VSL sklep I Cp 228/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in potencialnega oporočnega dediča J. S. napotilo na pravdo, da zoper F. B., A. J., M. K., M. V., B. V. in I. S. vloži tožbo na razveljavitev zapustničine oporoke pred pričami z dne 20. 9. 2009.

2Proti takšni odločitvi je F. B. vložil pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nadaljnje odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da med dediči obstaja spor glede veljavnosti oporoke. J. S. namreč ni dedič po pokojni F. B., ker je zapustnica po tem, ko je napravila oporoko v korist S., napravila novo oporoko dne 22. 11. 2007, po kateri S. ni zapustničin dedič. Z oporoko z dne 22. 11. 2007 v korist J. P. je J. S. izgubil status oporočnega dediča po pokojni na podlagi oporoke z dne 6. 5. 2002. Sodišče je s sklepom z dne 19. 4. 2010 oporočne in zakonite dediče pozvalo k vložitvi tožbe na ugotovitev neveljavnosti oporoke z dne 22. 11. 2007. Med pozvane je sodil tudi J. S., ki pa navedene tožbe v roku ni vložil, kar pomeni, da se je dejansko strinjal, da ne deduje ničesar. V razmerju do J. P. (oporočne dedinje po oporoki z dne 22. 11. 207) so vsi ostali potencialni dediči s pritožnikom le navadni sosporniki in se zato učinek razveljavitve navedene oporoke nanaša le na F. B. ne pa tudi na J. S..

3Pritožba ni utemeljena.

4Zmotno je prepričanje pritožnika, da je J. S. z oporoko sestavljeno dne 22. 11. 2007, po kateri je oporočna dedinja zapustnice J. P., nepreklicno izgubil status dediča. Navedena oporoka je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 266/2011-II z dne 12.4.2012 razveljavljena. Neveljavna oporoka nima pravnih učinkov, torej tudi ne more razveljavljati določil oporoke z dne 6. 5. 2002 (101. člen ZD(1)).

5Napačno je prepričanje pritožnika, da so bili ostali potencialni dediči v sporu glede veljavnosti oporoke z dne 22. 11. 2007 le navadni sosporniki, in da se učinek razveljavitve navajane oporoke nanaša le na F. B. Dejstvo namreč je, da je bila oporoka z dne 22. 11. 2007 (četrta oporoka) pravnomočno razveljavljena med tistimi procesnimi subjekti, ki se jih pod predpostavko veljavnosti tretje oporoke, ta odločitev tiče. Ker je tako, te oporoke pravno ni več in v njej postavljena dedinja ne bo dedovala kot oporočna dedinja. Prav zato, ker te oporoke pravno več ni, pa je J. S. tudi aktivno legitimiran za vložitev tožbe, na katero je bil napoten. Če mu namreč v pravdi uspe, potem je on tisti, ki bo dedoval.

6Ne držijo pa niti pritožbene navedbe, da se je J. S. s tem, ko ni v roku vložil tožbe za ugotovitev neveljavnosti oporoke z dne 22. 11. 2007, dejansko odpovedal dedovanju, ker se je strinjal, da deduje J. P.. Takšne hipotetične domneve odpovedi dedovanju pozitivno pravo ne vsebuje.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med dediči obstaja spor v smislu prvega odstavka 210. člena ZD. Dediče je zato pravilno napotilo na pravdo glede veljavnosti sporne oporoke. Pritožbene navedbe niso utemeljene, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Zakon o dedovanju (Ur. list SRS, št. 23/1978 s poznejšimi spremembami)