UPRS sklep IV U 164/2011

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom upravnega organa prve stopnje je pod točko 1 izreka odločeno, da je odločba gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, številka 356-02-1712/2005-1209 z dne 13. 6. 2007, s katero je bilo inšpekcijskima zavezancema A.A. in B.B. (tožnikoma v tem sporu) naloženo, da morata takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo lesenega objekta, tlorisnih dimenzij cca. 6,0 m x 6,0 m in drvarnice tlorisnih dimenzij cca. 2,0 m x 6,0 m, na zemljišču s parc. št. 263/3 k.o. … ter do 31. 12. 2007 odstraniti objekta v gradnji 1. točke odločbe in vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje na svoje stroške, postala izvršljiva dne 1. 1. 2008, zato se dovoli njena izvršba. Pod točko 2 izreka odločbe je odločeno, da sta A.A. in B.B., dolžna odstraniti lesen objekt, tlorisnih dimenzij cca. 6,0 m x 6,0 m in drvarnico tlorisnih dimenzij cca 2,0 m x 6,0 m, na zemljišču s parc. št. 263/3 k.o. … na svoje stroške v naknadnem roku do 1. 6. 2012. Po preteku tega roka bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec.

V razlogih izpodbijane odločitve upravni organ navaja, da je bila v navedeni zadevi izdana odločba gradbene inšpektorice št. 356-02-1712/2005-1209 z dne 13. 6. 2007, ki pa je postala dokončna z odločbo upravnega organa druge stopnje št. 0612-296/2007-15 z dne 16. 3. 2011, s katero je bila pritožba tožnika zoper odločbo prve stopnje zavrnjena. Gradbeni inšpektor je dne 18. 5. 2011 v zadevi nelegalne gradnje gospodarskega objekta na zemljišču s parc. št. 623/3 k.o. ... opravil ogled na kraju samem, kjer je bilo ugotovljeno, da predmetna objekta nista odstranjena. Tako je odločba postala dne 1. 1. 2008 izvršljiva, in ker zavezanec sam obveznosti v določenem roku ni izpolnil v celoti, se dovoljuje izvršitev te odločbe.

S pritožbeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo prve stopnje, in še enkrat obrazložila dejansko in pravno stanje, na katero se opira odločitev organa prve stopnje, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

Tožnika s tožbo uveljavljata ničnost izpodbijane prvostopne odločbe in navajata, da je podan predlog spremembe Strategije prostorskega razvoja Občine Šentjur z dne 11. 7. 2005. Drugotožnica je od 11. 5. 1998 lastnica parc. št. 263/3 in 266/4 k.o. ..., kar je vrisano v kataster Občine Šentjur. Parcela 263/3 je urejena s potjo 265/6 kot predvideno zazidalna od 11. 5. 1998 ter ob nakupu jim je bilo povedano, da je možen zidan objekt v izmeri 6 m x 7 m v tlorisu. Tožena stranka je kršila lastninsko pravico tožnikov, tako da je dne 18. 5. 2011 s službenim avtomobilom prišla na zemljišče parc. št. 1263/3 ter od tam fotografirala objekt, ki je, kot zatrjuje v odločbi, ne odstranjen. S tem je opravila nično dejanje in gre za prevaro. S tem dejanjem, ko je izdala sklep o izvršbi, jima škoduje v nasprotju z Zakonom o urejanju prostora, storila je kaznivo dejanje prikrivanja oziroma prevare, ker imata ustavno pravico do prebivališča, redno plačujeta položnice. Izrecno predlagata, da se izpodbijani sklep izreče za ničnega in da se toženi stranki naloži plačilo stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih, ki izhajajo iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov;

Tožnika s tožbo izrecno uveljavljata ničnost odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, št. 356-02-1712/2005/35 z dne 20. 5. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, ki je takšno odločitev potrdila. Po Zakonu o splošnem upravnem sporu (ZUP) je ničnost odločbe določena v 279. členu. Za nično se izreče odločba v naslednjih primerih; ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali o stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po Kazenskem zakonu; ki je sploh ni mogoče izvršiti; ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanje, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja; v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Glede na to, da tožnika s tožbo izrecno uveljavljata ničnost inšpekcijske odločbe (ne uveljavljata njene odprave), bi morala takšen zahtevek postaviti najprej pri upravnem organu, ki je inšpekcijsko odločbo izdal. Upravni organ bi o zahtevku odločal in zoper končno odločbo izdano v upravnem postopku, v katerem bi se odločalo o tem predlogu, da se inšpekcijska odločba izreče za nično, bi lahko tožnika začela upravni spor pri pristojnem upravnem sodišču.

Glede na to, da tožnika v tožbi ne uveljavljata kakšne svoje pravice ali pravne koristi (ker za uveljavljanje zahtevka za izrek ničnosti v upravnem sporu nimata zakonske podlage), je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo po 3. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka:

Sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.