VSRS Sklep X Ips 154/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revidentka) po odvetniku vložila revizijo. Navaja vrednost spora v višini 45.943,40 EUR in se tako glede dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo, navedeno v uvodu tega sklepa, je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo. Prvostopenjski carinski organ je z odločbo DT 4242-404/2010-1 z dne 5. 5. 2010 naložil carino in davek na dodano vrednost carinski deklarantki, družbi A., d. d. Pritožbo zoper navedeno odločbo je vložila le revidentka kot posredno zastopana po družbi A. Njena pritožba je bila s sklepom drugostopenjskega carinskega organa DT 498-1-271/2010-2 z dne 25.11.2010 zavržena. Revidentka kot uvoznica namreč ni bila neposredna zavezanka po izpodbijani prvostopenjski odločbi, saj je bila kot carinska dolžnica določena le družba A., revidentka pa si s pritožbo niti ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revidentka z navedbo vrednosti spora 45.943,40 EUR uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6Pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v tem primeru ni izpolnjen, saj ne gre za spor, v katerem bi bila pravica oziroma obveznost izražena v denarju. V obravnavani zadevi carinski organ obveznosti plačila v zvezi z uvoženim blagom nastalega carinskega dolga ni solidarno naložil tudi revidentki kot prejemnici blaga in se izrek odmerne odločbe glasi le na carinsko dolžnico – deklarantko A. Revidentka v postopku izdaje citirane odločbe ni imela položaja stranke niti stranskega udeleženca, zoper odločbo pa je vložila pritožbo. Z v tem upravnem sporu izpodbijanim aktom se je odločalo le o tem, ali je revidentka procesno legitimirana za vložitev te pritožbe, v takem primeru pa ne gre za zadevo, v kateri bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti (smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo npr. v sklepu X Ips 34/2012 z dne 4. 7. 2012 in sklepu X Ips 264/2012 z dne 4. 7. 2012).

7Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, razlogov za dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa niti ni zatrjevala, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

8Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.