljišču s parc. št. 123 in 130 k.o. ... na podlagi 152. člena ZGO-1. Po navedeni določbi odredi gradbeni inšpektor ustavitev gradnje in odstranitev že zgrajenega objekta na stroške inšpekcijskega zavezanca le v primeru nelegalne gradnje. Kaj izraz nelegalna gradnja pomeni je obrazloženo v točki 12.1. 2. člena ZGO-1. Ta določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, kakor tudi, da se objekt, za katerega je bila z gradbenim dovoljenje dovoljena nadomestna gradnja, v predpisanem roku ni odstranil. Vprašanje, ali gre za gradnjo, za katero bi bila predhodno predpisana pridobitev gradbenega dovoljenja, pa je upravno vprašanje, ki je v izključni pristojnosti upravnega organa. V obravnavanem primeru med strankami ni spora o tem, da leži obravnavani poseg v območju drugih kmetijskih zemljišč. Po določbi 10. člena Odloka o PUP pa so na območju kmetijskih zemljišč dovoljeni naslednji posegi: vodnogospodarske ureditve, postavitev turističnih oznak in postavitev naprav za potrebe raziskovalne študijske dejavnosti, iz česar izhaja, da gradnja spornega objekta na obravnavanem zemljišču ni dopustna. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je zato tudi po presoji sodišča, pravilno stališče upravnega organa prve stopnje in tožene stranke, da gre za nelegalno gradnjo, to pa pomeni da je bila določba 152. člena ZGO-1 pravilno uporabljena in tožniku kot investitorju utemeljeno izrečen izpodbijani inšpekcijski ukrep. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikove aktivnosti v zvezi z odkupom zemljišč in legalizacijo objektov v skladu z aktivnostmi, ki naj bi jih vodila Mestna občina Maribor, pa v zadevi niso pravno pomembne in jih je sodišče kot neutemeljene zavrnilo.

Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.