VSRS Sodba in sklep III Ips 91/2009

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 929,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnici uveljavljata ničnost pogodbe o prodaji delnic in zahtevata vrnitev delnic. Navajata, da sta prva tožnica (kot prodajalec) in toženka (kot kupec) dne 11. 1. 2007 sklenili pogodbo o prodaji 200 delnic družbe V. d.d. (kasneje C., d.d., nato pa G., d.d.). Pri podpisu pogodbe naj bi bila prva tožnica nepravilno zastopana, saj je pogodbo kot njen zastopnik podpisal g. A. A., kateremu naj bi v času podpisa pogodbe enoletni mandat že potekel. Pogodba naj bi bila nična tudi zaradi nedopustne podlage oziroma namena oškodovanja druge tožnice, ki naj bi se skrival za na videz odplačnim poslom.

2Sodišče prve stopnje je tožbo druge tožnice zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, tožbeni zahtevek prve tožnice pa zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano odločbo.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnici vlagata revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlagata, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s postopkovnimi kršitvami opozarjata, da je v nasprotju z listinami v spisu navedba sodišča druge stopnje, da druga tožnica ni pojasnila, da 200 delnic družbe V. predstavlja tretjino vseh izdanih delnic oziroma kontrolni paket, s čimer je druga tožnica izkazala pravni interes. Menita, da je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana tudi zato, ker naj bi bili nejasni in v nasprotju z listinami v spisu razlogi glede dejanskega stanja vpisov v sodnem registru v času sklenitve pogodbe in posledic teh vpisov. Pojasnjujeta, da je bila enoletna omejitev mandata poslovodje vpisana v sodnem registru, tako da naj bi bilo toženki znano, da mu je v času podpisa sporne pogodbe mandat že potekel. Nadalje navajata, da se sodišči nista opredelili do njunih navedb, da naj bi se za navidez odplačnim prenosom premoženja skrival namen oškodovati (drugo) tožnico. V okviru zatrjevanja zmotne uporabe materialnega prava nasprotujeta stališču, da je določilo drugega odstavka 515. člena ZGD-1 kogentne narave in menita, da so nepravilno predstavljene posledice kršitve tega določila.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

5Revizija ni utemeljena.

6Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah ZPP, kakršne so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-D.

7Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba 14. točke, ki obravnava protispisnost, ima namreč v mislih dokazne listine, ne pa vlog pravdnih strank(1). Revizijski očitek bi sicer lahko predstavljal kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če sodišče zaradi tovrstne napake ne bi odgovorilo na relevantne navedbe pravdne stranke. Vendar pa v obravnavani zadevi tudi ta kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje je na navedbe odgovorilo in pojasnilo, da je toženka z ugovarjanjem aktivne legitimacije dokazno breme o obstoju pravnega interesa na vložitev ugotovitvene tožbe prevalila na drugo tožnico. Ta je med prvostopenjskim postopkom sicer res navedla, da je imetnica večinskega, 87,05 % poslovnega deleža v prvi tožnici in da je zaradi prenosa 200 delnic konkurenčne družbe oškodovana, vendar s tem ni izkazala pravnega interesa za tožbo. Ni namreč izkazala, da bi ji ugotovitev ničnosti sporne pogodbe o prodaji delnic omogočila, uveljavljanje kakšne svoje pravice ali koristi, ki ji jo zagotavlja zakon, saj ni izkazala, da bi lahko preko prve tožnice obvladovala tudi to družbo.

8Pravilen je tudi zaključek nižjih sodišč, da je A. A. imel mandat poslovodje v času sklenitve pogodbe. Iz izpiska iz sodnega registra (B14) je sicer res razvidno, da A. A. kot poslovodja „zastopa za dobo 1 leta“, z datumom pooblastila 1. 3. 2005, ki je bilo vpisano 1. 2. 2006. Vendar iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je bil z A. A. dne 28. 3. 2006, torej pred sporno pogodbo z dne 11. 1. 2007, sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim mu je bil mandat podaljšan do 30. 4. 2007. Sodišče pri tem opozarja, da zgolj dejstvo, da pooblastilo A. A. po izteku enoletnega mandata ni bilo ponovno vpisano v sodni register, ne pomeni, da slednji ni bil poslovodja v času sklenitve pogodbe. Vpis poslovodje v sodni register namreč nima konstitutivnega učinka. Glede na navedeno, je nerelevanten tudi očitek, da so nejasni razlogi glede dejanskega stanja vpisov v register, s katerim revidentki opozarjata na publicitetni učinek vpisa omejitve dobe zastopanja v sodni register. Tudi sicer pa velja dodati, da čeprav je iz izpiska iz sodnega registra res razvidno, da A. A. „zastopa za dobo 1 leta“, pri tem ni navedeno od kdaj traja tako omejena doba zastopanja, v času sklenitve pogodbe pa je bil A. A. še vedno vpisan v sodnem registru kot poslovodja družbe (pa čeprav z navedenim pristavkom).

9Prav tako ne drži očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev, ker se v obrazložitvi ni opredelilo do navedb in dokazov o nedopustnosti kavze. Sodišče prve stopnje je odgovorilo v zadnjem odstavku 8. strani ter na 9. strani obrazložitve sodbe, kjer je pojasnilo zakaj ocenjuje, da trditve tožnice o nedopustnem namenu M. B. in direktorja toženke niso dokazane. V tretjem odstavku na 5. strani pa je zapisalo tudi, da je bila sporazumno dogovorjena kupnina poravnana in torej ni šlo zgolj za na videz odplačni pravni posel. Ker je sodišče že na podlagi izpovedbe prič zaključilo, da niso utemeljene navedbe o nedopustni kavzi, je pravilno odločilo, da vpogled v spise, v katerih so bile zadeve zaključene s sodno poravnavo, ni bil potreben.

10Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in pravo tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

11Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Na podlagi istih določb je tožnica dolžna tožencu povrniti tudi njegove stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 929,02 EUR (sestava odgovora 1650 točk po 0,46 EUR, 2 % mat. stroške in 20 % DDV). Sodišče ni priznalo 10 % zvišanja, saj ni šlo za zastopanje več oseb, prav tako tudi ne stroškov poročila stranki, saj je strošek že zajet v postavki sestava odgovora.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS III Ips 101/2009 z dne 23. 10. 2012, 13. točka obrazložitve.