VSL sodba in sklep II Cp 2392/2011

I. Pritožbama toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu (prvi odstavek točke 1. izreka in prvi odstavek točke 2. izreka) spremeni tako, da je toženka dolžna tožnici plačati 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2007 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa zavrne, izpodbijani sklep (stroškovna odločitev) pa spremeni tako, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

II. V ostalem se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 92.619,38 EUR s pripadki (18.000,00 EUR s pripadki za nepremoženjsko škodo, in sicer za neupravičen odvzem prostosti 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi izgubljenega ugleda ter prizadetega dobrega imena in časti 15.000,00 EUR, za premoženjsko škodo pa 74.619,38 EUR s pripadki iz naslova izgube zaslužka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da bo o stroških pravdnega postopka odločeno s posebnim sklepom.

2S sklepom z dne 18. 4. 2011 pa je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 6.324,12 EUR s pripadki v primeru zamude.

3Zoper sodbo se, kolikor v pravdi nista uspeli, pritožujeta tožnica in toženka, toženka pa se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev (sklep).

4Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljenega pridržanja ustrezno zniža, zahtevek iz naslova ugleda in časti zavrne, prav tako pa tudi zavrne zahtevek iz naslova premoženjske škode ter toženki prizna potrebne pravdne stroške, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da izpodbijana sodba ni pravilna glede višine odmerjene denarne odškodnine za pridržanje 45 ur in 50 minut, glede priznanja odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena, do česar tožnica ni upravičena in glede priznane premoženjske škode, ki tožnici prav tako ne gre. Na podlagi obstoja tožbenega temelja je sodišče napačno odločilo o višini odškodnine, ki gre tožnici, saj ji je iz tega naslova prisodilo kar 3.000,00 EUR, nato pa še odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti v znesku 15.000,00 EUR, skupaj torej 18.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode. Opozarja, da duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoč iz neutemeljeno odvzete prostosti. Za to škodo se prisodi ena odškodnina, pri kateri sodišče upošteva vse okoliščine primera (ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja po odvzemu prostosti, čas trajanja odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin). Opozarja na določbe prvega in drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), predvsem objektivno subjektivno merila. Meni, da sodišče ni upoštevalo, da je pridržanje potekalo v skladu s pravili, in sicer v času od 1. 3. do 3. 3. 2004, pri čemer so bile tožnici zagotovljene vse njene pravice. Res je pridržanje samo pri tožnici lahko povzročilo določene neprijetnosti, vendar te niso rezultirale šele 26. 3. 2004, ko je bila tožnica prvič pri zdravniku zaradi stresne situacije na delovnem mestu. Sodišče tudi ni dovolj upoštevalo, da tožnica ni bila poznana širši javnosti. Dogodek je res bil na POP TV, vendar so posledice lahko nastale le v lokalnem okolju. Tožnica je bila tudi zelo kratek čas ločena od družine in svojega siceršnjega življenjskega okolja. Tožničinega duševnega trpljenja ni mogoče primerjati z dalj časa trajajočim priporom, ko so dejansko priporniki povsem odrezani od svojcev in zunanjega sveta. Iz pridržanja je bila tožnica izpuščena, ko za to ni bilo več razlogov. Čeprav je bila zadeva medijsko odmevna, pa je potrebno upoštevati, da je šlo za lokalno odmevnost (tožnica je bila pomočnica direktorja majhnega javnega lokalnega podjetja), zato so bile informacije v zvezi z zadevo zanimive zgolj za lokalno prebivalstvo. Pri tem pa toženka zaradi medijske odmevnosti ne more biti odgovorna. Opozarja tudi, da pridržanje ni bilo odrejeno protipravno, temveč je za to obstajala zakonska podlaga. Opozarja še, da v obravnavanem primeru tožnica ni upravičena do odškodnine za škodo, ki bi tožnici nastala zaradi uvedbe in teka kazenskega postopka, temveč zgolj zaradi dejstva odvzema prostosti in prid. Zatrjevane posledice pa tudi niso v celoti rezultat oziroma v vzročni zvezi s pridržanjem, temveč so v pretežni meri posledica tistih, ki so na tožnico izvajali pritisk v samem podjetju. Prisojena odškodnina ne ustreza niti načelu individualizacije niti načelu objektivne pogojenosti. Tožnici za neupravičeno pridržanje ni nastala katastrofalna škoda, kot jo zatrjuje, temveč nasprotno. Njen primer lahko uvrstimo med srednje hude primere. Sicer pa gre za vprašanje, kako daleč sega vzročnost, pri čemer v obravnavani zadevi ne gre za normalne posledice ravnanja toženke, ki bi se odražale kot odgovornost za objavljene posnetke ob aretaciji tožnice s strani novinarjev in je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je toženka ravnala v nasprotju s profesionalno skrbnostjo in neskladno z načelom sorazmernosti pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi izgubljenega ugleda, prizadetega imena in časti. Za samostojno dodatno škodo iz tega naslova toženka ni odgovorna, saj niso izpolnjeni vsi kumulativno potrebni elementi odškodninskega delikta. Po oceni sodišča prve stopnje je odvzem prostosti in opravljena preiskava prostorov (pisarn) vplivala na stališče delodajalca tožnice o tem, da tožnica ni več primerna za opravljanje vodstvene funkcije. Tožnica je bila zaradi ovadbe, ki kasneje ni dobila epiloga v sodbi, razrešena s položaja delavca na delovnem mestu s posebnimi pooblastili, kar naj bi (brez dvoma) vplivalo na njeno zavest o lastni vrednosti. Toženka temu ugovarja (temelju odgovornosti), kajti policija ne more biti odgovorna za ravnanje delodajalca, ki v nasprotju s pravnimi pravili o domnevni nedolžnosti tožnico označi kot neprimerno za opravljanje dela. Gre za razmerje delavec – delodajalec. Med ukrepi policije in škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi nepravilnega ravnanja delodajalca, ni podane vzročne zveze. Prav tako ni mogoče toženki naprtiti odškodnine zaradi kršitve dobrega imena iz razloga, ker zaradi postopka tožnica ni bila izbrana na nekaterih razpisih za delovno mesto, pri čemer ne drži niti, da tožnica zaradi tega ne bi bila izbrana na razpisih. Odvzeta prostost in uveden postopek ne moreta predstavljati podlage odškodninske odgovornosti, saj v ravnanju policije ni bilo protipravnosti. Opozarja tudi, da toženka ne more biti odgovorna za razrešitev tožnice in da tožnica ni več dosegla položaja, kot ga je imela pred tem, saj vso odgovornost nosijo tudi drugi akterji v tem postopku. Nadzorni svet tožničinega delodajalca je ravnal nepravilno, kot je predlagal razrešitev tožnice na podlagi zahteve za preiskavo. Zato je za takšno ravnanje in v zvezi z vtoževano škodo lahko izključno odgovoren le tožničin delodajalec, ne pa toženka. Sodišče je tožnici za trpljenje na časti in dobrem imenu prisodilo odškodnino kar dvakrat, kar je materialnopravno zgrešeno. Sodišče je zato nepravilno pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena upoštevalo dejstvo, da je tožnica v celoti izgubila položaj, ki ga je imela kot pomočnica direktorja v podjetju, kjer je zaposlena, da ni uspela na razpisih za nekatera vodilna delovna mesta in da se je spremenil odnos ljudi in njene neposredne okolice. Podrejeno osporava tudi višini dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Toženka meni tudi, da tožnica ni upravičena do prisojene premoženjske škode, saj toženki ni mogoče naprtiti odgovornosti za ravnanja delodajalca, ki je tožnico razrešil s položaja pomočnice direktorja in ji znižal plačo, prikrajšal pa naj bi jo tudi za nagrade. Ravnanje policije ni bilo v vzročni zvezi z ravnanjem delodajalca. Opozarja, da priča M. P. ni znala pojasniti, na kakšen način je prišla do zneskov, navedenih v prilogi sodišča A6 (obračuna se ne da preveriti, saj ni jasno, kakšni podatki so bili upoštevati). Opozarja tudi, da iz izpovedbe navedene priče izhaja, da priča ne ve, ali so sama in ostali vodilni delavci prejeli nagrade v letih 2004 – 2006. Opozarja na sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi tožnice za čas od 1. 2. 2002 do 30. 1. 2006, po kateri bi bila tožnica (7. člen pogodbe) upravičena do nagrade le pod pogoji, da bi bili rezultati uresničevanja delovnih obveznosti dobri, nagrado pa bi moral odobriti in predlagati tudi direktor javnega podjetja. Navedeni pogoji pa iz trditev ne izhajajo niti niso kakorkoli izkazani. Tožnica je bila upravičena tudi do odpravnine v višini 12-kratne povprečne neto mesečne plače v zadnjih dvanajstih mesecih. Tožnica je imela tako možnost zaradi prikrajšanja pri plači kot pri nagradi zahtevati to od delodajalca. Ni znano, ali je to storila, vsekakor pa je sodišče to toženki naložilo neutemeljeno. Poleg tega se je tožnica sama odločila za podpis novih pogodb o zaposlitvi (tudi v tem primeru bi ji moral delodajalec izplačati odpravnino). Opozarja še na dne 2. 6. 2004 sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi ter sklep št. 352-01-12/2003 z dne 29. 5. 2005 MOL-a Občinskega sveta. Če je tožnici nastala razlika v prejemkih in nagradah, kot jo vtožuje, ne gre za protipravno ravnanje toženke, pač pa je takšen potek postopka v celoti odgovorna sama tožnica (volenti non fit injuria) oziroma pristojni organ tožničinega delodajalca, ki je tožnico ob njenem soglasju premestil na delovno mesto, ki je bilo manj plačano. Sklenjeni individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 6. 2004 in 5. 11. 2005 dokazujeta, da za razrešitev tožnice z mesta pomočnice direktorja toženka ni odgovorna, pač pa tisti, ki so takšno odločitev sprejeli. Sicer pa tudi opozarja, da ni izkazano, da bi tožnica v vsakem primeru, tudi če ne bi bilo pridržanja in uvedbe postopka, ostala na delovnem mestu pomočnice direktorja in bila upravičena do tega, kar navaja (oziroma vtožuje). Zato je dosojena odškodnina iz naslova izgube na zaslužku nepravilna. Izveden dokazni postopek (priče) ni potrdil prikrajšanja v navedeni obliki. Tožnica ni izkazala izpolnjenih pogojev za prejem nagrade, zato tožnica ne more biti upravičena do nagrade za vtoževana leta dela pri njenem delodajalcu. Nagrado bi morala zahtevati od delodajalca na podlagi veljavnih pogodb, in ne od toženke. S podpisom (prostovoljnim) pogodb o zaposlitvi, pa se je tožnica tudi sama odpovedala nagradam, saj ji pogodb, ki niso imele predvidene nagrade, ni bilo potrebno podpisati.

5Tožnica v pritožbi (1) uveljavlja vse pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to je bistvene kršitve postopkovnih določb, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanje ter zmotno uporabo materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; podrejeno predlaga, da jo spremeni tako, da tožnici prisodi primerno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Predvsem meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja protipravnega ravnanja državnih organih v kazenskih postopkih, ki so tekli zoper tožnico. Sodišče namreč zmotno ocenjuje, da so bili vsi ukrepi zoper tožnico v predkazenskem postopku Okrožnega sodišča v Novem mestu, ki je tekel pod opr. št. Pp 3/2002, zakoniti, ker je policija ukrepala na podlagi izdanih odredb sodišča. Meni, da je bilo pridržanje nezakonito, ker v času njegove odreditve niso bili podani utemeljeni razlogi za sum. Graja zaključke sodišča o dogajanju pri in v času pridržanja. Izpovedbe obeh kriminalistov v postopku pa so bile prirejene potrebam pravdnega postopka. Pojasnjuje tudi tožničino pojasnilo, ko je novinarjem povedala, da je policija z njo ravnala korektno, čeprav sodišče tega ni sprejelo. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da tožnica ni uspela dokazati, da je policija obvestila medije o tem, da se bodo opravljale hišne preiskave. Meni, da je tožnica upravičena tudi odškodnine zaradi nezakonitega ravnanja policije, ki je opravljala nadzor nad telekomunikacijski sredstvi, ki jih je uporabljala tožnica. Sodišče glede očitkov o ravnanju preiskovalnega sodnika zaključuje, da je preiskovalni sodnik pri izdaji odredbe v zadevi Pp 3/2002 ravnal z vso potrebno skrbnostjo in profesionalnostjo v skladu z običajno metodo dela. Takšen zaključek pa je pravno zmoten, saj temeljni na zmotni uporabi materialnega prava. V konkretnem primeru preiskovalni sodnik pri izdaji odredbe za izvajanje posebnih ukrepov ni mogel ravnati po načelu proste presoje dokazov v okviru neodvisnega odločanja, saj dokazov v tisti fazi sploh ni bilo. Sodna praksa je glede tega jasna in že dolgo časa v veljavi. Odreditev posegov na podlagi anonimnih obvestil oziroma uradnih zaznamkov, ki jih policija ni preverjala in podprla z drugimi dokazi, ni dopustna. Opozarja na priloženo sodbo VS RS Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005 v identični zadevi istega preiskovanega sodnika. Preiskovalni sodnik je nedvomno opustil minimalno dolžno skrbnost pri odločanju o dovolitvi nadzora telekomunikacij, hišnih preiskav in drugih posegov v ustavno zagotovljene pravice. Iz podatkov spisa Pp 3/2002 je jasno razvidno, da v obrazložitvi izdanih odredbe ne gre za oceno dokazov, ki jih je predložila policija, temveč le za prepisovanje trditev policije in tožilstva (ki tudi niso bile z ničemer dokazljive, kaj šele dokazane), kar pa ne predstavlja neodvisne sodne presoje. Gre za hudo malomarnost preiskovalnega sodnika. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-508/01 z dne 8. 4. 2004, kjer je Ustavno sodišče ravno skrbnost pri uporabi predpisov štelo kot subjektivni element, ki je odločilen za obstoj za odškodninske odgovornosti. Enako Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 92/99. Sodišče se glede navedenih odločilnih dejstev tudi v razlogih ni opredelilo in zato zagrešilo bistveno kršitev postopkovnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dosojena odškodnina je zato glede na posledice, ki jih je tožnica utrpela in jih še vedno trpi, občutno prenizka. Neupravičeno pa je sodišče zavrnilo tudi odškodnino za premoženjsko škodo v celoti. Opozarja, da se je individualna pogodba sklepala za določen čas, to je za obdobje štirih let. Do izbruha afere „K.“ je bilo tožničino delo ocenjeno z najvišjimi ocenami. Nobenega razloga ni bilo, da po poteku individualne pogodbe januarja 2006 v normalnih razmerah s tožnico ne bi bila sklenjena nova individualna pogodba o zaposlitvi najmanj pod enakimi pogoji, kot tistimi v individualni pogodbi iz leta 2002. Priča A. M. je potrdil, da je bil kazenski postopek takšna ovira, ki je tožnico onemogočal, da bi opravljala kakršnokoli odgovorno funkcijo. Ker bi bila s tožnico sklenjena individualna pogodba tudi po 30. 1. 2006, bi bila tožnica upravičena tudi do nagrade za leto 2006, saj je K. tudi v letu 2006 uspešno poslovala in bi bila nagrada najmanj tolikšna, kot je bila v letu 2005.

6Zoper sklep o stroških se, kot že navedeno, pritožuje toženka in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve postopkovnih določb s predlogom, da pritožbeno sodišče stroškovno odločitev ustrezno spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, pri čemer graja oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožnica po temelju uspela kar s 50%, kar ne drži. Uspeh tožnice je bil bistveno nižji, kot ga je ocenilo sodišče, saj se ob pravilni uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP izkaže, da bi bila toženka dolžna tožnici povrniti maksimalno 612,17 EUR, ob čemer pa je potrebno upoštevati še, da se je toženka zoper sodbo pritožila, uspeh strank pa je odvisen od odločitve o pritožbi.

7Tožnica je v nadaljevanjem teku postopka pritožbo dopolnila. Ker je to storila po preteku 15 dnevnega prekluzivnega pritožbenega roka, pritožbeno sodišče tožničine dopolnitve pritožbe ni moglo in smelo upoštevati.

8Pritožbi toženke zoper odločitev o glavni stvari in zoper stroškovno odločitev sta delno utemeljeni, medtem ko pritožba tožnice zoper odločitev (o glavni stvari) ni utemeljena.

9Glede škodnega dejanja (škodnih dejanj) ni sporno, da gre tožnici odškodnina za škodo (tako premoženjsko kot nepremoženjsko), ki jo je utrpela zaradi neupravičenega odvzema prostosti (pripora) v skladu z določbami prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) kot podlage zahtevka in v skladu z določbami 179. člena OZ glede obsega in višine pretrpljene škode. Odgovornost države za neupravičen odvzem prostosti je objektivna; protipravnost ravnanja državnih organih ni predpostavka zanjo. Predpostavki zanjo sta le objektivni dejstvi, da je bila svoboda okrnjena (prestan pripor) in da do obsodbe v kazenskem postopku ni prišlo (primerjaj sodbi VS II Ips 377/2006 ter II Ips 91/2000). Škoda, ki nastane zaradi teka kazenskega postopka, ni pravno priznana škoda po 542. členu ZKP.

10Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoč iz (neutemeljeno) odvzete prostosti, kot v pritožbi utemeljeno opozarja toženka. Za to škodo se prisodi ena odškodnina, pri kateri sodišče upošteva vse okoliščine primera – pravno odločilne okoliščine za prisojo odškodnine zaradi neutemeljenega pripora so (med drugim) trajanje pripora, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, zdravstvene posledice, ki so morda nastale zaradi odvzema prostosti, posredno tudi narava kaznivih dejanj, za katere je bil oškodovanec obtoženec, pa tudi vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin; v ta sklop pa spada tudi medijska odmevnost odmevnost obravnavane zadeve (neupravičenega odvzema prostosti). To pa v obravnavani zadevi pomeni, da je tožnica za duševne bolečine (nepremoženjska škoda) zaradi neupravičenega odvzema prostosti upravičena do enotne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 179. člena OZ, in ne posebej do odškodnine za duševne bolečine za odvzem prostosti in posebej za duševne bolečine zaradi izgubljenega ugleda, časti in dobrega imena, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje in utemeljeno opozarja toženka v pritožbi. Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje iz tega naslova tožnici prisodilo odškodnino v skupni višini 18.000,00 EUR (za neupravičen odvzem prostosti 3.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi izgubljenega ugleda ter prizadetega dobrega imena in časti 15.000,00 EUR). Glede na pritožbi obeh strank s tako določene višino ne soglaša nobena; po mnenju tožnice je le-ta dosojena prenizko, po mnenju toženke pa previsoko.

11Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu in načelo objektivne pogojenost višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namene te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla no roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (179. člen OZ). Pritožbeno sodišče glede ugotovljenih okoliščin odvzema prostosti (zaokroženo 46 ur) ter izgubljenega ugleda, prizadetega dobrega imena in časti tožnice sprejema dejanske okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje glede navedenih okoliščin in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje z izjemo glede medijske odmevnosti zadeve. Glede slednjega pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na zgrešeno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da toženka ne odgovarja na ravnanje novinarjev in novinarskih hiš ter vsebino objavljenih članov, kot tudi, da tožnica ni uspela dokazati, da bi prav policija obvestila medije o datumu in kraju aretacije tožnice. Pri tem gre, kot že navedeno, za objektivno odgovornost toženke ter za okoliščine, ki brez dvoma vplivajo in so v obravnavanem primeru tudi dejansko vplivale na stopnjo in trajanje duševnih bolečin tožnice ter s tem na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je duševne bolečine zaradi neupravičenega odvzema prostosti. Pri tem ni sporno, da so novinarji (mediji) spremljali dogajanje že v času preiskave ter da je bilo medijsko podprto tako prijetje osumljenih, da so bile posnete fotografije ter da je navedeno tvorilo vsebino objavljenih prispevkov in člankov v medijih ter da so posnetke objavljali in vrteli v medijih skupaj z objavami o korupciji, zlorabi položaja, uničevanju listin in podobno. Nobenega dvoma ni, da so navedeni posnetki in podatki brez dvoma vzbudili negativne občutke do tožnice in so vplivali na predstavo tožničine družine, prijateljev in znancev in splošno okolice do tožnice, s tem pa bistveno vplivali tudi na duševne bolečine tožnice, ki jih je trpela zaradi navedenega. Pri tem je na tožničine duševne bolečine (njih stopnjo in trajanje) vplivala prav lokalna odmevnost zadeve (2), še posebej upoštevajoč težo in naravo očitanih kaznivih dejanj (zaradi katerih je prišlo do odvzema prostosti), kot tudi tožničin položaj v gospodarski javni družbi (komunalnem podjetju). Upoštevajoč navedeno ter že navedeni temeljni načeli za odmero odškodnine, še posebej upoštevajoč tožničin ugled kot pomočnice direktorja javnega (komunalnega) podjetja ter medijsko odmevnost zadeve, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožničino neupravičeno pridržanje mogoče uvrstiti med hude primere ter da je tožnica iz tega naslova (za duševne bolečine) upravičena do (da je toženka dolžna plačati tožnici) odškodnine v višini 9.000,00 EUR (za nepremoženjsko škodo), in ne 18.000,00 EUR, kot je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje iz tega naslova. Pritožbeno sodišče je zato glede odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi toženke in spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je dosojeno odškodnino znižalo na 9,000,00 EUR s pripadki, na podlagi 353. člena ZPP pa pritožbo tožnice glede navedene škode zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve višjega tožbenega zahtevka (iz tega naslova).

12Glede odškodnine za materialno škodo v znesku 74.619,38 EUR s pripadki (3) (iz naslova manjše prejete plače, izgubljenih nagrad in bonitet) je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo tožničino individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 2002 (priloga A23 spisa), ki je bila sklenjena do 30. 1. 2006. Zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožnica (po pogodbi) upravičena do odškodnine za navedeno obdobje na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica v tem obdobju prikrajšana pri plači zaradi uvedbe postopka. Po oceni pritožbenega sodišča je glede odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka, ki je bila tožnici prisojena, pritožba toženke utemeljena, pritožba tožnice (glede zavrnjenega zahtevka iz navedenega naslova) pa neutemeljena. Tožnica je zahtevek iz tega naslova utemeljevala z razliko, ki bi ji šla na podlagi sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2002 (do 30. 1. 2006) in dejansko prejetim iz tega naslova, torej razliko med pogodbeno dogovorjeno obveznostjo delodajalca glede izplačevanja in dejansko izpolnjeno obveznostjo. Ni pa, kot utemeljeno opozarja toženka, izkazala (niti trdila ne), da bi izpolnitev pogodbenih obveznosti uveljavljala (brez uspeha) od njenega delodajalca oziroma da bi bila neizpolnitev pogodbenih obveznosti posledica neupravičeno odvzete prostosti (oziroma kazenskih postopkov zoper tožnico). Izhajajoč iz navedenega toženka utemeljeno opozarja, da ji ni mogoče naprtiti odgovornosti za ravnanje tožničinega delodajalca, ki je tožnico razrešil s položaja pomočnice direktorja in ji znižal plače, prikrajšal pa naj bi jo tudi za nagrade in bonitete. Ravnanje policije, ki je tožnici odvzela prostost in zoper njo vložila kazenske ovadbe, ni v vzročni zvezi z ravnanjem delodajalca in se pravne posledice odvzema prostosti (in vložitve kazenske ovadbe (kazenskih ovadb)) ne morejo raztezati na ravnanje delodajalca. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je imela tožnica sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi in bi za prisojo odškodnine iz tega naslova morala izkazati (kot podlago odgovornosti), da je od delodajalca zahtevala izpolnitev pogodbenih obveznosti (izplačilo plač in nagrade v skladu s sklenjeno pogodbo). Tožnica pa niti zatrjuje ne, da je od delodajalca uveljavljala plačilo v skladu s sklenjeno pogodbo (plačo in nagrado za opravljeno delo). Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v aprilu 2004 sklenila novo (spremenjeno) pogodbo o zaposlitvi, s katero je bila njena plača znižana ter ponovno sklenila pogodbo v novembru 2005 (ko je bila njena plača ponovno znižana). Ker tožnica ne le ni od svojega delodajalca uveljavljala izpolnitve pogodbenih obveznosti (po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2002), temveč je celo soglašala s spremembami pogodbenih določil (znižanje plače), v skladu z načelom volenti non fit in injuria (škoda ni protipravna, če z njo oškodovanec soglaša) ni upravičena do odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka kot neutemeljen (v prisojenem delu), na podlagi 353. člena ZPP pa tožničino pritožbo glede navedenega kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu glede navedenega potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13Neutemeljena je tudi pritožba tožnice glede preostalih škodnih dejanj (nadzorovanih telekomunikacij, hišne preiskave in sploh poteka dveh kazenskih postopkov zoper tožnico) – v tem delu tožnica vtožuje odškodnino po 26. členu Ustave RS kot podlage odškodninske odgovornosti toženke. Pritožbeno sodišče najprej glede navedenih škodnih dejanj soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela s stopnjo prepričljivosti dokazati protipravnosti ravnanja organov toženke glede navedenih zatrjevanih škodnih dejanj. Iz predloženih listinskih dokazov in vpogledov v spise Kpr št. 127/2004 in 142/2005 sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila v obravnavanem primeru tožnica pridržana v okviru predkazenskega postopka, ki ga je vodilo Okrožno sodišče v Novem mestu pod opr. št. Pp 3/2002, v tem postopku pa je bil odrejen tako nadzor telefonskih telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem kot tudi hišna preiskava pri tožnici, oba navedena kazenska postopka pa sta bila pravnomočno končana. Sodišče prve stopnje glede zatrjevane protipravnosti ravnanja organov toženke ugotavlja, da je imelo ravnanje organov toženke podlago v odločbah sodišča in o protipravnosti ni mogoče govoriti. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja, da z navedeno presojo soglaša, saj je pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja potrebno izhajati iz same narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. O sodnikovem protipravnem ravnanju lahko govorimo le (tako odločba VS RS – sodba II Ips 1159/2008), če sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. In tega (protipravnosti, za katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica v obravnavni zadevi glede navedenih škodnih dejanj ni uspela s stopnjo prepričljivosti dokazati) pritožba tožnice v ničemer ne uspe omajati. Poleg tega pa tožnica, ne glede na navedeno, škode, ki bi ji nastala zaradi morebitnega protipravnega ravnanja (zatrjevanega) organov toženke, niti ne opredeli ne po obsegu in vsebini, kot tudi ne z določenim zahtevkom (4). Zato je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, je bila spremenjena tudi podlaga, na podlagi katere je sodišče prve stopnje toženki naložilo povrnitev stroškov postopka tožnici v višini 6.424,12 EUR s pripadki. Glede na spremenjen uspeh v postopku je upoštevajoč druge okoliščine obravnavane zadeve po oceni pritožbenega sodišča primerno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške, vključno s stroški pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je že zato moralo spremeniti izpodbijano stroškovno odločitev (pa tudi sicer na podlagi 3. točke 365. člena ZPP in pritožbe toženke zoper sklep) in stroškovno odločitev (sklep z dne 18. 4. 2011) spremeniti tako, da pravdni stranki krijeta vsaki svoje stroške postopka.

15Navedena stroškovna odločitev pa v skladu s 165. členom ZPP vključuje tudi stroškovno odločitev glede stroškov pritožbenega postopka, saj je glede na vse okoliščine obravnavane zadeve primerno, da tožnica toženki zaradi njene odškodninske odgovornosti ne povrne stroške pritožbenega postopka.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) v pritožbi iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo vztraja le še pri zahtevku 65.000,00 EUR nedosojene odškodnine;

(2) zato je neutemeljen pritožbeni očitek toženke, da je šlo za zgolj lokalno odmevnost zadeve;

(3) višji zahtevek iz tega naslova je bil kot neutemeljen zavrnjen;

(4) Škodna dejanja (nadzorovane telekomunikacije, hišne preiskave in sploh potek dveh kazenskih postopkov zoper tožnico) tožnica navaja v okvirih trditev in (predvsem v okvirih) zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neupravičeno odvzete prostosti (samostojnega zahtevka (zahtevkov) za škodo, ki bi bila posledica teh škodnih dejanj, ne uveljavlja). Zato procesno gledano (glede zahtevka (zahtevkov) za navedena škodna dejanja) ni mogoče govoriti o nesklepčnosti tožbe oziroma nedoločenosti zahtevka (nedoločenih zahtevkih) in s tem povezanimi pravnimi (procesnimi) posledicami – zahtevek (za povrnitev škode) je uveljavljan, le višji je (četudi ne določeno za koliko), kot bi sicer bil, če bi šlo zgolj za povrnitev škode zaradi neupravičeno odvzete prostosti.