VSRS Sodba I Ips 5296/2010-71

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Kranju je A. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo in določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec v izjavi z dne 3. 7. 2012 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5Zagovornik uvodoma navaja, da v izpodbijani sodbi očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Gre le za civilnopravni odnos med domnevno oškodovano družbo in obsojencem. Zagovornik opozarja na pogodbeno določilo glede lastninskega pridržka, ki daje prodajalcu (domnevno oškodovani družbi) upravičenje zahtevati vrnitev stvari, ki so njegova last. Slednje po mnenju zagovornika pomeni, da obsojenec ni dolžan plačati kupnine, temveč je družbi dolžan le vrniti stvari, ki so njena last, seveda ob postavitvi ustreznega zahtevka. Sodišče se v konkretni zadevi ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj domnevno oškodovana družba ni zahtevala vračila svojih stvari. Zaradi opustitve takšnega ravnanja po mnenju zagovornika ne more odgovarjati obsojenec. Dodaja še, da ima oškodovana družba blago, ki je predmet pogodbe in računov, še vedno v svoji lasti, zato družba ne more biti oškodovana. Ker je nastanek premoženjske škode zakonski znak poslovne goljufije, očitano dejanje tudi iz tega razloga ni kaznivo.

6Navedbam zagovornika ni mogoče pritrditi. Pridržek lastninske pravice, ki je bil v konkretnem primeru dogovorjen v prodajni pogodbi z dne 7. 5. 2008, sklenjeni med obsojencem in oškodovano družbo V. d. o. o., je posebna pogodbena klavzula, s katero si prodajalec pridrži lastninsko pravico, dokler kupec ne plača kupnine (prvi odstavek 520. člena Obligacijskega zakonika). Gre za obliko zavarovanja prodajalčevega položaja v primeru neizpolnitve kupčeve obveznosti. Če kupec torej ne plača kupnine, lahko prodajalec s stvarnopravnim (reivindikacijskim) zahtevkom zahteva vrnitev stvari, ki jo je izročil kupcu na podlagi prodajne pogodbe. Običajno pa prodajalcu ni v interesu, da bi prišlo do realizacije zavarovanja in vračila stvari. Pri pogodbi lahko vztraja in zahteva plačilo kupnine po splošnih pravilih pogodbenega prava o posledicah neizpolnitve. Kot je razvidno iz ugotovitev izpodbijane sodbe, je prodajalec v konkretni zadevi izbral slednjo možnost in zoper obsojenca vložil tožbo zaradi plačila zneska v višini 24.554,85 EUR (str. 8 prvostopenjske sodbe). Tako ne drži zagovornikov očitek, da lahko prodajalec v primeru neplačila kupnine zahteva izključno vrnitev stvari in da družba V. d. o. o., zaradi obsojenčevega ravnanja ni bila oškodovana. Vrhovno sodišče se tudi pridružuje stališču nižjih sodišč, da uveljavljanje vrnitvenega zahtevka glede tistega materiala, ki je bil vgrajen različnim obsojenčevim naročnikom, niti ni bilo mogoče, saj so te stvari z vgradnjo izgubile svojo samostojnost. S prenehanjem lastninske pravice prodajalca pa je na teh stvareh ugasnil tudi lastninski pridržek.

7Neutemeljeno je tudi zatrjevanje zagovornika, da je subjektivna komponenta očitanega kaznivega dejanja (preslepitveni namen obsojenca) v izpodbijani sodbi le pavšalno navedena oziroma neobrazložena (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišči sta namreč navedli številne okoliščine, na podlagi katerih sta sklepali, da je obsojenec ob sklenitvi pogodbe ravnal s preslepitvenim namenom, ki se je v času izvedbe pogodbe še stopnjeval (str. 7-9 sodbe prvostopenjskega sodišča; str. 3-4 sodbe višjega sodišča).

8Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče z ostalimi očitki zagovornika, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč ni ukvarjalo. Kot takšne Vrhovno sodišče ocenjuje zlasti navedbe, da obsojenec pri priči V. R. ni ustvaril zmotne predstave, navedbe, s katerimi zagovornik izpodbija ugotovitve o obsojenčevem goljufivem namenu ter navedbe, s katerimi nasprotuje ugotovitvi sodišč, da je bil obsojenec seznanjen z vsebino pogodbe. Ob dejstvu, da iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je obsojenec vedel, kakšno obveznost (dolžnost plačila kupnine) je s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 7. 5. 2008 prevzel (gl. zlasti str. 7 in 9 sodbe prvostopenjskega sodišča - zavarovanje plačila kupnine s podpisom dveh menic; izstavljeni računi; zagotovilo obsojenca, da vse sprejema, potrjuje in podpisuje), je za odločitev v zadevi nepomembno, ali je bil obsojenec ob sklenitvi pogodbe listino sposoben sam prebrati. Že iz tega razloga zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ne more predstavljati v zahtevi uveljavljane kršitve obsojenčeve pravice do obrambe in izvedbe dokazov v njegovo korist (29. člen Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP).

C.

9Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10Vrhovno sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).