VSRS Sodba XI Ips 59133/2012-66

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 59133/2012 z dne 21. 11. 2012 zoper obdolženega R. D. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena in poizkusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja po tretjem in prvem odstavku v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 59133/2012 z dne 22. 11. 2012 pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

2Obdolženčeva zagovornica je zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da ni podan utemeljen sum obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, da je izpodbijani sklep protispisen, ker da iz odločbe o pridržanju obdolženca ter odredbe za hišno preiskavo izhaja, da je obdolženec izpod predpražnika v avtomobilu izvlekel en svetleč predmet, v kazenski ovadbi pa da je policija začela navajati štiri zavitke, ter da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in obdolžencu pripor odpravi.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti pod videzom kršitve procesnega prava izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča, sodišče pa je tako obstoj utemeljenega suma kot pripornega razloga natančno obrazložilo.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovi zagovornici, ki je v izjavi nanj ponovila navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter poudarila, da zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, in da pri obdolžencu ni podana niti ena okoliščina, ki bi nakazovala na njegovo ponovitveno nevarnost.

B.

5Navedbi zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ-1 oprlo na podatke kazenske ovadbe Policijske uprave Ljubljana, Sektor kriminalistične policije ter njej priloženih listin; uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, zapisnik o zasegu predmetov, zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja ter poročilo o analizi snovi, ki so bile zasežene obdolžencu. Sodišče je v nadaljevanju razlogov sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo njihovo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Navedeni dokazi, zlasti količina zasežene prepovedane droge ter opisano ravnanje obdolženca ob postopku s policisti (policista je nepričakovano odrinil, tako da se je opotekel, v policistko je vrgel prepovedano drogo tako, da se je razsula po njej), tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec dne 19. 11. 2012 v svojem osebnem vozilu neupravičeno, zaradi nadaljnje prodaje hranil štiri zavitke s heroinom ter s silo poskušal preprečiti uradni osebi, da bi opravila varnostni pregled njegovega vozila. Kolikor se obdolženčeva zagovornica s temi ugotovitvami sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne strinja ter obsežno navaja, da je imel obdolženec prepovedano drogo za lastno uporabo, da je začel uživati droge zaradi krivično izrečene zaporne kazni eno leto in štiri mesece zapora, zaradi katere se mu je zrušil svet, da je uspešen študent ekonomije, da pri obdolžencu niso bili najdeni pripomočki, ki bi kazali na to, da se ukvarja s prodajo droge, da je obdolženec želel v skladu s 38. a členom Zakona o policiji policistom pokazati, kaj ima pod avtomobilsko preprogo, pa mu je burna reakcija policije to preprečila, da se je policistka sama potresla s prepovedano drogo, ko jo je hotela iztrgati iz obdolženčevih rok, ter da je obdolženec upošteval ukaze policije, vendar pa da ta ni postopala v skladu z določbami Zakona o policiji ter 148. člena ZKP, s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem sklepu glede utemeljenosti suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6Prav tako ni mogoče pritrditi vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je iz odločbe o pridržanju in odredbe o hišni preiskavi jasno razvidno, da je obdolženec pri imel pri sebi drogo zapakirano v en zavitek in ne v štiri zavitke, kot to zmotno povzema izpodbijani sklep na podlagi kasneje spremenjenih navedb policije.

7Za kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre, če sodba sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi v precejšni meri s seboj v nasprotju ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini dokazov in med njihovo resnično vsebino. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 418/2008 z dne 12. 3. 2009 presodilo da so odločilna dejstva zgolj tista, na katera se neposredno veže uporaba splošnega in posebnega dela kazenskega zakonika (materialnopravno relevantna dejstva) ali kakšne določbe kazenskega procesnega prava (procesnopravno relevantna dejstva).

8V obravnavanem primeru se izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 opira na podatke kazenske ovadbe, iz katere izhaja, da je obdolženec zaradi nadaljnje prodaje prenašal štiri ALU zavitke prepovedane droge heroin v skupni teži najmanj 12.09 gramov, ne opira pa se na odločbo o pridržanju in odredbo o hišni preiskavi, zato uveljavljana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ni podana. Obdolženčeva obramba bo imela v nadaljnjih fazah postopka z zaslišanjem policistov možnost razčistiti na kakšen način oziroma v koliko zavojev je bila pakirana obdolžencu zasežena droga.

9Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sklep o odreditvi pripora glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v očitnem nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Kršitev utemeljuje z navedbo, da sodišče v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti ni ugotavljalo subjektivnih okoliščin na strani obdolženca.

10Zahteva za varstvo zakonitosti sicer pravilno navaja, da za zaključek o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP teža kaznivega dejanja in okoliščine storitve same zase niso dovolj, temveč morajo biti na strani osumljenca podane tudi subjektivne okoliščine na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Neutemeljen pa je očitek zahteve, da sodišče v obravnavanem primeru v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo subjektivnih okoliščin, ki kažejo na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedlo in presodilo konkretne in specifične okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem (teža očitanih mu kaznivih dejanj, zasežena količina heroina, ki bi zadostovala za šestdeset odmerkov), kot tudi osebnimi lastnostmi obdolženca (obdolženec je bil že pravnomočno obsojen zaradi treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, izrečena mu je bila zaporna kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki je še ni prestal, je brez zaposlitve in rednih dohodkov, izrek sodbe nanj ni vplival v zadostni meri, v prejšnjem postopku mu je bila v okviru hišne preiskave zasežena plinska pištola, do svojih ravnanj ni kritičen), ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Utemeljenost takšne presoje ne morejo omajati trditve zahteve, da je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pričakovati razveljavitev izrečene pravnomočne sodbe, da je redni študent Ekonomske fakultete v Ljubljani, da ga ni mogoče šteti za brezposelno osebo, da prejema štipendijo in žepnino od staršev, da je bila zasežena plinska pištola namenjena za izstrelitev raket ter da po policistki potresena droga ne bi mogla poškodovati oči, s katerimi vložnica ponovno izpodbija popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora.

C.

11Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.