VSRS Sodba VII Ips 101/2012

Revizija se zavrne.

1Pokojnemu tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, je bila z dokončno odločbo tožene stranke z dne 4. 11. 1999 od 2. 7. 1999 dalje priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Z dokončno odločbo tožene stranke z dne 26. 10. 2006 je bil ob ugotovljeni spremenjeni invalidnosti na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) razvrščen v III. kategorije in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto od 1. 11. 2006 dalje, s tem, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka odločila, da se mu z 21. 11. 2006 ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

2Sodišče prve stopnje je v ponovno izvedenem postopku tožbenim zahtevkom pokojnega tožnika delno ugodilo (1. točka izreka), in sicer je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. I-4081798 z dne 5. 3. 2007 in št. 2 4 4081798 z dne 28. 11. 2006, odločilo, da se ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z 12. 6. 2007 (2. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da izplača že zapadle zneske nadomestila za čas od 22. 11. 2006 do 12. 6. 2007, od zneskov, ki so zapadli do 26. 3. 2007 pa tudi zakonske zamudne obresti (3. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se pokojnemu tožniku prizna pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v obsegu, kot mu je bila priznana z odločbo tožene stranke z dne 4. 11. 1999, od 12. 6. 2007 dalje (4. točka izreka).

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v 2. in 3. točki izreka datum 12. 6. 2007 nadomestilo z datumom 11. 6. 2007. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka. Sicer se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter je v ostalem pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v obravnavani zadevi odločilno le, ali so bili podani zakonski pogoji za izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, in sicer po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (v nadaljevanju ZPIZ), ne glede na to, ali je tožena stranka odločila o novi pravici do nadomestila za invalidnost (v skladu z ZPIZ-1) ali ne. Sankcioniranju neizdaje ustrezne odločbe o nadomestilu za invalidnost je namreč namenjena tožba zaradi molka organa, ne pa ta socialni spor. Poudarja, da je pravice po ZPIZ pokojni tožnik lahko užival le, dokler so obstajali pogoji, to je dokler je opravljal delo na drugem ustreznem delu, ki je ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti v skladu s 190. členom ZPIZ. Pokojnemu tožniku je bila s 1. 11. 2006 priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo, odločba o priznani pravici je postala dokončna in izvršljiva 22. 11. 2006. Od navedenega dne je bil upravičen zahtevati od delodajalca, da mu zagotovi pravico do premestitve, to pa je bila tudi delodajalčeva dolžnost. Če je še vedno opravljal delo na prejšnjem delovnem mestu, je opravljal neustrezno delo, za katerega ni bil več zmožen, zato od takrat dalje niso bili več izpolnjeni pogoji za izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Ob tem navaja, da delovni invalid v času od izvršljivosti odločbe tožene stranke pa do dejanskega pričetka dela na novem, ustreznem delovnem mestu, ni brez dohodkov, saj Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) v 137. členu med drugim določa pravico do nadomestila plače tudi v primerih odsotnosti z dela, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Delodajalec, ki delovnemu invalidu ne more zagotoviti pravice do premestitve, ima tudi možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavec pa po prijavi pri zavodu za zaposlovanje uživa nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, po prenehanju le-tega pa se mu lahko prizna pravica do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1. Tožena stranka meni, da ni dolžna trpeti materialnih posledic neizpolnitve obveznosti delodajalca po 101. členu ZPIZ-1, ter da je stališče, po katerem mora tudi v primeru, ko zavarovanec ni pričel delati na ustreznem delovnem mestu, le-temu še naprej izplačevati nadomestilo, v škodo delovnim invalidom, saj neutemeljeno podpira neaktivnost delodajalcev.

5Revizija ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je revizijsko sodišče že odločalo, in sicer je s sklepom VIII Ips 355/2009 z dne 22. 3. 2011, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovno izvedenem postopku sta sodišči druge in prve stopnje upoštevaje napotke revizijskega sodišča pravilno upoštevali določbe 190. člena ZPIZ in 161. člena ZPIZ-1, na podlagi katerih se nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačuje vse dokler zavarovanec opravlja drugo ustrezno delo, nadomestilo za invalidnost pa se izplačuje od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oziroma je obvezno zavarovan.

7Iz dejanskih zaključkov, na katere je glede na določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče vezano izhaja, da je pokojni tožnik tudi še po dokončnosti odločbe, s katero mu je bila priznala pravica do premestitve, dejansko delal na prejšnjem (dotedanjem) delu monterja armatur (to dejstvo za toženo stranko niti ni bilo sporno), zato revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo nižjih sodišč, da mu je tožena stranka v skladu z zgoraj omenjeno določbo 190. člena ZPIZ za ta čas, vse do 11. 6. 2007, ko mu je delovno razmerje prenehalo, dolžna izplačati nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

8Takšno stališče nikakor ni v škodo delovnim invalidom, saj varuje njihov položaj v primerih, ko bi jim šla pravica do nadomestila za invalidnost in so še vedno v delovnem razmerju, ker pa delodajalec zanje nima nove ustrezne zaposlitve, še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali celo odpoved pogodbe o zaposlitvi). V primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev so le-ti v veliko slabšem položaju, saj na dejstvo, ali bo delodajalec po ugotovljeni (dodatni) invalidnosti delavca (zavarovanca) razpolagal ali ne bo razpolagal s prostim in ustreznim delovnim mestom, ki ga bo lahko ponudil, nimajo vpliva. Gre namreč za okoliščino, ki je na strani delodajalca, ne delavca. Morebitno prikrajšanje tožene stranke na račun neaktivnosti delodajalca pa, kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, ne more biti predmet tega postopka.

9Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.