VSK sodba Cpg 86/2012

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 648,80 EUR.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 1 z dne 19.4.2011 in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 18.021,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2011 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.246,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker da naj ne bi bila opravljena primopredaja del med tožencem in njegovim naročnikom in ker naj ne bi bil opravljen tehnični pregled, kar je po 8. členu podizvajalske pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, pogoj za sprostitev 20 % zadržane vrednosti. Pri tem je 8. člen podizvajalske pogodbe napačno interpretiralo in vezalo primopredajo na primopredajo med tožencem in njegovim naročnikom, ne pa med tožnikom in tožencem, kot to tudi iz sklenjene podizvajalske pogodbe izhaja. Tožnik je pogodbo podpisal izključno s tožencem in nikjer v pogodbi ni zapisano, da bi bila primopredaja vezana na glavnega naročnika, temveč na stranki pogodbe. Sodišče se je pri tem sklicevalo na zapisnik o primopredaji del, iz katerega naj bi izhajalo, da se še vedno zadrži 20 % vrednosti obračunske situacije in to do primopredaje med tožencem in njegovim naročnikom. Gre za zapis, ki je v jasnem nasprotju z določbo 8. člena podizvajalske pogodbe in je tako jasno, da bi sodišče moralo uporabiti določila pogodbe in ne navedenega zapisnika. Prav tako je sodišče zavrnilo dokaz po zaslišanju direktorja tožeče stranke, ki bi potrdilo ravno to, kar že ves čas navaja tožeča stranka in sicer, da je bila primopredaja med pravdnima strankama opravljena in tudi tehnični pregled in da je oboje pogoj za sprostitev zadržane vrednosti. Tožeča stranka je navedla, da je bil tehnični pregled opravljen že 13.9.2011 in tudi v dokaz tega dejstva je predlagala zaslišanje direktorja tožeče stranke, kar pa je sodišče zavrnilo brez obrazložitve, razen, da je tak dokazni predlog nepotreben. Tožeča stranka še dodatno utemeljuje svoje trditve s tem, da v kolikor bi sodišče res štelo, da je s primopredajo mišljena primopredaja med toženo stranko in naročnikom, bi se tudi te določbe morale uporabljati v istem smislu, kot jih je sodišče uporabilo v zvezi s plačilom, saj je nepravično in neutemeljeno od tožeče stranke pričakovati, da bo v nedogled čakala na dogodke, ki se morajo zgoditi med toženo stranko in njenim naročnikom – bodisi da je to plačilo bodisi primopredaja. Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Podizvajalska pogodba, ki sta jo 21.7.2009 sklenili pravdni stranki, v zadnjem odstavku 8. čl. kot enega od pogojev za sprostitev po toženi stranki zadržanih 20 % vrednosti obračunske situacije, določa med drugim tudi „primopredajo objekta“. Kot izhaja iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje navedeni pogoj razlagalo v kontekstu zapisnika o primopredaji izvedenih del z dne 18.5.2010 (dalje: zapisnik o primopredaji), ki v 6.1. točki določa, da se „po pogodbi (8. člen) še vedno zadržuje 20 % vrednosti obračunske situacije do podpisa zapisnika o končnem obračunu in primopredaji del (po primopredaji med našim naročnikom in nami)“.

Pri zapisniku o primopredaji gre za listino, ki jo je predložila tožeča stranka v utemeljitev svojih trditev, da je dela izvršila v skladu s podizvajalsko pogodbo. Ta listina je podpisana s strani obeh pravdnih strank, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da s takšnim zapisom, kot je zgoraj povzet, ni soglašala. V zvezi s tem pa ni mogoče soglašati s pritožbeno trditvijo, da je omenjeni zapis v jasnem nasprotju z določbo 8. čl. podizvajalske pogodbe, ampak jo po mnenju pritožbenega sodišča kvečjemu dopolnjuje.

Utemeljen ni niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje njenega direktorja; pritožnica trdi, da bi izvedba navedenega dokaza potrdila njene navedbe v smeri, da je bila opravljena primopredaja med pravdnima strankama in da je bil opravljen tudi tehnični pregled (dne 13.9.2011), oboje pa da je bil pogoj za sprostitev zadržane vrednosti. Da je bila opravljena primopredaja med pravdnima strankama je sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi drugih dokazov in dodatno dokazovanje v zvezi s tem dejstvom ni bilo potrebno. Kar se tiče pritožbene trditve, da je bil izveden tehnični pregled, je v postopku na prvi stopnji na trditev tožene stranke, da se to še ni zgodilo, tožeča stranka odgovorila z golo trditvijo, da je bil ta opravljen. Iz njene vloge z dne 23.9.2011 tako ni razvidno, da bi zaslišanje direktorja tožeča stranka predlagala s ciljem ugotovitve prostorskih in časovnih okoliščin v zvezi s tehničnim pregledom, čeprav je dejstvo izvedbe tehničnega pregleda objekta v tej zadevi dokazno bremenilo njo, ob tem da je šele v pritožbi navedla datum tehničnega pregleda (13.9.2011), zaradi česar gre, glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), za pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati.

Poleg tega pa je dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje njenega direktorja kot nepotrebnega zavrnilo sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 19.1.2012, tožeča stranka pa te, z njene strani zatrjevane procesne kršitve na samem naroku ni grajala, zato se nanjo v pritožbi ne more sklicevati, glede na to, da ni hkrati navedla, da te zatrjevane kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (1. odst. 286. b čl. ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izpolnila pogodbenih pogojev za sprostitev s strani tožene stranke zadržanih sredstev, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna in zakonita, pritožba tožeče stranke pa zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče kot takšno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP). Na preostale trditve v pritožbi ni odgovarjalo, ker te za sprejeto odločitev niso bile relevantne (1. odst. 360. čl. ZPP). Hkrati je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 648,80 EUR (nagrada za postopek, administrativni stroški, pripadajoči DDV).