VSRS Sodba XI Ips 47300/2012-159

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je ob izreku sodbe, s katero je obtoženega L. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po drugem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora, s sklepom I K 47300/2012 z dne 2. 1. 2013 na podlagi prvega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredilo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 47300/2012 z dne 3. 1. 2013 pritožbo obtoženčevih zagovornikov zoper sklep o odreditvi pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep so obtoženčevi zagovorniki dne 11. 1. 2013 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve določb kazenskega zakona in drugih kršitev. V zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da je bila vsebina in oblika izpodbijanega pravnomočnega sklepa delno v naprej pripravljena ter odločitev že v naprej sprejeta, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum obtožencu očitanega kaznivega dejanja, niti priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni konkretiziralo subjektivnih okoliščin, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bo obtoženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, da je obtoženec spremenil svoj življenjski slog, da bo odslej živel na drugačen način, da vsak drugi vikend skrbi za svojega triletnega otroka, da si želi pridobiti izobrazbo na trgovski šoli, da nima stanovanjskega problema, ker živi pri mami ter prejema pokojnino po očetu ter da zoper obtoženca ni nobenih objektivnih niti subjektivnih dokazov za njegovo krivdo in da celotni sklep o obstoju utemeljenega suma obtožencu očitanega kaznivega dejanja temelji zgolj na izpovedbi soobtoženega T. L. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor zoper obtoženega odpravi oziroma zoper njega odredi milejši ukrep, to je hišni pripor.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 24. 1. 2013 predlagala zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da je dokaznemu standardu o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, zadoščeno že z dejstvom pravnomočne obtožnice ter sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega ter mu je bila izrečena zaporna kazen, ter da sta sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno zaključili, da je podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obtoženec ter njegovi zagovorniki seznanjeni, o njem pa se do odločitve Vrhovnega sodišča niso izjavili.

B.

5Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum obtožencu očitanega kaznivega dejanja oziroma da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obstoja utemeljenega suma ni obrazložilo. Ko sodišče odredi pripor na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP, zadostuje, da se pri obrazložitvi utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora sklicuje na sodbo, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja (sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 8/2001 z dne 23. 1. 2001 in I Ips 30/2001 z dne 7. 2. 2001). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje (4. točka na drugi strani sodbe) navedlo, da je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po drugem odstavku 206. člena KZ-1 ter da mu je bila izrečena enotna kazen pet let in šest mesecev zapora. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (5. točka na drugi strani sklepa), bodo obtoženčevi zagovorniki lahko pomisleke v zvezi z dokazanostjo obtožencu očitanega kaznivega dejanja uveljavljali v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženčevi zagovorniki s trditvami v zvezi z zatrjevanim neobstojem utemeljenega suma obtožencu očitanega kaznivega dejanja, da utemeljen sum temelji samo na izpovedbi soobtoženega T. L., da ni objektivnih niti subjektivnih dokazov za krivdo obtoženca, da obtoženec z očitanim kaznivim dejanjem ni imel nič opraviti, da je bila odločitev sodišča že v naprej sprejeta ter da iz izvedenskega mnenja za obtoženca izhaja, da ta ni sposoben oblikovati volje in naklepa za očitano mu kaznivo dejanje, ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, temveč s tem izražajo nestrinjanje z dokazno presojo sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6Neutemeljena je trditev zahteve zagovornikov obtoženega L. G., da pri obtožencu ni podana ponovitvena nevarnost. Sklepa sodišča prve stopnje in višjega sodišča imata o obstoju ponovitvene nevarnosti ustrezne razloge, ki jih zagovorniki z navedbami v zahtevi (da je obtoženec spremenil svoj življenjski nazor, da bo živel na drugačen način, da vsak drugi vikend skrbi za svojega otroka, da želi pridobiti izobrazbo na trgovski šoli ter da prejema pokojnino po očetu), s katerimi zavračajo dejansko podlago, na katero se je oprlo sodišče, ne morejo izpodbiti. Trditev, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni konkretiziralo subjektivnih razlogov, ki kažejo na resno in konkretno nevarnost, da bo obtoženec ponavljal kazniva dejanja, je v očitnem nasprotju s tem, kar je sodišče navedlo v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora namreč izhaja, da je bil obtoženec že večkrat pravnomočno obsojen, očitano kaznivo dejanje pa naj bi storil v času preizkusne dobe, da je obtoženec kontinuirano izvrševal kazniva dejanja zoper premoženje kot tudi kazniva dejanja z elementi nasilja, da je očitano mu kaznivo dejanje načrtoval in zanj poskrbel v času izvajanja hišnega pripora, da je nezaposlen in ima pomanjkljivo izobrazbo, da je nemotiviran za drugačen odnos do življenja ter da se je pri njem ustvaril ustaljen življenjski vzorec izvrševanja kaznivih dejanj.

7Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da bi v tej zadevi zadostovala odreditev hišnega pripora, s katerim da bi se doseglo enak cilj kot z odreditvijo pripora. Vrhovno sodišče je že v več svoji odločbah (sodbi I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo (7. točka na tretji strani sklepa sodišča prve stopnje ter 8. točka na četrti strani sklepa višjega sodišča), da je odreditev pripora nujno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja ter da ga ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom, upoštevaje zlasti dejstvo, da je obdolženec izkazal kriminalne aktivnosti celo v času izvrševanja hišnega pripora.

C.

8Kršitve zakona, na katere se sklicujejo obtoženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.