VSK sodba Cpg 108/2012

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2006 dalje do plačila ter stroške postopka z obrestmi; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v roku 8 dni plačati toženi stranki 367,20 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je svojo ugotovitev o tem, da ni podana protipravnost glede zasega predmetnega gradbenega stroja, sodišče utemeljilo ob preučitvi listin, ki jih v nadaljevanju povzema, pri čemer naj bi iz teh listinskih dokazov izhajalo: utemeljen sum, da je stroj ukraden (vendar pa iz listin to ne izhaja, na pogled ni bilo videti, da bi bile šasijske številke spremenjene, izvedenec pa je nekaj dni po zasegu ugotovil, da se v te sploh ni posegalo); da obstaja nevarnost, da bo tožeča stranka stroj odtujila in je bilo zato potrebno ta dokaz zavarovati (bila pa je dobroveren kupec in je uveljavljala svojo upravičeno posest na njem in potrebo po delu z njim). Taka vsebina iz teh listin ne izhaja, hkrati pa že iz poročila Okrožnega državnega tožilstva z dne 30.1.2007 izhaja popolnoma nasprotno (v nadaljevanju povzema vsebino te listine). Nadalje se je iz pogodbe o leasingu in dokumentacije glede nabave stroja ugotovilo, da je bil stroj kupljen, cena ustrezna oziroma običajna, kar je potrdil tudi direktor tožeče stranke. V nobenem od dokumentov ni opredeljeno, zakaj se utemeljeno sumi, da je prav ta stroj ukraden (razen tega, da se je prodajal preko podjetja, ki naj bi imelo v prodaji določene stroje, ki naj bi bili ukradeni v Italiji). Nadaljnji razlog, ki je moral biti kumulativno podan za opravičenje zasega stroja tožeči stranki, je nevarnost, da bo tožeča stranka tega odtujila in naj bi bilo potrebno ta dokaz zavarovati. Vendar pa iz listinskih dokazov ne izhaja, da bi ta razlog obstajal; tožeča stranka je imela stroj v leasingu, torej ga ni mogla sama odtujiti, še manj pa leasingodajalec, ki ji je pogodbeno zagotovil posest stroja, tožeča stranka ga je potrebovala pri izvajanju pogodbeno dogovorjenih del (stroj je bil zasežen na gradbišču). V sodbi sodišče navaja, da bi lahko zaključilo, da je bilo ravnanje policistov protipravno zgolj na podlagi dokazovanja procesnih nepravilnosti oziroma nezadostne skrbnosti pri postopanju oblastvenih organov. Ta trditev je nerazumljiva, saj iz omenjenega poročila izhaja, da so kriminalisti potrebovali slab teden, da so opravili ogled zaseženega delovnega stroja, pri katerem niso ugotovili znakov prenarejanja številk šasije. Na pomanjkanje skrbnosti kriminalistov kaže tudi dejstvo, da so zaseženi delovni stroj zadržali še slab mesec in pol. Povsem nerazumljiva ter v popolnem nasprotju z listinami je trditev sodišča, da tožeča stranka s predloženimi dokazi ni izkazala višine zatrjevane škode.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000 EUR (1. odst. 495. čl. v zvezi s 1. odst. 481. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V takšnem sporu izdano sodbo je mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na te ugotovitve sta vezani pravdni stranki pa tudi pritožbeno sodišče, je: dne 2.8.2006 so policisti na gradbišču zasegli delovni stroj IR Bobcat (po usmeritvah Okrožnega državnega tožilstva in na podlagi odredbe okrožnega sodišča za hišno preiskavo), ker je obstajal sum, da navedeni delovni stroj izvira iz kaznivega dejanja (odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi in hišne preiskave so kazali na to, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke S.L. kupil ukraden delovni stroj). Poleg tega so organi pregona presodili, da bi obravnavani delovni stroj utegnil služiti kot dokazilo v kazenskem postopku. Status zaseženega delovnega stroja so kriminalisti preverjali tudi pri italijanskih varnostnih organih, ki so jih z dopisom z dne 18.9.2006 obvestili, da navedeni delovni stroj ni zabeležen kot ukraden. Delovni stroj je bil 19.9.2006 vrnjen S.L.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje organov tožene stranke v obravnavanem primeru ni bilo protipravno. Podlago za sum, da je predmetni delovni stroj ukraden, so po ugotovitvah sodišča predstavljali prikriti preiskovalni ukrepi, pa tudi hišne preiskave, ki so temeljili na usmeritvah Okrožnega državnega tožilstva in ustrezni odredbi (pa tudi tožeča stranka sama v pritožbi priznava, da se je sporni delovni stroj prodajal preko podjetja, ki naj bi imelo v prodaji določene stroje, kateri naj bi bili ukradeni v Italiji).

S trditvijo, da iz listinskih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje (našteti v pritožbi), ne izhaja utemeljen sum, da je bil delovni stroj ukraden ter da ni obstajala nevarnost, da bo tožeča stranka ta stroj odtujila, tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dopustno, ker bi lahko šlo kvečjemu za kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP. V izpodbijani sodbi pa sodišče prve stopnje tudi ni posebej povzemalo poročila ODT z dne 30.1.2007, zaradi česar v zvezi s to listino tudi ni moglo zagrešiti kršitve določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Ker stranka s pritožbo zoper sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti, ne more izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja, ne more uveljavljati niti pritožbenih novot. To pa poskuša v obravnavanem primeru tožeča stranka s svojimi trditvami v smeri: da na pogled ni bilo videti, da bi bile šasijske številke delovnega stroja spremenjene, nekaj dni po zasegu pa je bilo ugotovljeno, da se vanje sploh ni posegalo; da je tožeča stranka stroj kupila za ceno, ki je primerljiva z običajnimi cenami takšnih strojev na tržišču (in da je bila zato dobroveren kupec); da že dejstvo, da je imela tožeča stranka stroj v leasingu, potrjuje, da ga ni mogla sama odtujiti, še manj pa leasingodajalec, ki ji je pogodbeno zagotovil posest stroja; da je bilo ravnanje policistov protipravno tudi zato, ker so potrebovali slab teden, da so opravili ogled zaseženega stroja, zatem pa so ga zadrževali še slab mesec in pol.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.