VSK sodba PRp 31/2012

Pritožba obdolženega M.Š. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi M.Š. odgovoren za prekršek po določbi trinajstega odstavka 132. člena ZVCP-1 in mu izreklo globo 950,00 EUR ter 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Obdolžencu je na podlagi 112. člena Zakona o prekrških (ZP-1) vštelo pridržanje kot 20,00 EUR globe, sklenilo pa je tudi, da bo obdolženemu sodna taksa, ki jo je zavezan plačati, odmerjena po pravnomočnosti sodbe s posebnim plačilnim nalogom.

Proti takšni sodbi je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, ker sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi ter iz razloga, ker je sodišče med postopkom nepravilno uporabilo določbe ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi česar so po pritožnikovih navedbah podane tudi kršitve materialnih določb ZP-1 ter ZVCP-1. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. člena ZP-1 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno razsodilo, da je obdolženi M.Š. odgovoren za prekršek po določbi trinajstega odstavka 132. člena ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo iz tretjega odstavka (odklonitev odrejenega preizkusa s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola) ali enajstega odstavka (odklonitev odrejenega strokovnega pregleda) tega člena.

Nosilna misel pritožbenih navedb je v trditvi, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker je sodišče prve stopnje odstopilo od zaslišanja priče I.T., z zaslišanjem slednjega pa bi obdolženi dokazoval, in po njegovem mnenju tudi dokazal, da strokovnega pregleda ni zavrnil, kot se mu očita v krivdoreku.

Pritožbeno sodišče se s stališčem sodišča prve stopnje, da zaslišanje ostalih predlaganih prič (poleg I.T. še M.Š. in A.G.) ni potrebno, strinja. Ravnanja obdolženca, ki ga v pritožbi priznava tudi sam, češ da je izjavil, da se mu ne zdi potrebno, da bi pihal, ker ni nič pil (zagovor na listovni št. 12 spisa), si namreč ni mogoče razlagati drugače, kot odklonitev odrejenega preizkusa alkoholiziranosti, ki mu je bil odrejen v skladu s pooblastili, ki jih policistu dajejo določbe 132. člena ZVCP-1. Za odklonitev preizkusa ali strokovnega pregleda namreč šteje poleg neposredne odklonitve tudi ravnanje udeleženca v cestnem prometu, s katerim ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa oziroma strokovnega pregleda. Kot pa je v svojem zagovoru povedal sam obdolženi, je nato odklonil tudi odrejeni strokovni pregled. Ta mu je bil odrejen potem, ko je odklonil preizkus z alkotestom, zapisnika pa ni hotel podpisati. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil nadaljnji postopek policista, to je odreditev strokovnega pregleda, nepotreben, saj so bili zakonski znaki očitanega prekrška izpolnjeni že z odklonitvijo preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom. Do odreditve strokovnega pregleda bi namreč v obravnavani zadevi lahko prišlo v skladu z določbo drugega odstavka 132. člena ZVCP-1 le v primeru, če bi obdolženec odkloni podpis zapisnika, s katerim bi bilo ugotovljeno, da ima v organizmu več alkohola kot dovoljuje zakon. Obdolženi pa preizkusa z alkotestom ni opravil, navajal pa tudi ni nobenih drugih upoštevnih razlogov za odklonitev (tretji odstavek 132. člena ZVCP-1). Glede na navedeno, izvajanje dokazov z zaslišanjem prič, ki naj bi potrdile nasprotno od tega, kar je povedal sam v zagovoru, ni potrebno. Tudi nova navedba v pritožbi, da naj bi zaslišana priča T. izpovedala, da obdolženi ni pil, ne more prevesti do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi zagovornik sam namreč že v pritožbi ugotavlja, da takšna izpoved priče za pravno kvalifikacijo sama po sebi ni odločilna. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima nikakršnih razlogov za dvom, da je obdolženi očitani prekršek storil in je zanj tudi odgovoren.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankciji nima, je višje sodišče na podlagi določbe 165. člena ZP-1 po uradni dolžnosti opravilo tudi ta preizkus. Ugotovilo je, da je bila obdolžencu za prekršek izrečena globa, ki je na spodnji meji predpisane, poleg tega je bilo obdolžencu izrečeno predpisano število 18 kazenskih točk. Ker okoliščine, ki bi narekovale omilitev ali odpustitev katere od sankcij niso podane, višje sodišče v takšno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbo, ki jo je vložil obdolženčev zagovornik, na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena in prvega odstavka 144. člena ZP-1. Pritožniku bo sodna taksa odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1).