VSRS Sodba I Ips 5199/2010-96

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1

Okrožno sodišče v Kranju je D. K. pod I. točko izreka spoznalo za krivega

storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 184. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu

je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 6 (šest)

mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Pod II. točko izreka pa je sodišče obtoženega D. K. in F. K. oprostilo obtožbe, da naj bi D. K. storil eno kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 184. člena KZ, obtoženi F. K. pa dve kaznivi dejanji spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 184. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka. Pritožbi okrožne državne tožilke pa je ugodilo in sodbo v oprostilnem delu (opisano pod II. točko izreka sodišča prve

stopnje) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2Zoper pravnomočni obsodilni del sodbe je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja oziroma odločbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da je zagovornik iste očitke uveljavljal že v pritožbi, višje sodišče pa je podalo prepričljive razloge za njihovo zavrnitev. Sodba

analizira posamezna ravnanja, ki predstavljajo spolna dejanja in podaja prepričljive razloge, zakaj gre za kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. Zahteva se v svojem bistvu ne strinja s strani sodišča podano dokazno oceno za obstoj zakonskih znakov, zato predlaga njeno zavrnitev.

4

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu

zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Zagovornik kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbami, da storilec pri kaznivem dejanju po 184. členu KZ svoj položaj lahko zlorabi le z aktivnim ravnanjem, tako da žrtvi obljublja ali ji nudi določene materialne koristi ali ji grozi, da jo bodo doletele določene neprijetnosti. V obravnavanem primeru pa zakonski znak „zlorabe položaja“ ni konkretiziran, saj se ne ve, na kakšen način je obsojenec oškodovanko pripravil k temu, da je trpela očitana spolna dejanja.

6Na očitek o nesklepčnosti obtožbe je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v 20. točki obrazložitve. Če iz same opredelitve položaja oškodovanca in storilca ni jasne nadrejenosti in podrejenosti, mora biti zloraba položaja opisana na način, kot trdi zagovornik – z aktivnim ravnanjem, ki se kaže v grožnjah ali obljubljanju koristi. Če pa je oškodovanec storilcu podrejen, pa za konkretizacijo zlorabe položaja zadošča že navedba avtoritete. S takšno razlago se zagovornik ne strinja, saj po njegovem videnju stvari pripelje do tega, da bo zloraba avtomatično podana, če bo spolno dejanje storil direktor. Zagovornikovemu stališču ni mogoče pritrditi. Opis kaznivega dejanja mora biti pregleden in jedrnat ter mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati v tolikšni meri konkretizirajo kaznivo dejanje, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo. Za ostale okoliščine zadošča, da so navedene v razlogih sodbe, pri čemer je treba upoštevati, da je treba sodbo presojati celovito, torej izrek v povezavi s sodbenimi razlogi. Iz opisa, da je obsojenec kot direktor družbe Š. d. o. o. zlorabil svoj položaj in oškodovanko, ki je bila v tej družbi zaposlena, pripravil do tega, da je trpela spolna dejanja, je jasno razviden njun položaj nadrejenosti in podrejenosti, ki ga je obsojenec izkoristil, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v zadostni meri konkretiziran zakonski znak zlorabe položaja. Ugotovitev, da je obtožnica sklepčna, pa šele omogoča nadaljnje ugotavljanje, ali je obtoženec očitano dejanje res storil, kar je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi tudi storilo. Med drugim je ugotovilo in v sodbi ustrezno obrazložilo, da je oškodovanka obsojenca jemala kot avtoriteto, da se je bala, da bo izgubila zaposlitev, obsojenec pa je ta dejanja storil, ker se je zavedal, da mu to omogoča prav njegov nadrejeni direktorski položaj. Iz tega razloga je neutemeljen tudi nadaljnji zagovornikov očitek, da med obsojenčevim direktorskim položajem in očitanimi spolnimi dejanji ni podana vzročna zveza.

7Nadalje zagovornik meni, da dejanja, ki se obtožencu očitajo v obtožnici, ni mogoče šteti za spolna dejanja, za katere gre le, če pride do fizičnega stika med žrtvijo in storilcem, ki mora biti dalj časa trajajoč. Po zagovornikovem prepričanju je udarjanje po zadnjici izrazito nespolno dejanje, pri ščipanju za prsi je šlo za kratkotrajni stik med obsojencem in oškodovanko, pri samem nagovarjanju k spolnim odnosom pa med obsojencem in oškodovanko ni prišlo do fizičnega stika. Da očitana dejanja niso bila spolno motivirana, je priznala celo oškodovanka sama, saj je povedala, da se je zaradi njih čutila užaljeno, obsojenec pa je tako ravnal zato, da se ji je smejal in se je iz nje delal norca.

8Tudi na ta očitek je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče in pojasnilo, da je šlo v obravnavanem primeru za fizične stike storilca po delih telesa, ki imajo že sami po sebi spolno konotacijo, pa tudi sicer ni dvoma, da so bili izvršeni na telesu oškodovanke iz spolnega nagona, zato gre za spolna dejanja. S takšnim stališčem se zagovornik znova ne strinja, saj po njegovem prepričanju zaključek o obstoju kaznivega dejanja ne more temeljiti na načelu „samo po sebi umevno“, ampak na obrazloženi dokazni oceni, temelječi na dokaznih virih.

9Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 108/2009 z dne 24. 9. 2009 spolna dejanja opredelilo kot dejanja, storjena na telesu oškodovanca, priti mora do dotikanja teles oziroma delov teles med storilcem in oškodovancem, ki ne pomenijo spolnega občevanja. V okviru spolnih dejanj gre za široke možnosti njihovega udejanjanja, ki se v najhujših primerih zelo približajo kaznivemu dejanju posilstva, na svojem spodnjem pragu pa prizadetju spolne nedotakljivosti oškodovanca, če gre za kategorijo, ki uživa kazensko varstvo. V konkretnem primeru je obsojenec oškodovanko v času od maja 2003 do 28. 10. 2005 najmanj desetkrat tedensko udaril po zadnjici in dvakrat na teden ščipal za prsi, jo grabil za prsi, si jo posadil v naročje in jo nagovarjal k spolnim odnosom. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje očitana dejanja na škodo M. Z. pravilno opredelilo kot spolna dejanja. Zagovornik obsojenčeva dejanja minimizira in nanje gleda parcialno, če pa se na očitano dejanje pogleda celostno, ugotovimo, da se je obsojenec oškodovanke več kot dve leti, večkrat tedensko, dotikal in jo grabil po intimnih delih telesa in jo ob tem nagovarjal k spolnim odnosom, česar ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za spolna dejanja. Očitana spolna dejanja sicer res ne predstavljajo najhujših primerov, ki bi že mejila na kaznivo dejanje posilstva, kar se v konkretnem primeru odraža tudi v izrečeni kazenski sankciji.

10Neutemeljene so tudi ostale zagovornikove uveljavljane kršitve, da sodba nima razlogov o tem, zakaj je oškodovanka pri obsojencu prekinila delovno razmerje, da so si razlogi sodbe s seboj v nasprotju, ker naj bi se po eni strani ugotovilo, da se je oškodovanka obsojenca bala, po drugi strani pa, da se je dejanjem upirala. Zakaj je oškodovanka prenehala z delovnim razmerjem pri obsojencu, ne predstavlja relevantnega dejstva, o katerem bi se bilo sodišče dolžno izjaviti, ali se je oškodovanka storilca bala ali ne, pa v prvi vrsti predstavlja dejansko vprašanje.

11Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 34/1996 z dne 3. 7. 1998 zavzelo stališče, da ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj izpodbijano sodbo razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, zato na obširne zagovornikove navedbe, s katerimi zagovornik skuša dokazati, da je bil obsojenec žrtev oškodovankinega konstrukta, ne odgovarja.

12

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti

uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

13Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.