UPRS sodba II U 184/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka končanega z dokončno odločbo Upravne enote Ptuj, št. D363-7/2001-55 (04058) z dne 17. 2. 2010.

V obrazložitvi navaja, da želi predlagatelj obnovo postopka na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zaradi novih dejstev in dokazov. Kot novo dejstvo oz. dokaz podržavljenja gradbenega materiala porušene cerkve na Ptuju. je predložil kopiji dveh dopisov z dne 26. 3. 1948 in 13. 7. 1948. Vendar pa predloženih dokumentov upravni organ ne more šteti kot pravni temelj podržavljenja, saj se nanašata le na opozorilo Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov pred nekontroliranim odvažanjem gradbenih ostankov porušenega Minoritskega samostana in na zahtevo navedenega zavoda, da se takšno odvažanje takoj prepreči. Iz navedenih dokumentov ne izhaja noben ukrep ali predpis državnega organa po 3. ali 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Iz kopije odločbe Sveta za kulturo in prosveto št. 04-711/2-61 z dne 8. 7. 1961 je razvidno, da razlastitev ruševin kot kulturnega spomenika po 30. členu Zakona o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti ne preide v poštev, ker iz besedila navedenega člena izhaja, da je razlastitev predvidena le za primer, ko se želi spomenik ohraniti, ne pa tudi za primer, ko gre za njegovo odstranitev. Iz predloženih dokumentov in spisa zadeve ni razviden sklep takratne Občine Ptuj, na podlagi katerega bi bila kulturna dediščina (ruševine cerkve) dana v uporabo posameznim ustanovam kot gradbeni material. Ker predloženi dokazi ne bi mogli pripeljati do drugačne odločbe kot v prejšnjem postopku, je prvostopni organ predlog za obnovo postopka zavrnil v skladu s tretjim odstavkom 256. člena ZUP.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da se ne strinja s pritožbenim stališčem, da predstavlja odvažanje ruševin porušene Minoritske cerkve kot gradbenega materiala za potrebe gradnje zadružnih domov podržavljenje brez akta državnega organa po 4. členu ZDen. Med strankami ni sporno, da je bila cerkev porušena zaradi vojne in da zato tega ( porušitve cerkve) ni mogoče očitati povojnim oblastnim organom. Zato tudi okoliščina, da so bile sporne ruševine v spomeniško nezaščitenem delu nekontrolirano in brez ustreznega dovoljenja odpeljane in uporabljene za gradnjo kulturnih domov, ne more šteti kot temelj za podržavljene po določbi 4. člena člena ZDen. Odvažanje gradbenega materiala se ni vršilo po pooblastilu in nalogu kakšnega za podržavljenje pristojnega državnega organa, niti Uprava za gradnjo zadružnih domov ni delovala s silo, grožnjo ali zvijačo. Šlo je le za samosvojo protipravno ravnanje, ki pa ni predstavljalo podržavljenja v smislu določb ZDen. Ker torej predloženi dokazi ne bi pripeljali do drugačne odločbe, šteje pritožbeni organ odločitev prvostopnega za pravilno in na zakon utemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je bila z nacionalizacijsko odločbo Občinskega ljudskega obora Ptuj, Oddelka za finance, št. 04/2-12731/1-59 z dne 19. 11. 1959 podržavljena parc. št. 89/1 k. o. ...- stavbišče s porušeno cerkvijo, pri čemer je bila sama cerkev poškodovana že med vojno. Na parceli so dejansko ostale le ruševine, katere pa so takoj po vojni, uredili, očistili in zaščitili za potrebe nameravane gradnje nove cerkve. Vendar pa so se po nalogu takratnih državnih organov že pred formalnim podržavljenjem pričele navedene ruševine sistematično odvažati kot gradbeni material. Iz sedaj predloženega dokumenta je razvidno, da je pristojni Zavod za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti v juliju 1948 Upravi za gradnjo zadružnih domov prepovedal kakršnokoli odvažanje gradbenega materiala in kamenja iz ruševin Minoritske cerkve na Ptuju. To dokazuje, da je prišlo do odtujevanja gradbenega materiala po nalogu državne oblasti brez ustrezne pravne podlage po določbah 4. člena ZDen. Tožnik takemu podržavljenju v tistem času zaradi razmer ni mogel nasprotovati. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, kakor tudi drugostopno, tožena stranka pa mu je dolžna plačati stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmetna zahteva za obnovo postopka se nanaša na zahtevo, da se v obnovljenem postopku denacionalizacije, v obliki odškodnine vrne tisti del ruševin cerkve, ki je bil odpeljan in uporabljen kot gradbeni material za gradnjo kulturnih domov. O tej isti zahtevi je sicer že bilo pravnomočno odločeno v rednem denacionalizacijskem postopku z odločbo Upravne enote Ptuj št. D363-7/2001-55 (04058)z dne 17. 2. 2010, s katero je bila ta zahteva zavrnjena. Kot je iz navedene odločbe razvidno, že takrat ni bilo sporno, da je bila predmetna parcela po vojni nacionalizirana (leta 1959), da se je del ruševin zaščitil kot kulturni spomenik, spomeniško nezaščiten del pa je bil (že pred nacionalizacijo) nekontrolirano odpeljan kot gradbeni material. Upravni organ je (takrat) presodil, da sporne ruševine niso bile nacionalizirane v smislu ZDen, ampak je šlo za običajno razpolaganje z neuporabnim in za potrebe sanacije cerkve nezanimivim gradbenim materialom, odvoz katerega s strani zainteresiranih uporabnikov pa ni temeljil na nobeni pisni ali ustni odločbi ali odločitvi pristojnega upravnega organa.

V obravnavanem predlogu za obnovo postopka je tožnik kot nova dokaza predložil kopiji dveh dopisov. Iz dopisa Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije št. 164/2-48 z dne 10. 7. 1948 izhaja, da je bilo kot predmet zadeve označeno „odvažanje zaščitenega spomeniškega materiala iz Minoritske cerkve v Ptuju“ in, da se začasno (do nadaljnjega) prepoveduje odvažanje gradbenega materiala iz ruševin Minoritske cerkve v Ptuju iz razloga, ker se je vršil odvoz materiala brez predhodnega obvestila navedenemu zavodu, ki zato ni mogel izvajati ustrezne kontrole. Iz kopije drugega predloženega dopisa istega zavoda z dne 13. 7. 1948, ki je bil naslovljen na Okrajno upravo za gradnjo zadružnih domov, pa izhaja, da so se na obravnavanem območju takrat uničevali tudi drugi kulturni spomeniki in izkopanine npr. dobro ohranjen mozaik, ki je bil odkopan na njivi s kamenjem. Kot je tam navedeno, je podoben primer z gradivom bivše Minoritske cerkve, „...ki se odvaža kakor se kateremu zljubi brez predhodnega obvestila ...“.

Navedena dokumenta, ki sta bila priložena zahtevi za obnovo postopka, ne dokazujeta, da bi se predmetne ruševine kot gradbeni material odvažale po nalogu oblastnega organa ampak le, da je skušal Zavod za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti kot pristojni državni organ v juliju 1948 preprečiti nekontrolirano odvažanje tega materiala. Relevantnega dokaza, da bi kakšen državni organ odredil odvažanje spornih ruševin za potrebe gradnje drugih objektov, še vedno ni v spisu. Pa tudi sicer bi težko rekli, da so same ruševine med vojno porušenega objekta lahko samostojen predmet denacionalizacije. Predmet denacionalizacije je namreč lahko ali nepremičnina kot parcela z objektom po vrednosti v času podržavljenja, ali pa kakšna nepremičnina. Samih ruševin porušenega objekta po mnenju sodišča ni mogoče obravnavati kot samostojen predmet denacionalizacije, ampak bi lahko bile vrednotene le znotraj vrednotenja podržavljene nepremičnine kot celote, v tem primeru stavbišča s cerkvijo. Zato sta upravna organa (prvostopni in drugostopni) utemeljeno presodila, da predloženi novi dokazi (navedena dopisa) ne dokazujejo ničesar relevantnega, kar ne bi bilo znano že v končanem denacionalizacijskem postopku, kjer je bilo presojeno, da v zadevi ni podan pravni temelj za denacionalizacijo po 3. ali 4. členu ZDen.

Poleg tega predloženih dveh dopisov po presoji sodišča tudi sicer ni mogoče šteti za nove dokaze v smislu določb 1. točke 260. člena ZUP. V navedeni zakonski določbi je v zvezi z obnovo upravnega postopka določeno, da se postopek zoper dokončno upravno odločbo obnovi, če se izve za nova dejstva ali se pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Iz citirane določbe ZUP izhaja, da morajo biti nova dejstva in dokazi takšni, ki v času rednega upravnega odločanja o zadevi strankam iz utemeljenih razlogov niso bila znana oz. dosegljiva, ampak so o njih izvedeli ali so jim dokazi postali dosegljivi šele po dokončnosti upravne odločbe, s katero je bilo o zadevi odločeno drugače, kot bi bilo, če bi bila sedaj odkrita dejstva in najdeni dokazi znani že prej. To pomeni, da se kot nova dejstva in dokazi v smislu 1. točke 260. čl. ZUP ne morejo šteti tista, ki so tekom rednega upravnega postopka strankam sicer bila dostopna, vendar zanje niso vedele iz razlogov, ki so na njihovi strani, največkrat zato, ker v jih ustreznih arhivih enostavno niso iskali.

Ker je iz obeh predloženih kopij dokumentov (novih dokazov) razvidno, da sta bili pridobljeni iz Zgodovinskega arhiva na Ptuju, arhivska gradiva tega muzeja pa so bila vseskozi (vsaj po osamosvojitvi) splošno dostopna vsem upravičeno zainteresiranim (kar so denacionalizacijski upravičenci nedvomno bili), pri teh dokumentih že iz tega razloga sploh ni mogoče govoriti o novih dejstvih in dokazih, saj bi jih tožnik že tekom rednega upravnega postopka zlahka našel in pridobil v Zgodovinskem arhivu na Ptuju. Tožnik ne trdi (ali dokazuje) da je bilo predmetno arhivsko gradivo v času rednega upravnega odločanja zanj nedosegljivo ali da zanj iz upravičenih razlogov ni mogel vedeti. Kot sta Vrhovno sodišče RS in tudi tukajšnje sodišče že večkrat poudarili, gre pri zahtevi za obnovo postopka za izredno pravno sredstvo, ki posega v že pridobljene pravice določenih oseb in torej v ustavno pravico do pravne varnosti, zato je treba njegovo uporabo dopuščati zelo restriktivno. V primeru obnove postopka to pomeni, da je treba obstoj obnovitvenih razlogov razlagati tako, kot je pravkar navedeno. Ker iz navedenih razlogov predloženih dokumentov ni mogoče šteti za nove dokaze (ali dejstva), je zahteva za obnovo postopka tudi iz tega razloga neutemeljena.

V ostalem se sodišče sklicuje tudi na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi stroške postopka.