VSRS Sodba I Ips 4574/2012-26

Zahtevi se ugodi in ugotovi, da je bila s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Trebnjem v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani kršena določba prvega odstavka 211. člena Kazenskega zakonika.

A.

1Okrajno sodišče v Trebnjem je zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu, vložen zoper obdolženega Z. T., ki mu je očital,

- da je zato, da bi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil koga z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo tujega premoženja kaj storil, s tem da je,

- dne 29. 9. 2010 v prostorih ZPKZ Dob pri Mirni, Slovenska vas 14, sestavil lastnoročno naročilnico, ki jo je naslovil in poslal na T. d. d., Ljubljana, v kateri je lažno zatrjeval, da naročilo naslavlja v imenu družbe A. d. o. o., Ljubljana in naročil 75 telefonskih kartic, za katere je tudi izpolnil naročilnico, s katero je v imenu in na račun navedene družbe naročil 25 kosov 300 IMP kartic za javno govorilnico vrednih skupno 365,25 EUR, 25 kosov 100 IMP kartic za javno govorilnico, vrednih skupno 177,25 EUR in 25 kosov 50 IMP kartic za javno govorilnico, vrednih skupno 104,50 EUR, kot osebo, ki je naročilnico izdala navedel A. V. in naročilnico podpisal, v pisnem lastnoročnem naročilu pa je še navedel, da kartice posredujejo na naslov mag. Z. T., A., Slovenska vas 24, Mirna, račun naslovijo na naslov družbe naročnice, svoje naročilo pa dodatno utemeljil s tem, da bodo kartice podarjene v humanitarne namene mladoletnim osebam, s čimer je delavca T. d. d., zavedel, da mu je verjel in mu na posredovani naslov poslal 20 kosov 50 IMP, JTG kartic, v skupni vrednosti 58,40 EUR in 20 kosov 25 IMP JTG kartic, v skupni vrednosti 83,60 EUR, s čemer je T. d. d., oškodoval za najmanj 142,00 EUR.

Opisano dejanje je tožilstvo opredelilo kot kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa o zavrženju ugotavlja, da opis dejanja v obtožnem predlogu ne vsebuje ključnega elementa kaznivega dejanja goljufije, to je obstoja storilčevega namena, podanim že ob začetku dejanja, da si s svojim ravnanjem pridobi premoženjsko korist. Nadalje sodišče ugotavlja, da iz opisa tudi ni razvidno, da bi T. družbi, ki jo je obdolženec v naročilu navedel kot naročnico, izstavil račun za dostavljene telefonske kartice, niti iz opisa ni razvidno, da kartice dejansko niso bile plačane oziroma da družba naročnici ni plačala računa oziroma je le tega zavrnila.

3Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo državne tožilke zoper sklep o zavrženju zavrnilo in v razlogih svojega sklepa pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz izreka obtožnega akta izrecno ne izhaja, da obdolženec že v začetku ni imel namena plačati kartice in sprejema razloge sklepa sodišča prve stopnje, da iz opisa dejanja ne izhaja, da je imel obdolženec vsega začetka goljufiv namen, to je, da od vsega začetka ni imel namena plačati naročenih telefonskih kartic.

4Vrhovna državna tožilka je zoper pravnomočni sklep o zavrženju obtožnega predlaga vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da je bil zakon prekršen.

B.

5Po določbi 434. člena ZKP mora obtožni predlog med drugim vsebovati opis kaznivega dejanja. Čeprav iz te določbe ni razvidna zahteva, da morajo iz opisa dejanja izhajati zakonski znaki kaznivega dejanja, je jasno, da mora biti opis tak kot se zahteva za obtožnico (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP). Obtožni akt Okrožnega državnega tožilstva je v obravnavanem primeru vseboval tudi abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja goljufije in zakonsko označbo – pravno opredelitev kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja v obtožbi, ki ga je državni tožilec opredelil kot kaznivo dejanje goljufije, je razvidno, da je obdolženec telefonske kartice pri družbi T. naročil s ponarejeno naročilnico, na kateri je sam podpisal osebo (A. V.) ki naj bi naročilnico izdala ter naročil, naj kartice posredujejo na naslov Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, Slovenska vas 14. V opisu ravnanja obdolženca v obtožnem predlogu je tožilstvo tudi navedlo, da je delavca T. zavedel, da bodo kartice podarjene v humanitarne namene mladoletnim osebam.

6Preden odgovorimo na vprašanje, ali navedeni opis ravnanja obdolženca pomeni uresničitev vseh znakov kaznivega dejanja goljufije, je potrebno opozoriti, da so življenjski primeri, pri katerih gre lahko ali za kaznivo dejanje goljufije ali pa za pogodbeno razmerje, pri katerem nastane za eno pogodbeno stran škoda zaradi nemožnosti izpolnitve, lahko zelo različni in zato terjajo v primerih, ko državni tožilec zatrjuje, da je bilo storjeno kaznivo dejanje goljufije z določenim pravnim poslom, tudi različne, življenjskim situacijam prilagojene opise. Tako npr. se obdolženec pri tim. hotelski goljufiji že s tem, ko najame sobo, zaveže plačati uslugo. Čeprav recepciji da svoje prave osebne podatke, stori kaznivo dejanje goljufije, če se naknadno izkaže, da sploh ni imel denarja, če odide iz hotela, ne da bi se odjavil, skratka, če se kasneje ugotovi – obdolžencu dokaže – da hotelske storitve sploh ni imel namena plačati. Pri pogodbenih razmerjih, ko se nekdo zaveže opraviti storitev in zanjo morebiti tudi sprejme predplačilo, pa potem storitve ne opravi, gre lahko ali za kaznivo dejanje goljufije ali pa za nemožnost izpolnitve brez krivde pogodbenika. V primerih, ko opisana dejanska situacija dopušča različne pravne ocene ravnanja ene pogodbene stranke, ko je ravnanje lahko ali kaznivo dejanje ali pa le civilnopravno razmerje, mora tožilec že v opisu dogodka, zaradi katerega ocenjuje, da predstavlja kaznivo dejanje goljufije, vnesti tudi trditev, da npr. naročnik že od vsega začetka blaga ali usluge ni imel plačati, da ni imel namena opraviti storitev itd. V obravnavanem primeru pa je situacija drugačna. Iz opisa inkriminiranega ravnanja obdolženca v obtožnem predlogu je razvidno, da je bila naročilnica, poslana družbi T. d. d., ponarejena, povedano drugače, družba A. d. o. o., 1000 Ljubljana, ni naročila telefonskih kartic, za katere je obdolženi T. naročil, naj se mu pošljejo na naslov ZPKZ Dob. Iz opisa tudi sledi, da je obdolženi kot fizično osebo, ki naj bi izdala naročilnico, navedel A. V., ki jo je podpisal sam. Na podlagi takega opisa je mogoče napraviti en sam logičen zaključek, obdolženec ni imel namena plačati telefonskih kartic, ki jih je naročil, saj je kot naročnika (in plačnika) lažno navedel gospodarsko družbo in da je tako T. ustvaril zmotno predstavo, da telefonske kartice naroča navedena gospodarska družba in da je ta družba izdala pravo naročilnico, ki da jo je podpisala odgovorna oseba, kar bi seveda pomenilo, da je ta družba naročeno blago zavezana in pripravljena tudi plačati. V opisu je tudi navedeno, da je T. naročilo izpolnil v navedenem obsegu in vrednosti in je tej družbi tudi nastala škoda v višini najmanj 142 EUR. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je v tem primeru opis ravnanja obdolženega T. v obtožnem predlogu predstavljal uresničitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in je bil obtožni predlog sposoben za obravnavanje. S tem, ko sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče tak predlog zavrgli, sta storili kršitev določbe prvega odstavka 211. člena KZ-1 v zvezi s prvo točko 372. člena ZKP glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Mimogrede, Vrhovno sodišče sicer kot nebistveno ugotavlja, da je v uvodu sklepa sodišča prve stopnje navedeno, da je bil sklep sprejet v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 277. člena ZKP, ki pride v poštev, ko je kazenski pregon zastaran, ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo, ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon, v razlogih sklepa pa niti ni navedeno po kateri točki prvega odstavka 277. člena je sodišče pri predhodnem preizkusu obtožni predlog zavrglo.

7Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v tem primeru vložena v obdolženčevo škodo. Vrhovno sodišče je spoznalo, da je zahteva utemeljena, zato je kršitev zakona le ugotovilo, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).