VSL sklep III Ip 5607/2012

Pritožbi dolžnika se ugodi in se sklep v stroškovnem delu točke 2 spremeni tako, da se stroškovna obveznost dolžnika zmanjša za 242,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, v ostalem delu pa se pritožba zavrne ter v nespremenjenem delu sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo:

„1. Izvršba, dovoljena s sklepom opr. št. 0153 VL 80781/2011 z dne 18. 06. 2011 (ta je postal pravnomočen 23. 08. 2011), se nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom: rubežem in prenosom sredstev, ki so na računu dolžnika pri organizaciji za plačilni promet – OPP.

Na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri OPP iz naslova prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe (101. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), oziroma je izvršba nanje omejena (102. člen ZIZ), ni mogoče seči z izvršbo, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec. Ko bo ta sklep postal pravnomočen, bo sodišče o tem obvestilo OPP. Ta je dolžna takoj obvestiti sodišče o opravljenem poplačilu upnika.

2Dolžnik mora upniku v 8 dneh povrniti 254,88 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje.“

2Zoper točko 2, to je zoper stroškovni del odločitve vlaga dolžnik pravočasno pritožbo. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili stroški detektiva za izvršbo potrebni, ker je le na tak način upnik lahko ugotavljal njegov pravilni naslov. Njegov dejanski in uradni naslov je naslov iz predloga za izvršbo od 19. 1. 2011 dalje, sicer pa tam živi od sredine leta 2008 in za to ugotovitev ni bilo potrebno najemati nobenih detektivov. Sicer pa je ta naslov dobro znan upniku in so bili vsi predhodni sklepi tudi naslovljeni na ta naslov in jih je tudi prejel. Na naslovu A stanuje njegova nekdanja izvenzakonska partnerica in njun nezakonski otrok. On se tam zadržuje samo ob izvrševanju stikov z otrokom. V dokaz prilaga sklep o ugotavljanju dejanskega prebivališča Upravne enote in kopijo potnega lista. Stroški detektiva zato niso potrebni.

3Pritožba je delno utemeljena in sicer za znesek priznanih stroškov do višine 242,88 EUR, razen za 12,00 EUR v zvezi s priglašeno sodno takso za novo izvršilno sredstvo.

4Po mnenju višjega sodišča stroški za poizvedbo dejanskega prebivališča dolžnika niso potrebni stroški v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ glede na konkretni primer. Vsi sklepi so bili sedaj dolžniku vročeni na naslov B. Upnik je potrebnost stroškov detektiva utemeljeval s trditvijo, da je bilo potrebno ugotoviti, kje dolžnik dejansko biva, da bi se tam lahko opravil rubež premičnin. Taka trditev ne vzdrži. Po mnenju višjega sodišča je potrebno ugotavljati dejansko prebivališče dolžnika preko detektiva le v primeru, če upnik ne bi mogel priti do dejanskega naslova dolžnika in ugotovitev obsega premoženja na podlagi drugih zakonskih možnosti. Tako bi lahko v konkretnem primeru sam predlagal, kolikor meni, da dolžnik na naslovu iz predloga za izvršbo ne živi, ugotovitev njegovega dejanskega prebivališča v postopku ugotavljanja dejanskega prebivališča pred Upravno enoto v skladu z 8. členom Zakona o prijavi prebivališča. Vendar tega upnik ni storil. Prav tako bi lahko od dolžnika zahteval predložitev seznama premoženja v smislu 31. člena ZIZ, preden bi angažiral detektiva. Sicer pa upnik tudi na podlagi zbranih ugotovitev s strani najetega detektiva ni izkazal, da bi na tak način prišel do ugotovitve o obstoju premičnin v lasti dolžnika na naslovu A. Nasprotno iz zaključka detektiva izhaja, da glede na višino terjatve izvršba z rubežem premičnin ni perspektivna, vendar pa je potrebno preveriti lastništvo avtomobilov in počitniške prikolice. Navedena dejstva pa bi lahko upnik preveril preko uradnih evidenc sam bodisi preko izvršitelja ter torej tudi iz tega razloga stroški detektiva niso potrebni. Šele, če bi upnik neuspešno uporabil vse opisane zakonske možnosti za pridobitev podatkov, potrebnih za uspešno izvršbo in če bi upnik dokazal, da je potem prav s pomočjo detektiva prišel do za konkretno izvršbo relevantnih podatkov glede obstoja premoženja dolžnika, bi bil upnik upravičen do povrnitve stroškov detektiva na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ. Tako pa strošek detektiva v konkretnem primeru ni bil potreben izvršilni strošek, ti stroški, če so nastali upniku, so nastali kot posledica njegove poslovne odločitve. Nedvomno pa gredo upniku kot potrebni stroški v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ stroški sodne takse za predlog za izvršbo z novim sredstvom izvršbe, kar pa dolžnik v pritožbi obrazloženo niti ne izpodbija.

5Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in stroškovni izrek v dajatvenem delu znižalo za 242,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje od tega zneska. V ostalem pa pritožbo zavrnilo in glede zneska 12,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka sklep potrdilo (2. in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).