VSL sodba II Cp 2204/2012

I. Pritožbi zoper odločitev o glavni stvari (točka I. izreka) se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II. izreka spremeni tako, da vsaka stranka sama trpi nadaljnje pravdne stroške.

III. Vsaka stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 79489/2010 z dne 16.6.2010 ostane v veljavi v točki 1 kolikor je toženi stranki naloženo, da plača 874,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2008 dalje in v 3. točki, v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je tudi naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 112,92 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki ter predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

3Zoper obsodilni del tožbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Zahtevek je bil zavrnjen kot izhaja iz izreka. V pritožbi tožena stranka navaja, da tožeča stranka ni pooblaščena za upravljanje s tujimi avtorskimi deli, to bi lahko izvajala sama na podlagi posebnega pooblastila avtorja ali druge avtorske organizacije, pri čemer se sklicuje na dokumente Evropske komisije. Tožeča stranka te okoliščine ni dokazala. Tožena stranka je dokazala, da je v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo prek satelita predvaja avstrijska družba R in tudi navedla izvajalca in avtorja nevarovanih glasbenih del. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče izvršilnih stroškov ni upoštevalo v nagradi za postopek, sodišče je neutemeljeno priznalo potne stroške pooblaščenki, saj je tožeča stranka izbrala odvetnika izven kraja sedeža. Sodišče je v več zadevah opravilo isti dan naroke in so nastali stroški za pristop le enkrat.

4Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnik poudarja, da je nepravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo uporabo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju Pravilnik – 06). Poleg tega navaja, da je tudi Pravilnik iz leta 1998 (Pravilnik 1998) v 11. členu določal, da se vrednost tarife letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno in da se na drobno preseže 10% od začetka koledarskega leta. Pravno podlago za rast tarifnih vrednosti zato predstavlja 11. člen Pravilnika iz leta 1998. V pritožbi tožeča stranka podaja objavljene podatke o indeksu rasti cen na drobno. Na podlagi teh javno objavljenih podatkov in Pravilnika iz leta 1998 bi si lahko vsakdo izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Sodišče prve stopnje bi pri odločitvi moralo upoštevati tudi določilo 11. člena Pravilnika 98. Pravilnik iz leta 06 namreč ni uvedel nove tarife, pač pa je zgolj revaloriziral tarifo iz Pravilnika iz leta 1998. Poleg tega se odobritev Pravilnika 1998 s strani Urada RS za intelektualno lastnino ne nanaša samo na tarifno prilogo, pač pa tudi na normativni del Pravilnika. V vsakem primeru je potrebno zneske, določene v Pravilniku iz leta 1998, revalorizirati. Pritožnica meni, da so razlogi sodbe nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju v delu, kjer sodišče navaja, da bi tožnik tarifo Pravilnika 06 moral objaviti v Uradnem listu, Urad za intelektualno lastnino pa bi moral z njo soglašati. Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na excepcio ilegalis, poleg tega je poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča, ki je edino pristojno za ugotavljanje ustavnosti in zakonitosti pravnih aktov. Sodišče prve stopnje je tako protiustavno in protizakonito odklonilo uporabo Pravilnika 06, poleg tega pa je napačno uporabilo tudi Pravilnik iz leta 1998, ker ni uporabilo 11. člena Pravilnika. Prav tako ne drži, da bi morala biti revalorizirana tarifa objavljena v Uradnem listu. Ker ima celoten Pravilnik iz leta 1998 moč skupnega sporazuma, bi moralo sodišče upoštevati ne samo tarifni del, temveč tudi normativni del, v katerem pa 11. člen določa valorizacijo nadomestil. Nadalje pritožba navaja, da ni jasno, kako je sodišče prve stopnje preverilo, da se plačani znesek sklada s Pravilnikom iz leta 1998, ker je tožena stranka sama navedla, da je izračun narejen na podlagi enostransko odpovedane Pogodbe o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2004. Trditev sodišča prve stopnje o preveritvi skladnosti plačanega zneska s Pravilnikom 98 je nejasna in sama s seboj v nasprotju. V času teka pravde pogodba med strankama ni veljala več, zato izračun toženke nikakor ni mogel biti pravilen. Tožeča stranka se tudi ne strinja z zavrnitvijo zahtevka na plačilo civilne kazni. Poudarja, da je osnova za izračun avtorskega honorarja (1. točka tarife iz Pravilnika 1998) lahko prihodek, ki je ustvarjen pri uporabi.

5Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.

7O pritožbi tožeče stranke:

Ravnanje tožeče stranke, ki kljub temu, da ji je bilo v velikem številu pravnomočnih odločb pojasnjeno, da ne pride v poštev uporaba Pravilnika iz leta 2008 še vedno vztraja na svojih trditvah, je nerazumljivo in skregano z zdravim razumom.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo uporabo Pravilnika 08, je pravilna. V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 06 je določeno, da kolektivne organizacije (tožnik) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V predhodnih določbah ZASP-B pa je določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik 98 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je Pravilnik 06 sprejel enostransko, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožnik je to storil v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zviševanje tarife ni veljavno (glej tudi odločbo VS RS II Ips 160/2011). Posledično je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je uporabo Pravilnika iz leta 06 zavrnilo sklicujoč se na excepcio ilegalis. Pravilnik 06 namreč ni bil sprejet na zakonit način, zato ga sodišče ni smelo uporabiti. S tem pa ni v ničemer poseglo v pristojnosti Ustavnega sodišča, kot zmotno trdi pritožba. Razlogi sodišča prve stopnje glede uporabe materialnega prava so jasni, niso med seboj v nasprotju, zato očitek kršitve po 14 točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Res je, da Pravilnik 98 v 11. členu določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar to določilo sodi v normativni in ne tarifni del pravilnika. Vrhovno sodišče je v zgoraj navedeni odločbi II Ips 160/2011 zavzelo stališče, da je s pojmom tarifa iz četrtega odstavka 26. člena ZASP-B mogoče razumeti zgolj tarifno prilogo, ne pa tudi normativnega dela Pravilnika. Zato ta določba 11. člena Pravilnika 98 z uveljavitvijo ZASP-B ni postala sestavni del sporazuma. Zaradi tega pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določilo 11. člena Pravilnika 98 pri odmeri nadomestila, ni utemeljen.

8O pritožbi tožene stranke:

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) v 1. točki prvega odstavka 147. člena za območje Republike Slovenije uzakonja obvezno kolektivno uveljavljanje malih avtorskih pravic, torej javne priobčitve neodrskih glasbenih in pisanih del. To pomeni, da gre de facto za obliko prisilne licence, kjer avtor nima izbire, ali bo svoje pravice uveljavil sam ali preko kolektivne organizacije (le izjemoma je to mogoče na podlagi četrtega odstavka 147. člena ZASP, če je na vseh delih, ki so bila izvajana na določeni prireditvi, glavni izvajalec hkrati tudi imetnik teh avtorskih pravic). Na podlagi samega zakona je upravljanje njegovih avtorskih pravic (v primeru malih pravic) prenešeno na kolektivno organizacijo, avtorji pa tako postanejo ne glede na svojo voljo pasivni (izredni) člani kolektivne organizacije, ki nastopa v vlogi prisilnega skrbnika njihovih pravic in jih je tudi dolžna uveljaviti. Za kolektivno uveljavljanje malih avtorskih pravic tako ni potrebna pogodba med avtorjem in kolektivno organizacijo, s katero bi ta nanjo prenesel pravico do njihove uveljavitve, pravna posledica pa je (ex lege) enaka kot če bi bila takšna pogodba sklenjena. Avtor namreč v takem primeru ne more določenemu uporabniku prepovedati uporabe svojega dela, prav tako pa mu ne more dovoliti brezplačne uporabe svojega dela (prim. Trampuž, Oman, Zupančič: ZASP s komentarjem, GV založba 1997, str. 363 in 366). Povedano še drugače: v razmerju do avtorjev so naloge kolektivne organizacije ekskluzivne, kar pomeni, da mora slednja v sistemu kolektivnega upravljanja male avtorske pravice upravljati na podlagi samega zakona, pa če avtor in/ali uporabnik to želita, ali ne. Obveznost torej velja za vse vpletene. To pravilo namreč izhaja iz narave kolektivne organizacije ter transparentnosti in pravne varnosti, saj ne morejo različni subjekti (avtor in kolektivna organizacija) sočasno upravljati iste pravice. To povsem decidirano izhaja tudi iz drugega odstavka 151. člena ZASP, ki je kogentne narave (prim. M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic, GV založba 2007, str. 44, 54 in 68). Predvsem pa je navedena določba specialna (nanaša se le na pravice za katere je predpisano njihovo kolektivno upravljanje) v odnosu do splošne določbe 70. člena ZASP v zvezi s prenosom in odpovedjo avtorskih pravic, na katerega se opira izpodbijana sodba.

V Republiki Sloveniji je tožeča stranka kot kolektivna organizacija, ki upravlja z malimi avtorskimi pravicami, edina, ki lahko da uporabniku dovoljenje za uporabo del iz repertoarja varovanih del (1. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Slednjega sestavljajo vsa glasbena neodrska dela (2. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del; določilo je enako v Pravilniku iz leta 1998 in iz leta 2006), ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Iz 1. člena Pravilnika (1998, enako 2006) namreč izhaja, da tožeča stranka določa pogoje, pod katerimi lahko fizična ali pravna oseba (v nadaljevanju: uporabnik) javno priobčuje javnosti glasbena neodrska dela, ki so zaščitena z ZASP in so sestavni del svetovnega repertoarja, ki ga ščiti na ozemlju Republike Slovenije. Tožeča stranka torej da uporabniku dovoljenje tako za uporabo tujega repertoarja kot za domača dela (prim. VSL I Cp 3674/2010).

9Sodišče prve stopnje se res ni opredelilo do trditev tožene stranke, da je Evropska komisija 16. 7. 2008 prepovedala omejevanje konkurence 24 evropskim kolektivnim organizacijam vendar to priporočilo Evropske komisije nima zavezujoče narave tako, da se tožena stranka na to odločitev ne more sklicevati in je kot že rečeno v nasprotju z ZASP.

10Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je uspela malo več kot s polovico zahtevka (56%) in je glede na dosežen uspeh pravilno, da vsaka stranka trpi svoje nadaljnje stroške ne glede na pritožbene navedbe o upravičenosti povrnitve potnih stroškov glede na udeležbo pooblaščenke tožeče stranke na več narokih isti dan in potrebnosti potnih stroškov.

11Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo razen glede stroškov postopka (člen 353 ZPP).

12Glede na to, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, pritožba tožene stranke pa le deloma utemeljena je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 ZPP.