VSRS Sklep III Ips 40/2010

Reviziji se ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe ter vstop druge tožnice v pravdo. Zavrglo je tožbo glede vmesnega ugotovitvenega zahtevka za ugotovitev, da poslovni delež prvega tožnika v toženi stranki predstavlja skupno premoženje obeh tožnikov, na katerem ima vsak polovični delež. Zavrnilo je glavni tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža tožnikov na toženo stranko. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko odločbo potrdilo.

2Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločbi sodišče prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje.

4Revizija je utemeljena.

Glede predloga tožene stranke za zavrženje revizije

5Predlog tožene stranke v odgovoru na revizijo, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrže, ker ne dosega vrednosti spornega predmeta, ki je določena za direktno revizijo, ni utemeljen. Ne drži, da tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta, to je namreč opredelila na 834.585,21 EUR, kolikor znaša kupnina, ki jo zahteva za prenos poslovnega deleža. Res je, da se je na aktivni strani prvotnemu tožniku pridružila še njegova žena kot druga tožnica ter da je tožeča stranka postavila še vmesni ugotovitveni in podrejeni tožbeni zahtevek, kljub temu pa vrednost spornega predmeta še vedno presega prag, ki je določen za vložitev direktne revizije - 200.000,00 EUR (490. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Iz posameznih delov tožbenega zahtevka je namreč jasno razvidno, koliko znaša vrednost spornega predmeta: za primarni zahtevek 417.292,61 EUR za posameznega tožnika, za podredni zahtevek pa 246.981,14 EUR za posameznega tožnika. Vmesni ugotovitveni zahtevek je treba presojati v razmerju do glavnega zahtevka in skupaj z njim, zato s postavitvijo takega zahtevka vrednosti spornega predmeta ni bilo potrebno na novo opredeliti (peti odstavek 367. člena ZPP). Presoja sodišč, da ne gre za prejudicialno vprašanje v razmerju do glavnega zahtevka, pa na vprašanje dovoljenosti revizije zaradi doseganja revizijskega praga ne more vplivati, saj gre za vsebinsko presojo in ne za presojo procesnih predpostavk za vložitev revizije.

Ugotovljeno dejansko stanje in odločitev sodišč prve in druge stopnje

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta tožnika mož in žena, ki sta v času trajanja zakonske zveze sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa. Z njim sta razdelila le poslovni delež prvega tožnika (ne pa tudi ostalega skupnega premoženja) tako, da sta solastnika poslovnega deleža.

7Tožnika sta s tožbo zahtevala, da tožena stranka z njima sklene odplačno pogodbo o prenosu poslovnega deleža. Postavila sta tudi vmesni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da poslovni delež prvega tožnika sodi v skupno premoženje, na katerem ima vsak od tožnikov polovični delež.

8Sodišči prve in druge stopnje sta vmesni ugotovitveni zahtevek zavrgli na podlagi presoje, da odločitev o glavnem zahtevku ni odvisna od odločitve o njem. Glavni tožbeni zahtevek pa sta zavrnili in pojasnili, da delitev poslovnega deleža v času trajanja zakonske skupnosti ni mogoča.

O utemeljenosti revizije

9Tožeča stranka v reviziji navaja, da ni pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je mogoče skupno premoženje zakoncev razdeliti le kot celoto in ne le posameznega dela premoženja. Revizijske navedbe so utemeljene. Skupno premoženje je celota, ki jo je praviloma potrebno obravnavati enovito, saj bi ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot, ki tvorijo skupno premoženje, sicer lahko pripeljalo do različnih deležev zakoncev. Vendar pa je od načela enovitosti skupnega premoženja v izjemnih primerih mogoče odstopiti. Tak primer je tudi sporazum zakoncev.(1) V konkretnem primeru sta tožnika sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja v notarskem zapisu, s katerim sta razdelila le poslovna deleža, ki ju je imel prvi tožnik v toženi stranki. Ker gre za premoženje, ki je že nastalo, ni razloga, da zakonca tega premoženja ne bi mogla sporazumno razdeliti. Posamezne enote skupnega premoženja lahko sporazumno razdelita že v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 58. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR) in za veljavnost sporazuma o delitvi skupnega premoženja ni potrebno, da bi z njim delila vse premoženje, ki sta ga pridobila v času trajanja zakonske zveze.

10Stališče sodišč prve in druge stopnje, da tožnika s poslovnim deležem ne moreta razpolagati na tak način, kot želita, ni pravilno. Delitev poslovnega deleža na način, da bi njegovi imetniki na njem vzpostavili solastnino, sicer res ni dopustna zaradi njegove celovitosti. Ni namreč stvar, temveč je skupek premoženjskih pravic, ki jih ima njegov imetnik. Pripada lahko več osebam hkrati, vendar v tem primeru te uresničujejo pravice in so odgovorne za obveznosti iz poslovnega deleža skupno (prvi odstavek 480. Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Prepoved solastnine oziroma soimetništva na poslovnem deležu v celoti velja za korporacijskopravno razmerje med imetniki poslovnega deleža in družbo. V konkretnem primeru pa ne gre za razmerje med družbenikom in družbo, ki bi bilo korporacijskopravne narave, temveč gre za obligacijsko razmerje med tožnikoma kot prodajalcema in toženo stranko kot kupcem poslovnega deleža. To razmerje se obravnava enako, kot če bi tožnika poslovni delež prodajala tretji osebi in ne družbi, v kateri imata ta poslovni delež.

11Skupno premoženje zakonca upravljata skupno ter z njim tudi skupno in sporazumno razpolagata (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Za odločitev v zadevi je bistveno, da tožnika zahtevata sklenitev prodajne pogodbe (na podlagi katere bi prodala poslovni delež, ki sodi v njuno skupno premoženje) skupaj, tako da oba nastopata na strani prodajalca. Iz vsebine zahtevane prodajne pogodbe sicer res izhaja, da prodajata vsak ½ poslovnega deleža, vendar to v obravnavani zadevi ni odločilno. Odločilno je, da oba skupaj zahtevata prenos celotnega poslovnega deleža. Na podlagi takšne prodajne pogodbe, kakršne sklenitev zahtevata, bi poslovni delež v celoti (ne da bi bil razdeljen) prešel na toženo stranko, ki bi postala njegova edina imetnica. Cilj, ki ga ZGD-1 zasleduje s prepovedjo delitve poslovnih delež in predpisovanjem skupnega uresničevanja pravic več imetnikov poslovnega deleža, je v konkretni zadevi zavarovan. Poslovni delež se ne bo razdelil, na podlagi prodaje pa bo (če bo v novem sojenju zahtevku ugodeno) prešel na enega samega imetnika, ki bo pravice iz poslovnega deleža lahko uresničeval samostojno in tako tudi odgovarjal za svoje obveznosti, ki iz poslovnega deleža izhajajo.

12Sodišči prve in druge stopnje sta tako zmotno uporabili materialno pravo, in sicer določbe ZGD-1, ki prepovedujejo delitev poslovnih deležev. Ker se poslovni delež z zahtevano prodajo ne bo razdelil, uporaba 483. člena ZGD-1 v tem primeru ne pride v poštev. Oba njegova imetnika z njim razpolagata skupaj, tak način razpolaganja pa ni prepovedan.

13Napačna je tudi odločitev o zavrženju tožbe glede vmesnega ugotovitvenega zahtevka iz razloga, ker ni prejudicialnosti. Tožnika s tem zahtevkom zahtevata ugotovitev, da poslovni delež prvega tožnika sodi v skupno premoženje obeh tožnikov, pridobljeno v zakonski zvezi. Odločitev o glavnem zahtevku pa je povezana tudi z vprašanjem skupnega premoženja in skupnega razpolaganja z njim.

14Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku presoditi še ostale ugovore, ki jih je v postopku podala tožena stranka (ugovori v zvezi s pravilno uresničitvijo prodajne opcije).

16Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 434/2004 z dne 16. 2. 2006.