VSL sodba in sklep I Cp 2282/2012

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep potrdita.

1Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo in sklepom odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 81894/2008 z dne 15. 10. 2008, tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 1.804,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih vtoževanih zneskov do plačila ter ji povrniti 137,00 EUR stroškov izvršilnega postopka. Pobotni ugovor je zavrglo ter toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 109,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj pri svoji odločitvi ni upoštevalo dolžnosti in obveznosti tožeče stranke, ki ji jih nalaga zakon kot upravniku stanovanjske stavbe. Sodišče ni upoštevalo določb 28. člena Stanovanjskega zakona, ki tožeči stranki kot upravniku nalaga obveznost sprožiti sodni postopek v konkretno podanih okoliščinah. Z opustitvijo dolžnostnega ravnanja je toženi stranki povzročila škodo. Tožeča stranka je bila dolžna ustrezno ukrepati tudi v skladu z določbami X. poglavja SZ-1 (inšpekcijsko nadzorstvo). Dolžnost upravnika je, da poskrbi, ne glede na soglasja etažnih lastnikov, da se omogoči normalna uporaba stanovanjskega objekta.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se po določbi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka upravnik v večstanovanjski hiši na naslovu K. 14 v L. ter da je tožena stranka eden izmed solastnikov na istem naslovu, zato je dolžan povrniti tožeči stranki vtoževane stroške upravljanja in stroške obratovanja, ki jih je ta založila zanjo iz lastnih sredstev. Zato je poleg pogodbene utemeljena tudi zatrjevana verzijska podlaga njenega zahtevka po določbi 190. člena Obligacijskega zakonika.

6Ključni ugovor tožene stranke v postopku in v pritožbi se nanaša na trditev, da je tožeča stranka kot upravnik opustila svoje dolžnosti, ki izhajajo iz določb Stanovanjskega zakona (SZ-1), zaradi česar je toženi stranki povzročila škodo, ki zaradi pobotanja pred pravdo terja zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožena stranka je namreč v svoji drugi pripravljalni vlogi navedla, da uveljavlja v pobot terjatve tožeče stranke svojo nasprotno terjatev, ker tožeča stranka ni izpolnila svojega dolžnostnega ravnanja glede sanacije strehe, zaradi česar je prišlo do zamakanja v stanovanje tožene stranke. Pri tem se je izrecno sklicevala na kršitev določbe 28. člena SZ-1, hkrati pa tudi, da je bil pobot medsebojnih terjatev opravljen že pred vložitvijo tožbe, saj je tožeči stranki že pred začetkom postopka večkrat predložila račun za odpravo škode ter zahtevala, da ji ga poravna s tem, da ji do višine nasprotne terjatve ne pošilja mesečnih računov. Toženec torej ugovarja, da terjatev tožeče stranke ne obstoji, ker je prenehala zaradi predpravdnega pobotanja. V takšnem primeru sodišče le ugotavlja, ali je pobotana terjatev res obstajala in ali je bila na pravno veljaven način izjavljena.

7Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki stroške obratovanja in upravljanja, saj s svojim ugovorom pobota pred pravdo ni uspel. Toženec odškodninsko odgovornost tožeče stranke utemeljuje z opustitvijo obveznosti sprožiti sodni postopek, pri tem pa ni navedel ustrezne trditvene podlage, ki bi kazala na to, da je tožeča stranka kot upravnik res opustila dolžno ravnanje po določbi 28. člena SZ-1. Po tej določbi namreč lahko v primeru, če etažni lastniki zaradi nezadostne večine ne morejo sprejeti sklepa glede rednega upravljanja, posel pa je nujen za vzdrževanje stvari, katerikoli etažni lastnik predlaga, da o izvedbi posla odloči sodišče v nepravdnem postopku. Šele v primeru, če noben izmed etažnih lastnikov v roku 30 dni od nesprejetja sklepa ne predlaga, da o izvedbi posla odloči sodišče, mora to storiti upravnik. Zgolj trditev tožene stranke, da bi moral upravnik sprožiti sodni postopek, ker je tožniku v stanovanju zamakalo, torej ne zadostuje za zaključek o protipravnem ravnanju tožeče stranke, ki bi bilo lahko podlaga za odškodninsko terjatev toženca. Enako velja za določbe X. poglavja SZ-1, na katere se sklicuje toženec v pritožbi, saj se te določbe nanašajo na inšpekcijsko nadzorstvo.

8Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).