VSK sklep CDn 397/2012

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 3.5.2012 odločilo, da se pri osnovnem pravnem položaju imetnika lastninske pravice J.Š. pri uvodoma navedenih nepremičninah vknjiži (so)lastninska pravica na ime pritožnice in na ime V.M. Sklep vsebuje tudi EMŠO pritožnice, ne pa tudi njenega naslova oz. je v rubriki naslov zapisano le: „Ni podatka 0, 0000 Ni podatka, Slovenija“. Zoper tak sklep je predlagateljica vložila ugovor, v katerem je predlagala spremembo sklepa tako, da bo sklep vseboval tudi podatek o naslovu.

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica ugovor zavrnila in zoper ta sklep se predlagateljica pritožuje. Predlaga spremembo sklepa o vpisu tako, da sodišče dovoli vpis njene lastninske pravice s podatki o naslovu pritožnice, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje. Navaja, da odločitev nima podlage v Zakonu o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), saj ta v prvem odstavku 24. člena določa, da se o imetniku pravice, ki je fizična oseba, v zemljiški knjigi vpišejo ime in priimek, EMŠO in naslov stalnega prebivališča in ne ločuje tujcev od slovenskih državljanov. Naslov pritožničinega stalnega prebivališča in prebivališča V.M. je sodišču znan iz predlogu priložene sodne poravnave in sodišče se ne more izgovarjati na morebitno nepopolnost aplikacije nove zemljiške knjige, zaradi katerega naj ne bi moglo slediti ZZK-1. Morebitna nepopolnost programa jima ne more iti v škodo, poleg tega pa jima je bil določen EMŠO, zanj sta zaprosili v upravnem postopku in tam sta nedvomno kot tuji državljanki, ob vložitvi prošnje za njegovo dodelitev morali predložiti svoj naslov, sicer EMŠO ne bi bil dodeljen. Zaradi pomanjkanja vpisa njenega naslova se pritožnici lahko dogodijo neljube situacije, kot na primer, da ji sodišče v sodnem postopku določi začasnega zastopnika za vročanje pisanj itd. in ji lahko nastane škoda. Enako stališče, kot ga podaja pritožnica, je pri reševanju tovrstnega ugovora in pritožbe imelo tudi Višje sodišče v Kopru v svojem sklepu CDn 268/2012 z dne 28.8.2012, ko je odločilo, da bo moralo prvostopenjsko sodišče potem, ko bodo pomanjkljivosti informacijskega sistema odpravljene, ponovno odločiti o vpisu.

Pritožba ni utemeljena.

Drži, da se glede na določbo 24. člena ZZK-1 imetnik pravice, ki je fizična oseba, v zemljiško knjigo vpisuje ne le s podatki o imenu in priimku ter EMŠO, temveč tudi naslovom stalnega prebivališča in da slednjega sklep o vpisu ne vsebuje. Za vpis podatkov tujcev ZZK-1 nima posebnih določb, torej se navedena določba uporablja tudi zanje. Pritožnica ima nedvomno interes, da se v zemljiško knjigo vpiše njen naslov stalnega prebivališča, a kljub temu glede na konkretne okoliščine v tej zadevi s pritožbo ne more uspeti.

Nerazumljive so pritožbene navedbe, da se sodišče ne more izgovarjati na nepopolnost aplikacije za elektronsko vodenje zemljiškoknjižnih postopkov, saj sodišče prve stopnje odločitve ni utemeljevalo z nedelovanjem oziroma nepopolnostmi aplikacije. Pojasnilo je, da predlagateljica ob vložitvi predloga v elektronski obliki ni imela možnosti ročnega vnosa podatka o svojem naslovu in da ročna sprememba teh podatkov v predlogu ni omogočena niti sodniškemu pomočniku. To nedvomno drži in tako je predvideno s predpisi, ki urejajo z novelo ZZK-1C uveljavljeno vodenje e-ZK postopkov in s tem tudi elektronsko vlaganje pisanj. Določba 11. člena Pravilnika o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 13/11 in 55/11), ki ureja način sestave elektronskega predloga, namreč določa, da se o osebi - imetniku pravic v zaslonski obrazec vnese samo podatek o EMŠO fizične osebe, drugi podatki iz 24. člena ZZK-1 pa se prevzamejo iz centralnega registra prebivalstva (CRP) in jih v zaslonskem obrazcu ni dovoljeno spreminjati.

Ob omenjeni ureditvi pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi prvostopenjsko sodišče lahko uporabilo podatek o njenem naslovu iz sodne poravnave (listine, ki je podlaga za vpis). Za tako ravnanje nima pravne podlage in so drugačne pritožbene trditve neutemeljene. V primeru, da podatek o bivališču tujca ni vpisan v CRP, ga iz njega tudi ni mogoče prevzeti in v takem primeru sodišču ni mogoče očitati napačnega postopanja. Ključna okoliščina glede na povedano je torej, ali je naslov predlagateljice, ki ga ima v tujini, vpisan v CRP, da bi bil mogoč njegov prevzem ob sestavi elektronskega predloga. Glede tega pa pritožbeno sodišče ne more mimo s strani predlagateljice vloženih obvestil Ministrstva za notranje zadeve o določitvi EMŠO, ki jih je v tej zadevi sama priložila predlogu in ki vsebujejo nekatere osebne podatke pritožnice (in solastnice), med temi pa ni naslova prebivališča, ki ga želi vpisati v zemljiško knjigo. Obvestilo tako ne potrjuje niti pritožbenih navedb o podajanju naslova pristojnemu upravnemu organu ob zaprosilu za EMŠO in posledično tudi ne, da je podatek o bivališču vpisan v ustrezni upravni register. Da bi sicer drugače poskrbela za vpis tega podatka v CRP, pritožnica tudi ne trdi. Zato se v tej zadevi neutemeljeno zavzema za drugačno končno odločitev o vpisu. Pri tem velja dodati, da za vpis spornega podatka v CRP ni pristojno sodišče, za to, da se njen naslov vpiše v CRP, bo morala poskrbeti sama predlagateljica.

Na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Cdn 268/2012 se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje, saj je šlo tam za drugačne okoliščine (sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo zgolj z nedelovanjem same aplikacije pri prevzemu podatkov o naslovu tujcev, vprašanje vpisa naslova v CRP glede na podatke spisa ni bilo aktualno). Zato tista zadeva s konkretno ni primerljiva.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161.člena ZZK-1).