VSM sodba in sklep I Cpg 385/2012

1. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da izrek sedaj v celoti glasi:
„I. Ugotovi se, da je ob začetku postopka prisilne poravnave (11. 2. 2010), terjatev tožeče stranke do tožene stranke zajemala:

glavnico v višini 8.994,24 EUR,

zakonske zamudne obresti od zneskov:
- 2.063,04 EUR od 26.12.2008 do vključno 11. 2. 2010,
- 6.120,00 EUR od 16.4.2009 do vključno 11. 2. 2010,
- 811,20 EUR od 11.2.2009 do vključno 11. 2. 2010,
in

izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2009 do vključno 11. 2. 2010.“

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v točki I izreka navedeno terjatev v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 870/2010 z dne 21. 11. 2011, in sicer v višini 7 odstotkov ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 3. 2012 do plačila.

III. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 68091/2009 z dne 23. 5. 2009 se v naložitvenem delu in za stroške izvršilnega postopka v celoti razveljavi.“

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.226,20 EUR, v roku 15 dni, po prejemu tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

V preostalem se pritožba zavrne in sklep o popravi, zajet v točki III izreka izpodbijane odločbe, potrdi.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 68091/2009, z dne 23. 5. 2009, v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo, da v roku 8 dni plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) glavnico v višini 8.994,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih navedenih zneskov glavnice in sodno odmerjene stroške izvršilnega postopka v višini 36,00 EUR s pripadki (točka I izreka). Pod točko I izreka navedeno terjatev je naložilo v plačilo toženki pod pogoji iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 870/2010 z dne 21. 11. 2010, ki je postala pravnomočna dne 31. 1. 2012 (točka II izreka). S sklepom o popravi (točka III izreka odločbe) je popravilo točko III izreka sodbe s skrajšano obrazložitvijo tako, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 1.226,20 EUR s pripadki.

2Zoper navedeno odločbo, se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da bi tožnica morala zaradi pravnomočno potrjene prisilne poravnave svoj zahtevek ustrezno utesniti. Ker tega ni storila, bi moralo sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnega interesa v neutesnjenem delu tožbeni zahtevek zavreči, v skladu s tem pa odločiti o stroških postopka. Glede na navedeno nikakor ne gre slediti zaključku sodišča, da je tožnica s svojim zahtevkom v celoti uspela. V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja graja zaključek, da B.B. kartic ni reklamiral, saj je zaslišan na naroku izpovedal, da so zavrnili račun. Izpovedal je tudi, da naročil ni dajala toženka, temveč samostojna podjetnica P.H.. Zaradi navedenega je zmoten zaključek sodišča, da so bile kartice nesporno naročene s strani toženke. Tožnica tako ni zadostila dokaznemu bremenu glede naročila, njegove izvedbe ter upravičenosti višine vtoževanih računov. Prav tako je zgolj na ravni trditev tožnice ostalo dejstvo, da vtoževani računi niso bili plačani. Gre sicer za negativno dejstvo, ki pa bi ga lahko tožnica izkazala z ustreznimi izpisi prometa za celotno obdobje poslovanja. Nepravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da se v tem primeru dokazno breme prevali na toženko. Po navedenem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je delno utemeljena, čeprav ne iz razlogov, ki jih navaja pritožba.

4Po preizkusu sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pri tem pa ni storilo v pritožbi uveljavljanih oziroma po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je glede na določbo 217. člena Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) poseglo zgolj v izrek odločbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, tožnica od toženke zahteva plačilo neplačanih računov (priloge A2, A3 in A5 spisa) za naročene in dobavljene plastične kartice, ki jih je toženka uporabljala za kontrolo vstopa v njene prostore. Toženka je zahtevku ugovarjala tako po temelju kot po višini.

6Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ugovorne navedbe utemeljeno zavrnilo in na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je toženka t.i. brezkontaktne kartice naročila, da jih je tožnica izdelala ter dobavila na dogovorjen način, da toženka izdelave kartic nikoli ni reklamirala in da tudi ni v celoti (v vtoževanem obsegu) poravnala obveznosti do tožnice.

7Neutemeljena je v tej zvezi pritožbena graja zaključka prvostopenjskega sodišča, da B.B. (tedanji direktor toženke) kartic ni reklamiral. Iz njegove izpovedbe na naroku dne 12. 4. 2012 (list. št. 121 spisa) namreč jasno izhaja, da se ne spomni, da bi izdelavo kartic kakorkoli reklamirali, zgolj zavrnitev oziroma neplačilo računa iz drugih razlogov (likvidnostne težave, neujemanje evidenc tožnice in toženke) pa ne pomeni reklamacije kartic, kot to zmotno meni pritožnica.

8Prav tako je neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so bile kartice nesporno naročene s strani toženke. Tak zaključek prvostopenjskega sodišča temelji na prepričljivi in izkustveno sprejemljivi dokazni oceni (točka 8 obrazložitve izpodbijane odločbe), predvsem izpovedbi tedanjega direktorja toženke B.B.. Slednji je izpovedal, da so bile kartice sicer neposredno naročene po pri njih „zaposleni“ delavki P.H., vendar v skladu z njegovimi navodili in vedenjem. V tej zvezi pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na okoliščino, da P.H. dejansko ni bila zaposlena pri toženki, temveč je imela svoj s.p., ker to (na podlagi kakšne pogodbe je delala za toženko) v obravnavani zadevi ni relevantno. Bistveno je zgolj, da je bila upravičena dajati naročila v imenu in za račun toženke, slednje pa je v zadevi izkazano.

9Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno pravilno porazdelilo dokazno breme v zvezi dokazovanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini (točka 10 obrazložitve). Po materialnem pravu je dokazno breme o tem, da je obveznost poravnana, na strani dolžnika, torej toženke. Glede na to, da je v konkretnem primeru toženka zatrjevala, da je dolg celo preplačala, je tožnica primerno odreagirala in z ustreznimi trditvami, kot tudi s predložitvijo listinskih dokazil, izkazala, do so šla določena izvedena plačila toženke na račun prejšnjih zapadlih in neporavnanih obveznosti. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno toženki „naložilo“, da dokaže, da je poravnala prav obveznosti po vtoževanih računih, čemur pa le-ta ni sledila. Nasprotne pritožbene trditve so tako neutemeljene, prav tako pa je v tej zvezi neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki ni bila odvzeta pravica do navajanja dejstev in predlaganja dokazov, prav tako pa stališče sodišča prve stopnje o porazdelitvi dokaznega bremena zanjo ni moglo predstavljati presenečenja, saj je bila na naroku za glavno obravnavo dne 3. 2. 2012 (list. št. 96 spisa) pozvana na predložitev dokazov o plačilu posameznih spornih računov.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z utesnitvijo tožbenega zahtevka pri potrjeni prisilni poravnavi. Tako ne drži, da bi morala zaradi tega dejstva tožnica zahtevek utesniti in posledično terjati le 7 % celotne obveznosti, kot tudi ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje v neutesnjenem delu tožbeni zahtevek zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Nastop navedene okoliščine sicer ima vpliv na sam zahtevek in posledično odločitev sodišča, vendar ta situacija ni urejena v postopkovnih določilih ZPP-ja, temveč zanjo pride v poštev ureditev v specialnejšem predpisu ZFPPIPP, konkretno v določbi 217. člena tega zakona, ki takšnega ravnanja strank in sodišča, kot ga zagovarja pritožnica, ne predvideva.

11Ne glede na to, da so pritožbene navedbe po doslej obrazloženem neutemeljene, pa je v okviru pritožbenega razloga pravilne uporabe materialnega prava, na kar je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ugotovilo, da izrek izpodbijane sodbe ni v celoti pravilen oz. skladen z določbo 217. člena ZFPPIPP. Po citirani določbi sodišče, ki po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo: 1. ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in2. insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v točki II izreka sodbe pravilno toženki naložilo plačilo terjatve pod pogoji iz sklenjene prisilne poravnave, zmotno pa je v točki I izreka namesto, da bi ugotovilo obstoj terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave, odločilo, da ostane predmetni sklep o izvršbi v naložitvenem delu v veljavi. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče poseglo v izrek sodbe tako, da je v skladu dosedanjo obrazložitvijo, iz katere izhaja, da je bila terjatev tožnice (ob začetku postopka prisilne poravnave) po višini utemeljena v celoti, ugotovilo obseg terjatve na dan 11. 2. 2010. Hkrati je zaradi uporabe specialne določbe 217. člena ZFPPIPP, skladno s tretjim odstavkom 436. člena ZPP, tudi razveljavilo sklep o izvršbi v naložitvenem delu in glede stroškov izvršilnega postopka.

12Obrazloženi poseg v izrek prvostopenjske odločbe pa ni imel za posledico spremembe odločitve o stroških prvostopenjskega postopka, ker zgolj pravilno oblikovanje dela izreka sodbe ni imelo za posledico spremembe v uspehu strank v obravnavanem gospodarskem sporu. V zvezi s samo stroškovno odločitvijo tudi ne gre slediti pritožbeni graji, da bi moralo sodišče upoštevati, da v neutesnjenem delu zahtevka tožnica ni uspela oz. da je v tej zvezi napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim zahtevkom uspela v celoti. Glede na specifično naravo odločitve, ki jo mora sodišče sprejeti v posledici zavezujoče prisilne poravnave, je namreč potrebno uspeh strank v postopku ugotoviti glede na stanje terjatve na dan prisilne poravnave. V obravnavani zadevi se je izkazalo, da je bila terjatev tožnice v celoti utemeljena po višini, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnica z zahtevkom uspela v celoti, kljub temu, da ji je toženka ugotovljeno terjatev dolžna poravnati v zmanjšanem obsegu (7 %). Posledično je neutemeljena tudi pritožba zoper popravni sklep (točko III izreka izpodbijane odločbe), s katerim je sodišče prve stopnje zgolj odpravilo očitno računsko pomoto, česar pa pritožba niti ne graja konkretizirano.

13Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje deloma spremenilo, kot izhaja iz točke I izreka te odločbe (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem ter nespremenjenem delu odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Kljub delnemu uspehu toženke s pritožbo je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj, kot že rečeno, poseg v prvostopenjsko odločitev ni doprinesel k njenemu večjemu uspehu v postopku na prvi stopnji in ker je bilo njeno pritožbeno zavzemanje za delno zavrženje tožbe zaradi neutesnitve zahtevka ter zmotno tolmačenje uspeha strank v obravnavani zadevi neutemeljeno (drugi odstavek 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.