VSL sodba I Cp 2026/2012

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„1. Ugotovi se, da je izvršba zoper 4/5 deleža nepremičnine parc. št. 400, k. o. x. v deležu do ½, pod opr. št. In 28/2001, In 78/2003, In 13/2004 in In 13/2008 pri Okrajnem sodišču na Jesenicah, nedopustna.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati pravdne stroške v znesku 3.855,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 2.852,04 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da izvršba zoper 4/5 deleža nepremičnin parc. št. 4, k. o. x. v deležu do ½ ni dopustna. Tožeči stranki je zato naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.624,64 EUR (prvi toženi stranki), 1.987,40 EUR (drugi toženi stranki) in 7,96 EUR (tretji toženi stranki).

2Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnica. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se z ugotovitvami sodišča, da tožnica kot državljanka Republike Makedonije v Sloveniji lahko pridobi lastninsko pravico na nepremičninah. Hkrati pritrjuje stališču sodišča, da predstavlja nepremičnina, ki je predmet izvršbe, skupno premoženje tožnice in njenega moža. Ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča, da tožnica odgovarja za moževe dolgove, saj le-ti niso nastali za zadovoljevanje tekočih potreb njune družine. V tem delu sodišču prve stopnje očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj ni zaslišalo tožničinega moža in predstavnikov toženih strank, ki bi vedeli izpovedati o naravi in namenu dolga. Ker nobena od toženih strank (z izjemo prve tožene) ni nasprotovala trditvam tožnice, da dolgovi izvirajo iz poslovne dejavnosti njenega moža in da zanje ni vedela, bi moralo sodišče v skladu z 214. členom ZPP njene trditve šteti za priznane. Tudi sicer sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni obrazloženo, zakaj sodišče šteje, da je bil dolg namenjen pokrivanju tekočih potreb tožničine družine. Dodaja, da je takšno stališče sodišča v nasprotju s sodno prakso, po kateri se obveznosti, ki jih zakonec prevzame zaradi svoje zasebne dejavnosti, ne štejejo za obveznosti, namenjene pokrivanju tekočih potreb družine, čeprav so s prihodkom iz te dejavnosti kriti tudi stroški zakonske skupnosti (sodba VSS III Ips 60/92 z dne 17. 2. 1993). Nasprotuje še stališču sodišča, da bi morala tožnica poleg obstoječega zahtevka podati tudi zahtevek na delitev skupne lastnine v solastnino.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožena stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper tožničinega zakonca I. I.. Izvršilni postopek se vodi pod opr. št. In 28/2001, In 78/2003, In 13/2004 in In 13/2008 ter teče za nepremičnino, za katero je bilo v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da predstavlja skupno premoženje tožnice in dolžnika I. I.. V skladu s 64. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl., v nadaljevanju: ZIZ) izvršba na določen predmet ni dopustna, če ima tretji na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Lastninska pravica tretjega je tako pravica, ki preprečuje izvršbo na nepremičnini.

6Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), ki določa, da za obveznosti, ki po splošnih predpisih bremenijo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem, vendar ga je (glede dovoljenosti izvršbe) razlagalo materialnopravno zmotno. V določbi določena solidarna odgovornost zakoncev namreč še ne pomeni, da upnik pred prisilno uveljavitvijo terjatve ni dolžan najprej pridobiti izvršilnega naslova zoper vsakega od njiju.(1) V nasprotnem primeru bi bil takšen zakonec prikrajšan za sodno varstvo. V konkretnem primeru pa je tožena stranka izvršbo predlagala le zoper I. I. in tožnice očitno ni štela za dolžnico. Če pa izvršba zoper nekoga ni predlagana in dovoljena, predstavlja prodaja njegove nepremičnine v izvršilnem postopku nedopusten poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine(2). Iz navedenega izhaja, da dokler ni dovoljena izvršba zoper tožnico, za uveljavitev terjatve tožene stranke ni dopustno poseči na premoženje, ki sodi v skupno premoženje tožnice in izvršilnega dolžnika. Ugotovitev o nedopustnosti izvršbe na nepremičnino, ki je v skupni lasti izvršilnega dolžnika in tožnice, tako upnika postavlja v enak položaj, kot bi bil v primeru, če bi bila skupna lastnina glede sporne nepremičnine vknjižena v zemljiški knjigi ob vložitvi predloga za izvršbo.(3)

7Materialno zmotno je nadalje stališče sodišča, da bi tožnica morala poleg obstoječega zahtevka podati tudi zahtevek na delitev skupne lastnine v solastnino. To je namreč naloga upnika (in ne tožnice), ki lahko zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju (57. člen ZZZDR) in nato zahteva izvršbo na ta delež, zakonec pa ima v izvršilnem postopku pred drugimi kupci pravico, da kupi ta delež po ceni, ki se določi po predpisih o izvršbi. Ker je tožnica v konkretnem primeru nedopustnost izvršbe uveljavljala glede deleža do ½, toženci pa niso podali nasprotne tožbe, s katero bi uveljavljali drugačen delež na skupnem premoženju, bo predmetna izvršba zoper 4/5 deleža nepremičnine parc. št. 4, k. o. x. mogoča le do ½.

8Zaradi opisanega je drugostopenjsko sodišče tožničini pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti (peta alineja 358. člena ZPP).

9Posledica spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. Pritožbeno sodišče mora zato odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, ji mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena tožena stranka nerazdelno povrniti njene pravdne stroške. Kot potrebne za pravdo (prvi odst. 155. člena ZPP) ji je sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: Zodvt) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter glede na vrednost spornega predmeta priznalo: 1.023,10 EUR kot nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), 944,00 EUR kot nagrado za narok (tar. št. 3102), 20 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 56 EUR za kilometrino – 2x Jesenice – Kranj – Jesenice, vse povečano za 20 % DDV, 1.317,00 EUR sodne takse in 86,92 EUR stroškov sodnega tolmača za albanski jezik, kar skupaj znaša 3.855,64 EUR.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnica je s pritožbo uspela v celoti, zato se ji prizna 1.259,2 EUR za nagrado za redno pravno sredstvo (tar. št. 3210), 20 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), povečano za 20 % DDV, ter sodno takso za pritožbo v višini 1.317,00 EUR, kar skupno znaša 2.852,04 EUR. V primeru zamude tožena stranka poleg dosojenih pravdnih stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začno teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

--------------------

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 452/2010 z dne 29. 9. 2011

(2) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 278/2010 z dne 7. 4. 2010.

(3) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 67/2010 z dne 3. 6. 2010.