UPRS sodba I U 1009/2011

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS, št. 2142-204/2009/40 (1232-07) z dne 27. 5. 2011 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. in 2. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo) zavrnila kot očitno neutemeljeno ponovno prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite z dne 13. 1. 2010, v kateri navaja, da je pripadnik plemena Fulani oziroma Peuhl in je izvorno državo zapustil leta 2007 ter v Slovenijo prišel 26. 8. 2009 in tedaj prvič zaprosil za azil. V Gvineji so mu leta 2002 ubili vso družino pa tudi številne druge družine v njegovi vasi, ki so jo nato požgali. Tožnik je ostal v rojstni vasi do leta 2007, ni imel dela, preživeti pa so mu pomagali ljudje, katerim je pomagal njegov oče za časa svojega življenja. Leta 2007 je odšel v Senegal in v Dakarju živel na ulici ter se preživljal z beračenjem. O etničnih spopadih proti Fulanom po letu 2002 tožnik ne ve ničesar. V letu 2007 so tožnika v času neke stavke med njihovo intervencijo pretepli vojaki, tako da je utrpel poškodbe, po katerih so mu ostale brazgotine na glavi in na hrbtu. Opisani dogodek se je zgodil v času stavke, ko so bile predsedniške volitve v mestu Conakry, na nekem športnem stadionu v četrti, kjer je tedaj tožnik živel. Tedaj je bilo veliko mrtvih, pretepenih in ranjenih. V njegovi državi so razmere zelo slabe, za tožnika pa je posebno hudo, ker nima ne družine ne prijateljev, saj je družino izgubil in tam nima nikogar več. Razmere v njegovi izvorni državi Gvineji pa so nevarne, ker vojna še traja in je bilo ubitega veliko civilnega prebivalstva, tako da se tja tožnik ne more več vrniti, niti se noče vrniti več v Afriko, ker so tam še vedno varnostni problemi. Mnogo je mrtvih in drugih žrtev, zlasti med prebivalstvom. Od leta 2008 je v Gvineji prišlo do hude spremembe političnega položaja. Poročila o stanju v državi pa kažejo, da je bil množični pokol 28. 11. 2009 tudi etično motiviran in je uperjen prav proti etični skupini Peuhl, kateri pripada tudi tožnik. Tožnik je z vlogo, ki ji je priložil dokazila o bistveno spremenjeni okoliščinah po podani prvi prošnji, dne 29. 12. 2009 po pooblaščencu dopolnil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, tožena stranka pa je ocenila, da je tožnik navedel nova dejstva in okoliščine o stanju v njegovi državi, ki so nastale po izdaji predhodne odločbe ter s sklepom z dne 5. 1. 2010 ugodila zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite potem, ko je bila njegova prva prošnja z dne 29. 8. 2009 kot očitno neutemeljena zavrnjena s prvotno odločbo tožene stranke z dne 18. 9. 2009, ki je postala pravnomočna 26. 11. 2009, ko jo je potrdilo Vrhovno sodišče s sodbo, št. I Up 486/2009. V navedeni prvotni pravnomočni odločbi je tožena stranka v zvezi s problemi, ki jih je navajal tožnik v matični državi zaradi vojne leta 2002, ko je bila ubita vsa njegova družina in razmerami, v katerih je živel do odhoda iz izvorne države, ugotovila, da gre za časovno oddaljen dogodek, po katerem je še pet let živel v Gvineji in je bil tam varen. V zvezi z njegovimi navedbami o težkih razmerah v izvorni državi, ki so bile ključnega pomena za njegovo zapustitev tako Gvineje kot Senegala, pa je tožena stranka presodila, da gre za izključno probleme ekonomske narave. Nadalje v zvezi z večkratnim posredovanjem tožnikovega pooblaščenca, ker da tožnik slabo govori francosko, to pa je jezik, v katerem teče postopek, tožena stranka meni, da je kljub temu, da je tožnik nepismen, naredila vse, da bi zavarovala njegove pravice, tako da so mu bile vse informacije prebrane s pomočjo tolmača in je tožnik potrdil, da jih je tudi razumel. Prav zato, ker tožnik francosko ne govori dobro, razume pa, so mu bila postavljena kratka in jasna vprašanja, iz njegovih odgovorov pa je tožena stranka upravičeno sklepala, da je vprašanja popolnoma razumel. Tožena stranka izpostavlja, da ni mogoče dvomiti tudi v tožnikove izjave podane v prvem postopku, niti jih ni mogoče pripisati napačnemu razumevanju. Tožnik pa je večkrat povedal enako in sicer, da se v izvorno državo ne želi vrniti, ker tam nima nikogar več, ne družine ne prijateljev. Tožnik je bil tudi večkrat povprašan ali razume tolmača in ali ima kakšne pripombe v zvezi s tem, vendar pripomb ni imel nikoli, glede tega pa je že Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi, št. I Up 486/2009 z dne 26. 11. 2009 med drugim izpostavilo, da je sam tožnik v prošnji navedel, da je francoščina njegov drugi jezik, kot nepismena oseba, pa je bil v tem jeziku seznanjen s svojimi pravicami, njegove izjave pa je prevajal tolmač za francoski jezik, ki je sicer v zapisniku podal pripombo, da je komunikacija s tožnikom težavna, vendar tožnik na zapisnik, ki mu je bil prebran v francoskem jeziku, ni imel pripomb. Iz njegovih povsem jasnih izjav izhaja, da v Gvineji ni bil nikoli preganjan, matično državo pa je zapustil izključno iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, zato je za toženo stranko razumljiva njegova želja po izboljšanju splošnih življenjskih pogojev. Vendar tega tožena stranka ne more obravnavati kot trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic, niti ne more predstavljati preganjanja. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnik v ponovni prošnji sam ni navedel nobenih novih okoliščin in dejstev, zaradi katerih vlaga ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. To je v njegovem imenu storil njegov pooblaščenec. Nadalje tožena stranka navaja, da je tožnik na konkretno vprašanje v prvi prošnji za mednarodno zaščito, ali je bil kdaj v izvorni državi na kakršen koli način preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno odgovoril, da ga v Gvineji ni nihče preganjal, so ga pa uporniki med vojno hudo pretepli, kar naj bi se zgodilo leta 2007 v času demonstracij med predsedniškimi volitvami. Glede na to, da je tožnik imel več možnosti izpostaviti omenjeni dogodek, pa tega ni storil, tožena stranka ocenjuje, da omenjeni dogodek ni mogel vplivati na njegovo odločitev, da zapusti izvorno državo in da mu tožnik tudi sam ne pripisuje večjega pomena. Šlo pa je za enkraten dogodek, v katerem je do nasilja vojakov nad tožnikom prišlo zgolj naključno, ker je bil v času demonstracij izpuščen iz pripora in se je znašel med demonstranti. Iz tožnikovih izjav pa je mogoče zaključiti, da ga niso pretepli zaradi katerega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik je še navedel, da o etičnih spopadih proti Fulanom in o drugih etničnih spopadih kasneje po letu 2002 ne ve ničesar, na podlagi česar tožena stranka glede na dejstvo, da je tožnik dogodek omenjal tudi že v prvi prošnji za mednarodno zaščito, ocenjuje, da je tožnik v ponovni prošnji navajal le dejstva, ki so nepomembna in zanemarljiva za obravnanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kar je po 2. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Tožnik je šele po podrobnejšem izpraševanju navedel incident z vojsko, katerega je omenil tudi v prvi prošnji za mednarodno zaščito, o kateri je bilo že odločeno, zato ga ni mogoče upoštevati kot bistveno spremenjene okoliščine. V zvezi z novimi okoliščinami in dejstvi, zaradi katerih je tožnik vložil ponovno prošnjo, ki ji je priložil članke in internetne vire, s katerimi dokazuje spremenjene splošne varnostne razmere v Gvineji po demonstracijah dne 28. 9. 2009, na katerih so gvinejske varnostne sile streljale na udeležence in ubile najmanj 87 ljudi, je tožena stranka glede na novo nastali položaj preverjala informacije o izvorni državi tožnika ter možnosti, da bi ob vrnitvi v izvorno državo tožnik bil izpostavljen resni škodi v smislu 28. člena ZMZ ter v ta namen pridobila in preučila poročila, ki jih našteva v nadaljevanju: Human Rights Watch, Gvineja, Svetovno poročilo 2011 z dne 24. 1. 2011, United nations, General Assembly, Poročilo visokega komisarja za človekove pravice o stanju človekovih pravic z dne 25. 2. 2011, U.S. Department of State, Poročilo o človekovih pravicah v Gvineji v letu 2010 z dne 8. 4. 2011, International Crisis Group: Gvineja – Reforma v vojski z dne 23. 9. 2010 in Izjava visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice za tisk v Gvineji z dne 15. 3. 2011. Iz navedenih poročil izhaja, da se je v Gvineji decembra 2008 začelo obdobje težke politične nestabilnosti, ko je vojska res nasilno zatirala opozicijo, nasilje pa je doseglo višek v pokolu približno 150 demonstrantov septembra 2009 v mestu Conakry. Istega leta, po odstranitvi stotnika Moussa Dadisa Camare z oblasti, se je začelo v državi pomembno obdobje, saj so bile napovedane demokratične volitve, postavljeni pa so bili trdni temelji za izboljšanje položaja človekovih pravic s sprejemom nove Ustave z obsežnimi določbami o svoboščinah, obveznostih in temeljnih pravicah. Junija in novembra sta bila v državi dva kroga predsedniških volitev, kandidati političnih strank pa so lahko prosto objavili svoje kandidature na volitvah, vlada pa ni nobene stranke v ničemer omejevala. Vsak od 24 kandidatov je dobil v medijih enakopravno mesto, tako da so bile zastopane vse glavne etične skupine v državi, tudi manjše. V drugem krogu volitev je zmagal Alpha Conde, dolgoletni vodja opozicije, in je bil decembra 2010 ustoličen za prvega demokratično izvoljenega predsednika države, odkar je dosegla neodvisnost od Francije leta 1958, volitve pa so bile kljub nekaj nepravilnostim na splošno svobodne in poštene, kar so ugotovili tudi mednarodni opazovalci. V drugem krogu volitev je prišlo do nekaj nepravilnosti in političnega in etničnega nasilja ter pretirane rabe sile strani varnostnih organov, oba prejšnja predsednika države sta manipulirala z oboroženimi silami za lastne politične cilje in dopustila, da sta se razmahnili neposlušnost ter kupovanje višjih činov, tako da je International Crisis Group septembra 2010 poročala o nedisciplini, zlorabah človekovih pravic, neposlušnosti in kriminalu oboroženih sil. Javnost vojski ni zaupala in reforma bi državi pomagala zgraditi varno okolje, tako da so bila tudi novemu predsedniku usmerjena priporočila za reformo oboroženih sil ter njihovo profesionalizacijo. Novi predsednik Conde se je zavezal k ustanovitvi komisije za resnico in spravo, ki bo obravnavala pretekle kršitve človekovih pravic ter zagotovilo odgovornost zanje, zlasti za tiste, ki so jih storili pripadniki vojske in varnostnih sil v septembru 2009. Sprejeti so bili ukrepi za usposabljanje in prenovo varnostnih sil, vojaška hierarhija pa si prizadeva k krepitvi discipline. S tem namenom je bila uvedena vojaška policija in sprejeta politika uporabe sile, ki gvinejske varnostne sile zavezuje k mednarodno priznani najboljši praksi. Za notranjo varnost skrbita žandarmerija kot del Ministrstva za obrambo in Nacionalna policija, ki je pod Ministrstvom za varnost. Na podlagi preučenih poročil tožena stranka zaključuje, da je bila varnostna situacija v Gvineji, v času vložitve druge prošnje tožnika, slaba in negotova, vendar se je v zadnjem letu bistveno izboljšala zaradi izvajanja številnih reform novega predsednika, ki je bil izvoljen na prvih demokratičnih volitvah, ki je od novembra do izdaje izpodbijane odločbe sprejel vrsto ukrepov za izboljšanje situacije v državi. Opravljene so bile prve aretacije pripadnikov vojske in policije zaradi rabe pretirane sile, plenjenja in razpihovanja nasilja. Čeprav bodo razmere še nekaj časa nestabilne in bo reforma vojske zahtevala stalne napore, si predsednik in vlada prizadevata k povratku demokracije in spoštovanju in varovanju človekovih pravic. Tožena stranka je navedena poročila posredovala pooblaščencu tožnika, ki je v svojem odgovoru poudaril, da poslana poročila iz različnih aspektov v bistvu potrjujejo izjavo Visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice, ki je izrazil resno zaskrbljenost glede nekaznovanosti storilcev za pretekle zlorabe in številne kršitve človekovih pravic, pooblaščenec pa je opozoril tudi na navedbe o napadih na pripadnike manjšine Peuhl, kateri pripada tudi tožnik ter podal pripombo oziroma vprašanje, zakaj med poslanimi informacijami ni nobenih poročil UNHCR in Amnesty International. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka navaja, da mednarodne organizacije ne poročajo, da bi med etničnimi manjšinami bila skupina Peuhl posebej etično diskriminirana, saj gre za eno izmed treh glavnih etničnih skupin v državi, je pa manjših etničnih skupin še veliko. Iz poročila Department of State iz aprila 2011 izhaja, da je vsesplošna družbena etnična diskriminacija s strani večinskih skupin bila očitna v zaposlovanju v zasebnem sektorju, segregaciji v urbanih naseljih in maloštevilnih mešanih zakonskih zvezah. Politične kampanje pa so temeljile na etničnih razlikovanjih, tako da je nacionalistična retorika razpihovala spopade med civilisti, med katerimi je umrlo sedem ljudi. Prehodna vlada in Nacionalni odbor za tranzicijo sta prav zaradi tega izvedla več programov osveščanja javnosti za promocijo miru in enotnosti med etničnimi skupinami ter v zvezi s tem sprejela še vrsto drugih ukrepov. Glede na to, da so bile na volitvah zastopane vse glavne etnične skupine in tudi manjše, po mnenju tožene stranke ni mogoče tožnikove etnične pripadnosti povezovati z njegovim morebitnim strahom pred vrnitvijo v izvorno državo. Tožnik svoje etnične pripadnosti ni povezoval z razlogi za zapustitev izvorne države, saj je navedel, da v etničnih spopadih proti Fulanom in o drugih etničnih spopadih kasneje po letu 2002 ni ve ničesar. Zaradi navedenega tožena stranka zaključuje, da pripomb tožnikovega pooblaščenca o napadih na pripadnike manjšine Peuhl ne more obravnavati kot utemeljene. V zvezi z njegovo pripombo, da med poročili ni nobenih informacij UNHCR in Amnesty International še dodaja, da le-teh sama tožena stranka ni našla, tožnik oziroma njegov pooblaščenec pa jih tudi nista predložil. Po presoji tožene stranke v tožnikovem primeru ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve pa morata biti individualno utemeljena, vendar glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal za verjetnega, da bi ga lahko obravnavala tožena stranka kot utemeljenega. Iz preučenih poročil o trenutni situaciji v izvorni državi tožnika ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Tudi izraženega pomisleka Visokega komisarja ZN za človekove pravice ni mogoče povezati s smrtno kaznijo ali usmrtitvijo tožnika, z mučenjem ali nečloveških ali poniževalnim ravnanjem ali kaznijo prosilca v izvorni državi, niti ne z resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Glede na v postopku ugotovljene dejstva tožena stranka zaključuje, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, saj je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov in je pri ponovni prošnji navajal le dejstva, ki so nepomembna in zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. V zvezi z tožbenim ugovorom napačne uporabe materialnega prava tožnik izpostavlja določbo 56. člena ZMZ, ki omogoča vložitev ponovne prošnje potem, ko je bila prejšnja že pravnomočna zavrnjena, če prosilec predloži nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu. Kadar se novi dokazi nanašajo vsaj delno na isto dejansko stanje in iste razloge za prošnjo kot v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, je pravilno in logično, da se te nove dokaze presoja skupaj s prejšnjimi in na tej podlagi sprejme novo odločitev, vendar je v konkretnem primeru šlo za bistveno drugačen položaj: novi dokazi, zaradi katerih je bila vložitev ponovne prošnje sploh dovoljena, so se nanašali izključno na položaj oziroma dejansko stanje, ki je v Gvineji nastal 28. 9. 2009, to je 10 dni po izdaji zavrnilne odločbe v prvem postopku in v ničemer na dejansko stanje in razloge, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. To je razvidno tudi iz zapisnika o formalni vložitvi prošnje dne 13. 1. 2010, tako da je v luči novega položaja treba ponovno presoditi tudi upravičenost prosilca kot begunca sur place za priznanje statusa begunca zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v novonastalem položaju v matični državi in seveda tudi njegovo upravičenost za subsidiarno zaščito. V ponovni prošnji torej tožnik sploh ni ponovno uveljavljal razlogov iz prve prošnje, ki je bila že pravnomočno zavrnjena, saj tudi ni predložil nobenih novih dokazov, ki bi se na to sploh nanašali. Čeprav se tožnik in njegov pooblaščenec nista strinjala s trditvijo iz prve zavrnilne odločbe, da je v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov in da v Gvineji ni bil nikoli preganjan, saj so mu tam kot mladoletniku pobili vso družino, sta namesto izpodbijanja tega z morebitno ustavno pritožbo zavestno izbrala drugo pot in sicer vložitev ponovne prošnje zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, po tem ko je bila prva prošnja že zavrnjena. Tako bi se tožena stranka morala pri odločanju o tej ponovni prošnji omejiti na presojo teh novih dokazov, ker so se nanašali na povsem novo dejansko stanje (od 28. 9. 2009 naprej), ki bi jih morala presoditi v tem kontekstu, ne pa povsem pomešati že zavrnjene razloge iz prve prošnje in povsem drugačne tožnikove razloge iz ponovne prošnje. Tožena stranka bi morala pri sedaj sprejeti odločitvi pojasniti, v čem in zakaj šteje to za relevantno pri odločanju o ponovni prošnji, torej o vsebini, na katero se le-ta nanaša. Napačna uporaba 56. člena ZMZ v konkretnem primeru je privedla do številnih nesmislov. Namesto, da bi se tožena stranka v postopku in pri končnem odločanju omejila na predmet postopka, to je odločanje o predloženih novih dokazih, je velik del postopka in izpodbijane odločbe posvetila vprašanjem, ki niso bila zajeta niti s ponovno prošnjo in tudi ne s sklepom o dovolitvi njene vložitve. V obrazložitvi na strani 3 tožena stranka sicer pravi, da je tožnik v ponovni prošnji navedel probleme in vojno v Gvineji leta 2002, ko je bila ubita njegova družina in razmere, v katerih je živel do odhoda iz izvorne države, čeprav je v resnici to navajal samo kot odgovore na vsebinsko zgrešena in za ta postopek irelevantna vprašanja tožene stranke. Do razpravljanja o teh vprašanjih je prišlo na zahtevo tožene stranke in ne po volji prosilca. V tem delu je tožena stranka vodila postopek v napačno smer in je potem tudi odločba povsem nezakonito oprla na 1. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. Ponovno prošnjo, utemeljeno s strahom pred preganjanjem na etnični podlagi od 28. 9. 2009 naprej, je zavrnila v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno z utemeljitvijo, da je prosilec prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Tudi če bi bil tožnik res prišel v Slovenijo iz ekonomskih razlogov in ne predvsem zato, ker so mu pobili vso družino, je to povsem nepomembno za odločitev o tem, ali mu je sedaj, glede na medtem bistveno spremenjene okoliščine v Gvineji, treba priznati status begunca sur place. Opiranje odločbe na 1. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ je po mnenju tožnika zato deplasirano in nezakonito. Prav tako nezakonito je tudi opiranje izpodbijane odločbe na 2. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, kot drugi razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku, ker da je prosilec v ponovni prošnji navajal le dejstva, ki so nepomembna in zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kar je po mnenju tožnika prav tako očitno deplasirano in nezakonito. Če bi bili predloženi novi dokazi res nepomembni in zanemarljivi za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, potem vložitev ponovne prošnje že v predpostopku po 57. členu ZMZ sploh ne bi bila dovoljena, saj 57. člen ZMZ zahteva, da je treba predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek, v katerem je potem treba te dokaze pretehtati in presoditi, ali so za podelitev mednarodne zaščite zadostni ali ne – nelogično pa je trditi, da so nepomembni in zanemarljivi. Še zlasti je to deplasirano v konkretnem primeru, ko tožena stranka tudi v odločbi sama navaja, da se je v Gvineji decembra 2008 začelo obdobje težke politične nestabilnosti, ko je vojska res nasilno zatirala opozicijo, nasilje pa je doseglo višek v pokolu približno 150 demonstrantov septembra 2009, in glede na ugotovitve tožene stranke, da je bila varnostna situacija v Gvineji v času podajanja druge prošnje prosilca slaba in negotova ter da bodo razmere verjetno še nekaj časa nestabilne. Ali je to etnično pogojeno nasilje dovolj hudo, da opravičuje podelitev mednarodne zaščite prosilca ali ne, je torej vprašanje, o katerem je možno zakonito odločiti samo v rednem ugotovitvenem postopku in nikakor ne v pospešenem postopku. Nadalje tožnik meni, da gre v konkretnem primeru tudi za kršitev 34. člena ZMZ, saj v delu obrazložitve izpodbijane odločbe na strani 3 in 4 tožena stranka obravnava vprašanja, ki sploh niso bila predmet tega postopka, ne pa novih dejstev in okoliščin, zatrjevanih s ponovno prošnjo. Prvi del utemeljevanja sprejete odločitve pa zaključi v 1. odstavku na strani 5 s protispisno ugotovitvijo, da je prosilec v ponovni prošnji navajal le dejstva, ki so nepomembna in zanemarljiva, kar je razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku v skladu z 2. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. Šele v naslednjih treh odstavkih na strani 5 in 6 ter prvih dveh odstavkih na strani 7 tožena stranka obravnava to, kar je edini zakoniti predmet tega postopka, temu delu obrazložitve pa sledi pred pravim poukom samo še tretji, zadnji odstavek obrazložitve, v katerem tožena stranka glede na vsa ugotovljena dejstva v postopku sklene, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene in to svojo odločitev opre na 1. in 2. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. Taka utemeljitev odločitve je nasproti edinemu zakonitemu predmetu tega postopka povsem nesmiselna in zgrešena, tožnik pa dodatno opozarja še na očitno protislovje znotraj obrazložitve. Ta v prvem odstavku na strani 5 in še enkrat na koncu (v tretjem odstavku na strani 7) zavrača to ponovno prošnjo kot očitno neutemeljeno, češ da navaja le nepomembna in zanemarljiva dejstva – vmes pa na straneh 5-7 teh dejstev oziroma navedb iz ponovne prošnje ne navaja in ne oceni za nepomembna in zanemarljiva, ampak te navedbe obravnavana po vsebini in jih zavrača deloma kot neutemeljena (glede ogroženosti pripadnikov manjšine Peuhl), deloma pa z ugotovitvijo, da tožnik subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal za verjetnega. V tem delu tožena stranka torej tožnikove navedbe jemlje kot navedbe, katerih utemeljenost je treba preveriti v rednem ugotovitvenem postopku – pri sprejemanju odločitev pa tega lastnega ravnanja ni upoštevala in je prošnjo zavrnila v pospešenem postopku, torej brez izvedbe rednega ugotovitvenega postopka, pri čemer je protislovje znotraj obrazložitve, kot tudi med njo in izrekom povsem očitno. Ta del obrazložitve na straneh 5-7 je napačen in pomeni napačno ugotovitev dejanskega stanja, hkrati pa pomeni tudi kršitev 34. člena ZMZ že zato, ker po njem pristojni organ ugotavlja pogoj za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite – v izpodbijani odločbi pa je tožena stranka presojala pogoje za priznanje statusa begunca samo v delu, ki sploh ne bi smel biti del tega postopka, ker ni bil ne predmet ponovne prošnje ne sklepa o dovolitvi njene vložitve, medtem ko v edino dovoljenem in bistvenem delu, namreč glede priznanja statusa begunca sur place, tožena stranka tega bistvenega dela prošnje sploh ni obravnavala. Na strani 5 v drugem odstavku sama pravi, da je s ponovno prošnjo zatrjevane bistvene informacije o tem obravnavala samo z vidika pogoja za subsidiarno zaščito, ne pa, kot bi po 34. členu ZMZ morala, najprej z vidika pogoja za priznanje statusa begunca. Kriterij za eno in drugo obliko mednarodne zaščite pa so bistveno različni, kar je sodišču znano. Nadalje tožnik meni, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje glede stanja v Gvineji po 28. 9. 2009, čeprav tudi sama tožena stranka v izpodbijani odločbi med drugim navaja, da se je v Gvineji decembra 2008 začelo obdobje težke politične nestabilnosti, ko je vojska res nasilno zatirala opozicijo, nasilje pa je doseglo višek v pokolu približno 150 demonstrantov septembra 2009, tako, da je bila varnostna situacija v Gvineji v času podajanje druge prošnje prosilca slaba in negotova in da bodo razmere verjetno še nekaj časa nestabilne. Ali je to etnično pogojeno nasilje dovolj hudo da opravičuje podelitev mednarodne zaščite tožniku ali ne, je vprašanje, o katerem je možno zakonito odločiti samo v rednem ugotovitvenem postopku, nikakor pa ne v pospešenem postopku. V izpodbijani odločbi je tožena stranka zatrjevani strah prosilca pred preganjanjem kot pripadnika etnične skupine Peuhl zavračala samo s pavšalno argumentacijo v duhu naivnega političnega birokratskega optimizma, kot je razvidno iz stavka: „čeprav bodo razmere še nekaj časa nestabilne in bo reforma vojske zahtevala stalne napore, pa si predsednik in vlada prizadevata k povratku demokracije in spoštovanju in varovanju človekovih pravic“, kot tudi iz stavka, da je bila varnostna situacija takrat v Gvineji slaba in negotova, „vendar pa se je v zadnjem letu bistveno izboljšala“, vendar tožena stranka v izpodbijani odločbi ne pove, kako „bistveno“. Tožnik kot povsem nesprejemljiv in prazen izgovor označuje navedbe tožene stranke, da informacij UNHCR in Amnesty International sama tožena stranka kot pristojni organ ni našla, prosilec oziroma njegov pooblaščenec pa jih tudi nista predložila, saj je nesmisel zahtevati to od neukega prosilca. Tožena stranka pa je te informacije dolžna priskrbeti po uradni dolžnosti, čeprav je tudi sodišču iz nekaterih nedavnih primerov znana njena verzija zlasti do informacij UNHCR, kadar so te za prosilce ugodne, saj celo razglaša stališča UNHCR kar apriori za pristranska. Tožnik še dodaja, da informacij UNHCR in Amnesty International pristojni organ sam ni našel edino v primeru, če jih sploh ni iskal, pri čemer tožnik ne navaja vsebine teh informacij in njihovega pomena za zakonito odločanje v tem postopku, iz razloga, kar bo to predmet odločanja v ponovljenem rednem ugotovitvenem postopku, ki ga s tožbo zahteva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1 Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) predložila skupaj z listinami predmetnega upravnega spisa, v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedene odločba, s katero je tožena stranka v pospešenem postopku odločila o tožnikovi ponovni (drugi) prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, potem ko je s sklepom z dne 5. 1. 2010 na podlagi 3. odstavka 57. člena ZMZ tožniku dovolila vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 56. člena ZMZ, saj je tožnik v svojem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka z dne 23. 12. 2009 z dopolnitvijo z dne 19. 12. 2009, ki ji je priložil pet člankov iz slovenskih in tujih časnikov ter poročila Amnesty International z dne 3. 12. 2009 in varnostno opozorilo za potovanje v Gvinejo vlad Kanade, Velike Britanije in ZDA, objavljeno na spletni strani www.voyage.gc.ca, zadostil pogoju, kot ga za vložitev ponovne prošnje določa 56. člen ZMZ - v svojem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka je navedel nova dejstva in okoliščine o stanju v njegovi izborni državi (nasilno zatrtje demonstracij z dne 28. 9. 2009 in stanje v državi neposredno po teh dogodkih), ki so nastale po izdaji predhodne pravnomočne zavrnilne odločbe ter predložil časopisne stranke in internetne vire, ki njegove navedbe o obstoju omenjenih dogodkov potrjujejo.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki med strankama ni sporno, pa sodišče po proučitve zadeve ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane uvodoma navedene odločbe, kot je predhodno povzeta, glede na povzete tožnikove izjave in tožnikovi ponovni prošnji priložena poročila oz. druge pisne vire, ki jih je o stanju in razmerah v tožnikovi izvorni državi uradoma pridobila sama tožena stranka, njena odločitev v izpodbijani odločbi protislovna, saj je izrek izpodbijane odločbe v protislovju z ugotovitvami tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe na strani 2 (2. in 3. odstavek) ter na strani 5 (2., 3. in 4. odstavek) ter 6 (2., 3., 4. in 6. odstavek).

V konkretnem primeru se glede na izpostavljene dele obrazložitve tožene stranke v izpodbijani odločbi sodišče ne more strinjati s toženo stranko, da v konkretnem primeru tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v smislu določil 1. in 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, na kar je tožena stranka v pravnem pogledu oprla svojo zavrnilno odločitev v pospešenem postopku. Vrhovno sodišče RS je v številnih svojih sodba zavzelo pravno stališče, da je pospešeni postopek v postopkih mednarodne zaščite (pospešeni azilni postopek) po vsebini skrajšani ugotovitveni postopek, ki ga ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ta pa se po 30. členu ZMZ v postopkih za priznanje mednarodne zaščite uporablja subsidiarno. Po določilih 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem ugotovitvenem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka 1. odstavka 144. člena) ali če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka) ali če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi (3. točka) ali če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljene ali saj verjetno izkazana (4. točka). Vendar v konkretnem primeru po presoji sodišča ne gre za okoliščine, ki bi bile primerljive s citiranimi določili od 1. do 4. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, ki bi utemeljevale uporabo skrajšanega ugotovitvenega postopka oziroma pospešenega azilnega postopka, zlasti ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS, v sodbi, št. I Up 246/2011 z dne 1. 6. 2011, po katerem tožena stranka ne more ovreči dvoma glede utemeljenega tveganja, da prosilec utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ zgolj z ugotovitvami o učinkovitem sistemu za odkrivanje, pregon in kaznovanje vojnih zločinov, ki se ne pokaže kot učinkovita zaščita, če je le-ta v konkretnem primeru ni prinesla nobenega učinka. Slednjega pa v obravnavanem primeru tožena stranka sploh ni ugotavljala in v svoji obrazložitvi glede tega ni navedla svojih ugotovitev niti svojih preudarkov oziroma zaključkov, temveč se je oprla na določili 1. in 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ ter ponovno prošnjo tožnika zavrgla kot očitno neutemeljeno (deloma iz istih razlogov kot je v prvotnem postopku zavrgla že prvo tožnikovo prošnjo). Zato se sodišče strinja s tožnikom, da gre pri tem za nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer 1. in 2. točke 55. člena ZMZ v povezavi s 54. členom in 3. odstavkom 57. člena ter 34. člena ZMZ, saj zahtevka tožnika za uvedbo ponovnega postopka tožena stranka ni zavrgla, temveč mu je s sklepom z dne 5. 1. 2010 ugodila in mu hkrati dovolila vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite, v izpodbijani odločbi pa je obširno ocenjevala informacije o stanju v izvorni državi, zato ni imela podlage za odločanje v skrajšanem postopku, kot da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena. Ta procesna kršitev je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Tožena stranka tudi nima opore v določilih ZUP za različno obravnavanje navedb tožnika in tožnikovega pooblaščenca, saj imajo upoštevajoč določilo 2. odstavka 53. člena ZUP dejanje v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zadeva pa se s tem vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo uvodoma navedene izpodbijane odločbe.