VSK sklep Cp 250/2012

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17.2.2009, VL 1, razveljavilo tudi v 1. in 4. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženec) v višini 83,32 EUR. Zaključilo je, da je bila med strankama v zvezi s popravilom toženčevega avtomobila decembra 2007 sklenjena podjemna pogodba, tožničin zahtevek za plačilo opravljenega dela pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bilo le-to krito z garancijo za januarja 2007 opravljeno delo in dobavljene nadomestne dele.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica, ki opozarja na neutemeljenost zaključka, da naj bi bilo popravilo vozila krito z garancijo, do česar je sodišče prišlo brez prave podlage v toženčevih trditvah in v nasprotju s pravilom dokaznega bremena. Toženec je namreč trditve v zvezi z garancijo podal povsem pavšalno in brez kakršnegakoli dokaza, skliceval se je zgolj na domnevne navedbe tožničinih delavcev, ki naj bi mu zagotovili, da bo popravilo krito z garancijo, vendar se je v dokaznem postopku jasno izkazalo, da česa takega niti tožnica, niti njeni zaposleni, tožencu niso obljubljali. Toženec sploh ni pojasnil, za kakšno garancijo naj bi v obravnavanem primeru šlo – obvezno ali prostovoljno, skliceval se je le na 1. in 3. člen Pravilnika o blagu, iz katerega pa ne izhaja garancijska obveznost za brezhibno delovanje za nadomestne dele motornih vozil, kot je npr. zobati jermen. Garancija, v kolikor je v obravnavanem primeru sploh bila, tako gotovo ni bila obvezna, ampak kvečjemu prostovoljna, v dokaz slednje pa bi moral toženec predložiti vsaj garancijski list, česar ni storil. Sodišče se do pravne podlage garancijskega zahtevka, niti do tega, kaj točno sodi v pojem garancije in ali obstajajo za možnost njenega uveljavljanja kakšni pogoji, ni opredelilo in v zvezi s tem tudi ni izvajalo dokazov. Tožnica je sicer navedla, da je na nadomestne dele dajala enoletno garancijo, vendar le pod pogojema da je šlo za del, ki ga je sama dobavila in da je lastnik z vozilom ravnal skrbno, v dokaznem postopku pa je bilo nedvomno ugotovljeno, da tožnica ni dobavila zobatega jermena, tj. poškodovanega dela, ampak ga je prinesel toženec sam, kar je slednji med zaslišanjem tudi izrecno priznal. Sodišče je zato napačno zaključilo, da gre dejstvo, da se v dokaznem postopku ni moglo prepričati, kaj je vzrok za poškodbo vozila oz. na katerem delu je prišlo do okvare, v škodo tožnice. Na toženi stranki je namreč, v kolikor uveljavlja ugovor garancije, da trdi in dokaže, zakaj je do poškodbe prišlo in zakaj je poškodba krita z garancijo. Toženec je sicer predlagal dokazovanje s pomočjo sodnega izvedenca, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, ker je očitno zmotno menilo, da bi ga morala predlagati tožnica. Napačna uporaba pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena pomeni napačno uporabo materialnega prava. Nerazumljiv, nelogičen in nepravilen je zaključek sodišča v 16. točki obrazložitve, da med strankama nesporno dejstvo, da toženec vozila ni servisiral redno na 20.000 km, nasprotuje tožničini trditvi, da je toženec zobati jermen dobavil sam. Če je sodišče namreč implicitno ugotovilo, da temu ni bilo tako, bi moralo presojati, ali je podan naslednji izmed razlogov za neutemeljenost ugovora garancije, tj. neredno vzdrževanje vozila. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča v zvezi z očitno izkazanim dejstvom, da je bilo podvozje vozila poškodovano, kar je omogočalo vdor tujka v motor in posledično njegovo poškodbo ter da bi morala tožnica v zvezi s tem predlagati dokaz z izvedencem, saj ta nekaj let po nezgodi ne bi mogel z gotovostjo potrditi vzroka poškodbe, predvsem pa je na tožencu breme, da substancira in dokaže ugovor o nedolžnosti plačila storitve zaradi obstoja garancije, česar pa ni storil. Sodišče neutemeljeno ni sledilo tožničinim pričam, ki so skladno s priloženimi fotografijami izpovedale o poškodovanosti podvozja in o tem, da lahko zaradi tega pride do poškodbe motorja. Tožnica je to dokazala in je zato na tožencu, da dokaže, da neredno vzdrževanje vozila ni v vzročni zvezi z njegovo poškodbo.

Toženec v odgovoru na pritožbo slednji nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Z očitkom sodišču, da je obstoj garancije ugotovilo mimo toženčevih navedb, pritožnica smiselno zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vendar ta nedvomno ni podana. V prvi pripravljalni vlogi je toženec namreč konkretiziral svoje navedbe glede garancije iz ugovora zoper sklep o izvršbi in navedel, da je do poškodbe vozila prišlo zaradi s strani tožnice opravljenih del in vgrajenega materiala, kar naj bi bilo krito z garancijo ter se je pri tem, kar priznava tudi pritožnica, skliceval na okoliščino, da mu je tožnica z žigom in podpisom v servisni knjižici dala garancijo za brezhibno delovanje stvari, in na domnevna zagotovila njenih delavcev o brezplačnosti popravila, ker naj bi bilo krito z garancijo. Toženec je torej podal trditve o obstoju garancije in je pritožnica nanje tudi odgovorila, tako da ji ni bila kršena pravica do izjave v postopku, v kolikor pa zatrjuje, da ugovornih trditev ni dokazal in da je zato sodišče zmotno ugotovilo obstoj garancijske obveznosti, pritožnica dejansko uveljavlja pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten (prvi odstavek 458. člena ZPP) in zato z njim ne more uspeti.

Glede na ugotovitev o obstoju zatrjevane garancije pa je sodišče dejstvo, da se v dokaznem postopku ni moglo prepričati, kateri jermen naj bi tožena stranka prinesla sama in ali je to sploh v vzročni zvezi s samo okvaro vozila, pravilno štelo v škodo tožeči stranki in pritožnica zato z očitkom o nepravilno uporabljenem pravilu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ne more uspeti. Prodajalčeva obveznost pri prostovoljni garanciji ima namreč naravo poslovne obveznosti, saj nastane na podlagi enostranskega pravnega posla – izdaje garancijskega lista, v primeru kršitve poslovnih obveznosti pa velja domneva, da vzrok za kršitev obveznosti izvira iz dolžnikove sfere. Prodajalec lahko to domnevo sicer ovrže tako, da dokaže, da vzrok za okvaro ne izvira iz njegove sfere, torej da vzrok za okvaro niso lastnosti stvari same, ker pa tožnica ni dokazala, da jermena, ki je bil zamenjan na servisu dne 29.1.2007 in naj bi bil po toženčevih trditvah vzrok za poškodbo avtomobila, ni dobavila sama, ampak naj bi ga prinesel toženec, je odločitev sodišča pravilna.

Pritožnica pa utemeljeno opozarja na nelogičnost in očitno neprepričljivost zaključka sodišča o medsebojnem nasprotovanju tožničinih ugovorov o izključitvi garancijske obveznosti, ker naj bi zamenjani jermen prinesel toženec in ker naj bi vozilo ne bilo pripeljano na servis po prevoženih 20.000 km, kot predvideva proizvajalec vozila, ampak šele po prevoženih 24.000 km, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče pravočasno opaziti morebitne poškodbe jermena. Ugovora se namreč ne izključujeta in bi zato sodišče, ko je prvi ugovor štelo za neutemeljen, moralo vsebinsko obravnavati drugega, saj bi v primeru, da bi tožnica z njim uspela, bila končna odločitev drugačna. Ker tega ni storilo, sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno utemeljeni pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.