UPRS sodba III U 318/2011

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je gradbena inšpektorica Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor – Območna enota Koper zavrnila predlog tožeče stranke za obnovo postopka v katerem je bila izdana odločba številka 06122-4232/2007/45 z dne 27. 11. 2009. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožeča stranka v vlogi za obnovo postopka sicer izjavlja, da navaja nova dejstva oziroma nove dokaze, ki bi bili mogli pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Vendar pa v nadaljevanju vloge takih dejstev oziroma dokazov ne podaja. Navedbe tožeče stranke v vlogi, da je bila obravnavna gradnja dovoljena vse do inšpekcijskega postopka in da so gradnje sosedov tudi nelegalne, namreč niso dejstva oziroma dokazi, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Prav tako ne bi pripeljale do drugačne odločitve navedbe tožeče stranke, da inšpekcijski postopki glede sosednjih nepremičnin še niso bili uvedeni. Tudi zatrjevanje tožeče stranke, da se odločba v zvezi s katero predlaga obnovo postopka, opira na predhodno vprašanje, ki ga pristojni organ še ni rešil ne držijo, saj se odločba izdana v navedenem inšpekcijskem postopku ne opira na nobeno predhodno vprašanje, zato tudi ne obstaja nobeno tako predhodno vprašanje, ki bi ga pristojni organ lahko drugače rešil.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 0612-84/2009/37 z dne 11. 8. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da na naslovu … živi od rojstva. Ker so bile vse stavbe brez kopalnic in WC so si prebivalci v navedeni ulici v letih 1960 do 1985 dogradili kopalnice na dvorišču, kjer so še danes. Kljub temu, da je bil inšpekcijski organ ves čas postopka seznanjen o nelegalnih gradnjah ni ukrepal tako, da bi zagotovil učinkovit inšpekcijski nadzor vseh sosednjih nelegalnih gradenj, pač pa se je usmeril le na njeno gradnjo. Ker so bili vsi postopki vodeni s strani istega inšpektorja oziroma inšpektorice bi morale biti zadeve v isti fazi postopka, seveda če bi gradbena inšpektorica delovala do vseh sosedov enakopravno in korektno. Zato predlaga centralizacijo vseh nelegalnih gradbenih posegov, da bi si lahko sosedje medsebojno dajali soglasja v zvezi s spornimi gradnjami, kot to zahteva projektna dokumentacija za legalizacijo nelegalnih gradenj.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Inšpekcijski postopek, v zvezi s katerim je predlagana obnova postopka, je bil zaključen z dokončno odločbo gradbene inšpekcije št. 06122-4232/200/45 z dne 27. 11. 2009. Nanašal se je na nedovoljeno dozidavo na zemljišču s parcelnima številkama 243 in 267 k.o. A., in temelji na ugotovitvi gradbene inšpekcije, da je tožeča stranka navedeno gradnjo izvedla v neskladju s potrdilom 351-69/82-4/P-82/38 z dne 21. 6. 1982 o priglasitvi manjših del pri adaptaciji in dozidavi k stanovanjski hiši na naslovu ….

V skladu z 260. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (točka 1), če bi bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku (točka 2), če temelji odločba na sodbi, pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena (točka 3), če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil (točka 4), če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb (točka 5), če je pri izdaji odločbe sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena (točka 6), če je izdala odločbo uradna oseba pristojnega organa, ki je ni imela pravice izdati (točka 7), če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v sestavi kot je predpisana z veljavnimi predpisi, ali če za odločbo ni glasovala predpisana večina (točka 8), če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku (točka 9) in če stranke ni zastopal tisti, ki jo po zakonu lahko zastopa, če stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, po zakonu pa bi jo bil moral zastopati ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je stranka kasneje odobrila procesna dejanja (točka 10). Iz citirane določbe ZUP izhaja, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni zadevi. Obnova postopka je dopustna le ob pogojih, ki jih določa zakon. Prvi pogoj je, da je upravni postopek končan z odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna, drugi pogoj pa je obstoj obnovitvenega razloga iz 260. člena ZUP, v katerem so razlogi navedeni taksativno, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere. Obnova postopka tako ni možna zato, ker je bil pozneje sprejet drugačen pravni predpis ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem pravnem vprašanju pozneje spremenjena. Obnovitveni razlog tudi ni napačna uporaba materialnega prava, veljavnega v času upravnega odločanja. Prav tako ni možna obnova postopka zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba.

Ob upoštevanju navedenih določb Zakona o splošnem upravnem postopku, izpodbijanega sklepa in podatkov v upravnem spisu, tudi sodišče zaključuje, da navedbe tožeče stranke v predlogu za obnovo postopka, v katerem je bila izdana odločba št. 06122-4232/2007/45 z dne 27. 11. 2009, ne predstavljajo nobenega od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov v 260. členu ZUP. Tožeča stranka pa tudi v tožbi ne navaja nobenega od obnovitvenih razlogov, zaradi katerega bi bilo mogoče obnoviti postopek, ki je bil končan z zgoraj navedeno odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.