UPRS sodba I U 1498/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo, da se odvetnico A.A., ki je bila z odločbo opr. št. Bpp 640/2010 z dne 7. 6. 2012 določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči za tožnika, razreši. V nadaljevanju v izreku še ugotavlja, da pravica do izredne brezplačne pravne pomoči tožniku na podlagi odločbe Bpp 640/2010 z dne 22. 4. 2012 preneha in se šteje, da mu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila v omenjeni zadevi tožniku brezplačna pravna pomoč odobrena z odločbo št. Bpp 640/2010 z dne 22. 4. 2010. Nanašala se je na izredno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. III P 4242/2009. Za izvajalca brezplačne pravne pomoči je bil določen odvetnik B.B. Z odločbo Bpp 640/2010 z dne 29. 3. 2012 je bilo odločeno, da se omenjenega odvetnika iz razlogov, ki so na strani upravičenca, razreši. Z odločbo opr. št. Bpp 640/2010 z dne 7. 6. 2012 je bila za odvetnico tožnika določena A.A. Slednja je 17. 7. 2012 podala predlog za svojo razrešitev. Navedla je, da med odvetnico in stranko ni zaupanja. Ob prvem kontaktu je upravičenec poklical izvajalko po telefonu in ji povedal, da telefonski pogovor snema. Rekel ji je tudi, da želi, da izvajalka delo opravlja točno po njegovih navodilih, ne glede na to, če so njegova navodila skladna s strokovno presojo izvajalke ali ne. Na omenjene pogoje pa odvetnica ni mogla pristati. Strokovna služba BPP je zato prosilca s pozivom z dne 19. 7. 2012 pozvala, da se izreče o navedbah odvetnice glede razrešitve. Omenjeni je odgovoril, da odvetnica laže in navaja neresnico. Trdi, da jo je seznanil s snemanjem, takrat pa je slednja izjavila, da ga ne bo zastopala in naj si poišče drugega odvetnika. Meni, da ima odvetnica od nekoga navodila, kako naj ravna v zadevi, ker je zadeva kočljiva za sodnike Okrajnega sodišča v C. Strinja se z zamenjavo, a ne iz razlogov, ki bi bili na njegovi strani. Pristojni organ za BPP je z dopisom z dne 19. 7. 2012 zaprosil tudi Odvetniško zbornico Slovenije za obvezno predhodno mnenje v skladu s 30. členom ZBPP. Omenjena je sodišču dne 8. 8. 2012 sporočila, da menijo, da je predlog za razrešitev odvetnice A.A. utemeljen.

Glede na vse navedeno je pristojni organ za BPP ocenil, da so razlogi za razrešitev odvetnice v postopku brezplačne pravne pomoči na strani upravičenca. Gre za subjektivno nezadovoljstvo in nezaupanje tožnika, zaradi česar pa odvetnica ne more v redu opravljati zastopanja. V desetem odstavku 30. člena ZBPP je določeno, da, kolikor postavljen odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca, pristojni organ za BPP postavi drugega. Glede na navedeno je na podlagi 30. člena ZBPP postavljeno odvetnico razrešil. Za postavitev drugega odvetnika pa ni pravne podlage, saj gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičenca. Po določbi enajstega odstavka 30. člena ZBPP se šteje, da se v primeru, če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov na strani upravičenca šteje, da mu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. V tem primeru se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. V skladu z 42. členom ZBPP začne strokovna služba postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči po uradni dolžnosti kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Pristojni organ je glede na navedeno odločil tako, kot izhaja iz izreka njegove odločbe.

Tožnik v svoji tožbi navaja, da ni prava uka oseba, zato prosi Upravno sodišče naj mu dodeli brezplačno pravno pomoč, da se tožba v upravnem sporu pravilno popravi. S pomočjo pravne pomoči bo namreč tožnik navedel vsa dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha v tožbi. Tako bo tudi dokazal, da so navedbe okrožnega sodišča netočne in lažne.

Odvetnica A.A. je pritožniku odklonila sodelovanje takoj v prvem telefonskem razgovoru. To je storila namerno, brez kakršnekoli krivde tožnika. Tožnik je odvetnici šele na koncu, ko je že odklonila sodelovanje, povedal, da jo snema in da ni njegova krivda za njeno zavrnitev sodelovanja. V dokaz je posredoval sodišču tudi avdio posnetek. Sodišče ni upoštevalo materialnega dokaza, ki dokazuje nedopustno ravnanje odvetnice A.A. Sodišče očitno namerno dodeljuje odvetnike, ki nočejo zastopati tožnika, z razlogom, da bi tožnik ostal brez pravne zaščite. Z izpodbijano odločbo se ne strinja in prav tako ne z ravnanjem Okrožnega sodišča v Ljubljani. Smiselno torej predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, njemu pa brezplačna pravna pomoč dodeli.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v desetem odstavku 30. člena določa, da postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za brezplačno pravno pomoč postavi drugega. V enajstem odstavku omenjenega člena pa je določeno, da se, če pristojni organ za brezplačno pravno pomoč razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka istega člena, šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. V tem primeru se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bili podani pogoji za razrešitev odvetnice A.A. ter pogoji za ugotovitev, da se šteje, da tožniku brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena.

Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev iz obrazložitve odločbe tožene stranke. S tem, ko je tožena stranka dva odvetnika razrešila zaradi razlogov, ki so na strani tožnika, so bili tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za uporabo določb desetega in enajstega odstavka 30. člena v zvezi z 43. členom ZBPP. Da razrešena odvetnica v konkretni zadevi ne bi mogla opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca, izhaja po mnenju sodišča iz podatkov spisa, ki jim tožnik niti ne oporeka. Trditve odvetnice, da ji je tožnik ob prvem telefonskem razgovoru povedal, da želi, da delo opravlja točno po njegovih navodilih, ne glede na to, če so ta skladna s strokovno presojo izvajalke ali ne, tožnik z ničemer ni zanikal. Nedvomno pa bi postavljena odvetnica ob sprejetju takšnih pogojev ne mogla v redu opravljati svoje poklicne dolžnosti.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.