VSC sklep I Ip 514/2012

Pritožbi se zavrneta in se potrdita oba sklepa sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.
Upnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

S sklepom z dne 10. 5. 2011 je sodišče ugovor dolžnika I. R. z dne 18. 2. 2011 zavrnilo in dolžniku naložilo, da povrne upniku nadaljnje izvršilne stroške v znesku 233,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da upnik sam trpi svoje stroške ugovornega postopka.

S sklepom z dne 24. 8. 2011 pa je sodišče predlog prvega dolžnika I. R. zavrglo kot preuranjenega.

Zoper oba sklepa se je pritožil samo I. R. V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo njegov ugovor, sodišču očita, da je napačno ugotovilo dejanske stanje, napačno uporabilo materialno pravo in tudi bistveno kršilo določbe postopka. V pritožbi predvsem izpostavlja dejstvo, da v času izbrisa gospodarske družbe S. G., gradbeništvo in storitve d.o.o. ni bil več družbenik te družbe, saj je svoj poslovni delež prodal. Zaključki, ki jih je sodišče napravilo v obrazložitvi sklepa se nanašajo samo na tiste osebe, ki so bili družbeniki izbrisane družbe v trenutku, ko je bila le-ta izbrisana iz sodnega registra, ne nanašajo pa se na bivše družbenike. Po tistem, ko je z odplačnim pravnim poslom svoj delež prenesel ni imel več možnosti aktivnega upravljanja z družbo. Od takrat dalje je z družbo upravljal samo drugi dolžnik. Ker je svoj delež odsvojil ne more biti odgovoren za ravnanje oseb, ki so nastala po njeni odsvojitvi. Zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep o izvršbi razveljavi v delu, ki se nanaša na njega in izvršilni postopek v tem delu ustavi in upniku naloži povrnitev vseh njegovih stroškov. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Upnik je na to pritožbo vložil ugovor, v katerem pojasnjuje, zakaj je dolžnik odgovoren in se pri tem sklicuje na določbe 442. člena ZFPPIPP. Predlaga, da se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov za sestavo odgovora na pritožbo.

V pritožbi zoper sklep z dne 24. 8. 2011, s katerim je sodišče predlog prvega dolžnika zavrglo kot preuranjen navaja svojo ogorčenost nad takšno odločitvijo sodišča in sodišču očita, da ne pozna določb člena 444.a ZFPPIPP in da mu nalaga obveznosti, ki niso njegove, pač pa ki jih mora poravnati drugi dolžnik. S takšno odločitvijo sodišče grobo posega v njegovo premoženje in navaja, da je to mogoče zgolj v tako pravno urejenih državah kot je Slovenija. Sodišču očita, da je tolmačenje popolnoma nemogoče in da takšno tolmačenje nima s pravom nobene zveze. Obrazložitev sklepa pa je tudi nerazumljiva, saj sodišče zapiše, da je prvi dolžnik zgolj navajal neko premoženje, čeprav iz navedb jasno izhaja, da je svoje navedbe podkrepil z dokazi, ki pa jih je sodišče očitno spregledalo. Predlaga, da se tudi tej pritožbi ugodi in da se sklep spremeni ter ugodi njegovemu predlogu, ki ga je podal 13. 7. 2011, upniku pa naprti v povračilo tudi stroške te pritožbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba zoper sklep z dne 10. 5. 2011, s katerim je sodišče zavrnilo ugovor dolžnika I. R., ni utemeljena.

Dolžnik I. R. je v ugovoru zoper sklep, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo na oba družbenika na podlagi že pravnomočnega sklepa o izvršbi proti gospodarski družbi S. G., gradbeništvo in storitve d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra 7. 1. 2011, samo navedel, da je bil družbenik te družbe in da je s pogodbo o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi tej družbi odplačno odsvojil svoj celotni poslovni delež v višini 50 % osnovnega kapitala družbe, pogodba pa je bila sklenjena v notarski obliki 12. 3. 2010. Od tega dne dalje prvo dolžnik ni bil več družbenik te družbe, zato tudi ni mogel aktivno vplivati na poslovanje družbe. To so bile vse ugovorne trditve h katerim je predložil dokaz in sicer pogodbo o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža z dne 12. 3. 2010 s potrditvijo v notarski zapis.

Upnik je na takšen odgovor odgovoril in navajal, določbe sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP na podlagi katerih ugovor dolžnika ni utemeljen in predlaga, da ga sodišče zavrne.

Dolžnik je tako v ugovoru kot tudi v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora izpostavljal le dve dejstvi in sicer, da je bila družba izbrisana iz registra 7. 1. 2011 in da je pred izbrisom družbe iz registra 12. 3. 2010 izstopil iz družbe. Na podlagi teh dveh dejstev tudi izvaja svoje trditve o tem, da ni bil aktivni družbenik. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno njegov ugovor zavrnilo, pritožba zoper sklep o zavrnitvi pa ni utemeljena iz naslednjih razlogov:

Dolžnik v pritožbi navaja svojo pravno razlago 442. člena ZFPPIPP na podlagi sodne prakse in določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki je veljal pred novelo A, ki je začela veljati 13. 6. 2009. ZFPPIPP se za postopke zaradi insolventnosti uporablja od 1. 10. 2008. To je bil prvotni zakon, ki je drugače urejal pravne posledice izbrisa družbe in odsvojitev poslovnega deleža, kot so bile pravne posledice urejene od 13. 6. 2009, ko je začel veljati ZFPPIPP-A. Zato je bilo bistveno za odločanje o dolžnikovemu ugovoru dejstvo, v katerem času je dolžnik izstopil iz družbe in kdaj je bila družba izbrisana. Pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A je namreč veljalo, da je aktivni družbenik odgovarjal le, če je imel ob prenehanju pravne osebe položaj družbenika. Po uveljavitvi novele A pa odgovarjajo aktivni družbeniki, ki so imeli tak položaj v zadnjih dveh letih pred prenehanjem družbe. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-285/10 z dne 7. 6. 2012 odločilo, da je bil drugi odstavek 33. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 40/09), kolikor se je nanašal na aktivne družbenike, ki jim je pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju prenehalo članstvo v gospodarski družbi, izbrisani iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v neskladju z Ustavo. Iz 6. točke te ustavne odločbe izhaja, da je do uveljavitve ZFPPIPP-A veljala ureditev, po kateri je tako imenovani aktivni družbenik odgovarjal za obveznosti družbe, izbrisane iz sodnega registra brez likvidacije, če je imel ob prenehanju pravne osebe položaj njenega družbenika (1. točka sedmega odstavka 442. člena tega zakona). Novela A je to določbo spremenila tako, da je določila odgovornost tistih aktivnih družbenikov, ki so imeli tak položaj v zadnjih dveh letih pred prenehanjem pravne osebe, čeprav tega položaja v trenutku prenehanja nimajo več. S 33. členom ZFPPIPP-A je zakonodajalec določil, da se spremenjena ureditev pravnih posledic izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije uporablja za gospodarske družbe, ki so izbrisane iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi ZFPPIPP-A. Zato je Ustavno sodišče v tej odločbi odločalo, ali je bila takšna ureditev v skladu z Ustavo in je v 13. točki navedlo, da ne obstaja ustavno dopusten cilj za retroaktivni poseg v pridobljene pravice tistih aktivnih družbenikov, ki so iz izbrisane družbe izstopili pred uveljavitvijo te novele (torej za družbenike, ki so izstopili iz družbe pred 13. 6. 2009). Zato je Ustavno sodišče v točki 14 navedlo, da je bil drugi odstavek 33. člena ZFPPIPP-A, kolikor se je nanašal na aktivne družbenike, ki jim je pred uveljavitvijo novele A prenehalo članstvo v gospodarski družbi, izbrisani iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi novele A, v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave. Ugotovitev protiustavnosti pomeni, da se z novelo A spremenjeni šesti in sedmi odstavek 442. člena ZFPPIPP uporabljata samo za tiste aktivne družbenike gospodarskih družb, izbrisanih iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi novele A (torej družb, ki so bile izbrisane po 13. 6. 2009), ki jim je članstvo v gospodarski družbi prenehalo po uveljavitvi novele A. To pa pomeni, da je pravno naziranje dolžnika zmotno, saj ni bilo sporno, kar je sodišče tudi ugotovilo, da je dolžnik izstopil iz družbe 12. 3. 2010, družba pa je bila izbrisana 7. 1. 2011 in torej od izstopa pa do izbrisa še ni preteklo dve leti. Glede na to pa se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo s tem, ali je dolžnik zatrjeval, da ni bil aktivni družbenik in pravilno zaključilo, da ni dolžnik z ničemer pojasnil, v čem so bili razlogi, da ni imel vpliva oziroma mu je bil vpliv na poslovanje družbe onemogočen. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bilo trditveno in dokazno breme o aktivnosti družbenika na strani dolžnika pravilni, kot so tudi pravilni zaključki, da v tem delu ugovor ni obrazložen. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Pritožnik s to pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Upnik je vložil odgovor na pritožbo, ki pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, saj je le ponavljal dosedanje navedbe, zato sam nosi te stroške.

Dolžnik I. R. je z vlogo, ki jo je posredoval 13. 7. 2011 predlagal naj sodišče v skladu z 444.a členom ZFPPIPP prekine izvršilni postopek in upnika napoti, da v 15 dneh po prejemu sklepa o napotitvi predlaga začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe. Pri tem navaja, da je povsem slučajno ugotovil, da je bila izbrisana pravna oseba gospodarska družba lastnica nepremičnin, vpisanih v vložkih ... in ... ter ..., vse k.o. ... K. v. ter lastnica enega motornega vozila in osebnega vozila BMW. Ker je torej našel premoženje, ki ga je imela izbrisana pravna oseba ob času izbrisa je potrebno v skladu s 444.a ZFPPIPP prekiniti izvršilni postopek.

Sodišče prve stopnje je predlog dolžnika pravilno kot preuranjenega zavrglo in pravilno navedlo, da stečajni postopek nad tem premoženjem še ni uveden, zato je takšen predlog preuranjen. Dolžniku je tudi odgovorilo, da v primeru, ko bo nad premoženjem uveden stečajni postopek bo sodišče na to dejstvo pazilo po uradni dolžnosti in to tudi upoštevalo v nadaljevanju izvršilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 443. člena ZFPPIPP, ki ureja najdeno premoženje izbrisane pravne osebe in v prvem odstavku določa, da če se premoženje najde, potem, ko te okoliščine ni več mogoče uveljavljati v postopku izbrisa, se nad njim opravi stečajni postopek. Po šestem odstavku 443. člena tega zakona v primeru, če je začet stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe se za uveljavitev zahtevkov iz 1. točke prvega odstavka in iz šestega odstavka 442. člena tega zakona smiselno uporabljajo drugi do peti odstavek 350. člena in 351. člena tega zakona. Drugi odstavek 350. člena pa določa, da z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke iz prvega odstavka tega člena proti osebno odgovornim družbenikom. Glede na takšne določbe pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predlog preuranjen, saj bodo te posledice nastopale šele z začetkom stečajnega postopka zoper najdeno premoženje izbrisane pravne osebe. Iz tega razloga pa tudi pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.