VSRS Sodba IV Ips 2/2013

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1

Prekrškovni organ Policijska postaja Domžale je I. Z. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po četrtem odstavku 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter izrekel globo 300 eurov in tri kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilec vložil ugovor, ki je bil nepopoln. Ker ga na poziv ni dopolnil, je prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo s sklepom zavrgel. Zoper sklep o zavrženju je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Domžalah s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prekrškovnega organa.

2

Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vložnica navaja, da

je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri navaja, da ni sposoben urejati svoje opravilne sposobnosti. Sodišče se je v obrazložitvi sodbe

zadovoljilo z ugotavljanjem pravočasnosti obsojenčeve vloge, ni pa pozornosti posvetilo zdravstvenemu stanju obsojenca in ugotavljanju okoliščin, ki bi lahko izključevale obsojenčevo odgovornost za prekršek. Sodišče se ni opredelilo do obsojenčeve navedbe, da je prizadet od možganske kapi in ni opravilno sposoben.

Vložnica še navaja, da je okrajno sodišče v postopku o prekršku, storjenem 17. 10. 2011, izdalo odredbo o postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da storilec zaradi kroničnih in akutnih zdravstvenih motenj ni sposoben sprejeti pomena svojega dejanja in obvladovati svojega ravnanja in tudi

ni sposoben sodelovanja v postopku o prekršku. Po mnenju vložnice izpodbijana sodba zato nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4

Iz podatkov v spisu izhaja, da je prekrškovni organ

310. 2011

zoper I. Z.

zaradi prekrška po četrtem odstavku 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) izdal plačilni nalog št. 100284019, s katerim je storilcu izrekel globo 300 eurov in tri kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilec 20. 10. 2011 vložil ugovor, ki je bil nepopoln. Ker na poziv prekrškovnega organa ugovora v postavljenem roku, ki se je iztekel 30. 11. 2011, ni dopolnil, ga je prekrškovni organ s sklepom št. 22-422/2011/4 z dne 8. 12. 2011 kot zahtevo za sodno varstvo zavrgel. Zoper sklep, ki mu je bil vročen 13. 12. 2011, je storilec 6. 4. 2012 vložil zahtevo za sodno varstvo (tretji odstavek 62. člena ZP-1), ki jo je 24. 4. 2012 po pozivu dopolnil. Okrajno sodišče v Domžalah je s sodbo z dne 28. 6. 2012 zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prekrškovnega organa.

5Okrajno sodišče je v izpodbijani sodbi preizkušalo pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju zahteve za sodno varstvo ter presodilo, da je prekrškovni organ pravilno ugotovil, da storilec v določenem roku ni odpravil pomanjkljivosti v že vloženi zahtevi za sodno varstvo, in jo je skladno z določbami postopka zavrgel. Sodišče, ki je v obrazložitvi sodbe kratko povzelo vsebino zahteve za sodno varstvo, se do teh navedb ni opredelilo. S tem pa ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ki jo uveljavlja vrhovna državna tožilka (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), saj sodba ima razloge, oziroma ti niso nerazumljivi, niti druga kršitev določb postopka. Iz

ustaljene sodne prakse izhaja, da se mora sodišče pri odločanju o pravnem sredstvu seznaniti z v

semi navedbami strank, pretehtati njihovo pomembnost ter

se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe opredeli. S

torilčeve navedbe o zdravstvenem stanju in nakazovanju na opravilno nesposobnost so povsem pavšalne in se nanašajo na obdobje po izteku roka, ki ga je prekrškovni organ določil za dopolnitev zahteve za sodno varstvo, kot take pa za odločitev sodišča niso bistvene. Zato sodišče s tem, ko se v sodbi ni opredelilo do nebistvenih navedb zahteve za sodno varstvo, ni kršilo določb postopka o prekršku.

6Z navedbami, da je sodišče ugotavljalo le pravočasnost storilčeve vloge, ni pa nobene pozornosti posvetilo njegovemu zdravstvenemu stanju in ugotavljanju okoliščin, ki bi lahko izključevale odgovornost za prekršek, ter s sklicevanjem na drug postopek, v katerem je bilo odrejeno izvedenstvo ter ugotovljena storilčeva nesposobnost sodelovanja v postopku, vrhovna državna tožilka zatrjuje nepopolno (in zmotno) ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Tudi sicer morebitna neprištevnost ali zmanjšana prištevnost storilca, ki se nanaša na odgovornost za prekršek, ni bila predmet preizkusa, saj sodišče z izpodbijano sodbo ni preizkušalo plačilnega naloga, s katerim je bila storilcu zaradi prekrška izrečena sankcija, temveč je preizkušalo le sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo, torej sklep procesne narave.

7

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje vrhovna državna tožilka, je na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.