VSRS Sodba G 37/2012

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožnikoma skupaj povrniti 350,00 EUR stroškov postopka, v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po vročitvi odločbe do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) zavrnila zahtevo odvetnika C. C. iz Odvetniške pisarne ..., ki zastopa stranko B. B., za posredovanje podatkov glede morebitnih postopkov, vezanih na izdajo dovoljenj za opravljanje funkcije člana uprave v družbi A. d. o. o.), ter o izdaji dovoljenja za statusno preoblikovanje družbe A. d. o. o. oziroma o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v družbi A. d. o. o. Prvi tožnik je zahtevo za posredovanje podatkov utemeljeval na 10. členu Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), preko zatrjevanja pravne koristi, ki naj bi jo drugi tožnik imel od obvestila o poteku postopkov, vezanih na izdajo relevantnih dovoljenj.

2Zoper zavrnilno odločbo Agencije sta tožnika na Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) vložila tožbo s predlogom, da se izpodbijana odločba odpravi, Agenciji pa naloži povrnitev stroškov sodnega postopka, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka je na tožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Pravilnost svoje odločitve je v bistvenem utemeljevala na varstvu zaupnih informacij (488. člen Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI)) ter na zakonsko omejenem krogu upravičencev, katerim je le-te dovoljeno razkriti (488.a člen ZTFI).

4Tožnika sta svoja pravna naziranja dopolnila s pripravljalno vlogo z dne 7. 1. 2013.

Razlogi in odločitev o utemeljenosti tožbe

5Iz upravnega spisa je razvidno, da je prvi tožnik v pisni Zahtevi za posredovanje podatkov (v nadaljevanju Zahteva) zatrjeval obstoj pravne koristi drugega tožnika od pridobitve podatkov o poteku relevantnih postopkov izdaje dovoljenj, saj naj bi bil B. B. kot družbenik (s 50-odstotnim deležem) družbe D. d. o. o. upravičeno zainteresiran glede poslovanja njene povsem odvisne družbe A. d. o. o. (v kateri ima družba D. d. o. o. 100-odstotni poslovni delež). Iz Zahteve še izhaja, da je prvi tožnik v podkrepitev navedb o pravni koristi drugega tožnika za pridobitev podatkov o poteku relevantnih postopkov pred Agencijo, vezanih na poslovanje družbe A. d. o. o., konkretizirano navedel aktualne sodne postopke zoper S. S. (direktorja in družbenika družbe D. d. o. o. ter predsednika uprave družbe A. d. o. o.). Glede informacije o predvidenem imenovanju novega člana uprave pa se je drugi tožnik v Zahtevi skliceval na vsebino Letnega poročila družbe A. d. o. o.. Na drugi strani pa je Agencija svojo odločitev o zavrnitvi Zahteve prvega in drugega tožnika utemeljila na 488. členu ZTFI, ki vzpostavlja varovanje vseh zaupnih informacij, s katerimi se zaposleni pri Agenciji seznanijo pri opravljanju svojih funkcij, nalog nadzora ali drugih poslov za Agencijo. Ker prvi tožnik ne spada v krog oseb, ki jim je po določbi 488.a člena ZTFI Agencija upravičena posredovati zaupne informacije, je kljub pravici do pregleda dokumentov iz 10. člena ZOdv, Agencija izdala izpodbijano odločbo, s katero je zavrnila zahtevo za posredovanje podatkov.

6Bistvo spora je torej razlaga pravice do pridobivanja informacij in pregleda dokumentov v okviru postopkov, ki se na podlagi ZTFI vodijo pred Agencijo. Dilema je, kdo poleg strank postopka je v določenih primerih še lahko upravičen do pregleda dokumentov in obvestila o poteku relevantnega postopka. Vrhovno sodišče zaradi jasnosti obsega pravice do pridobivanja informacij že uvodoma izpostavlja, da je vlogo odvetnika kot strankinega pooblaščenca treba striktno presojati z vidika potrebe po varstvu pravne koristi oseb (strank), ki jih odvetnik zastopa. Zato je materialnopravno napačno tožbeno izhodišče, da je določba 10. člena ZOdv samostojna materialno-pravna podlaga za „generalno“ pridobivanje osebnih podatkov pri opravljanju odvetniškega poklica, saj je tudi ta določba strogo omejena na pridobivanje relevantnih osebnih podatkov, ki jih odvetnik potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi.

7Iz določbe 488. člena ZTFI izhaja, da je Agencija v okviru svojih pooblastil dolžna varovati zaupne informacije. Vendar pa je Agencija v postopkih odločanja v posamičnih zadevah izrecno vezana na (subsidiarno) uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) (drugi odstavek 496. člena ZTFI), kar pomeni, da mora Agencija v primeru, če zainteresirana oseba utemeljeno zatrjuje svojo pravno korist od pregleda konkretizirano opredeljenih upravnih dokumentov, tovrstno vlogo obravnavati po določbi 82. člen ZUP. Zato je zmotna interpretacija 488. člena ZTFI kot določbe lex specialis, ki izključuje uporabo 82. člena ZUP, saj je v drugem odstavku 488. člena ZTFI izrecno določeno, da se zaupnih informacij ne sme razkriti nobeni drugi osebi ali državnemu organu, razen v primerih, določenih z zakonom. Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno, da je bila vlagateljeva Zahteva o posredovanju podatkov v zvezi s konkretiziranimi postopki pred Agencijo vložena prav zaradi zaščite interesov drugega tožnika, kar v okoliščinah konkretne zadeve jasno odkazuje na uporabo 82. člena ZUP.

8Pri tem pa je potrebno izpostaviti še, da ne drži tožbena navedba o nerelevantnosti določb 488. in 488.a člena ZTFI glede razlage pravice odvetnika do informacij po 10. členu ZOdv. V izpodbijani odločbi je namreč Agencija pravilno zavzela stališče, da določba 488.a (v povezavi s 488. členom) ZTFI kot lex specialis izpolnjuje pogoj iz drugega odstavka 10. člena Zodv, kar pomeni, da je s tem odvetnikom kot pooblaščencem strank v zadevah, vezanih na regulacijo trga finančnih instrumentov, odvzet dostop do (zaupnih) informacij glede (osebnih) podatkov, ki so na podlagi ZTFI dostopni le Agenciji in taksativno naštetim osebam iz prvega odstavka 488.a člena ZTFI. Dejstvo (oziroma obveznost), ki bistveno ločuje položaj odvetnika od ostalih taksativno naštetih oseb iz 488.a člena ZTFI, je namreč zakonsko določena dolžnost varovanja zaupnih informacij po drugem odstavku 488.a člena ZTFI, ki veže vse osebe iz prvega odstavka istega člena ZTFI. Ker za odvetnika v razmerju do stranke, po sami naravi mandatnega razmerja, dolžnost varovanja zaupnih podatkov po ZTFI ne more veljati, je Agencija pravilno presodila, da odvetnik nima pravice do posredovanja (osebnih) podatkov, ki so na podlagi 488. in 488.a člena ZTFI dostopni le zakonsko omejenemu krogu organov oziroma oseb.

9S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so bile bistvenega pomena za odločitev. Ker je Agencija v izpodbijani odločbi preozko tolmačila pomen 488. člena ZTFI oziroma pri zavrnitvi zahteve ni zavzela stališča do izkazovanja pravne koristi s strani drugega tožnika (do obvestila o poteku postopka oziroma do pregleda spornih dokumentov) po določbi drugega odstavka 82. člena ZUP, je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka. Zato je Vrhovno sodišče tožbi ugodilo (tretja točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo Agenciji v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1) (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

10Vrhovno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem postopku tožnikom priznalo povračilo stroškov, skupaj v višini 350,00 EUR. Te stroške je naložilo v plačilo toženki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).