UPRS sodba III U 206/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim aktom je predsednica Upravnega sodišča RS zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z njegovo vlogo z dne 1. 10. 2011. Iz obrazložitve, v kateri je povzeta tudi vsebina tožnikove prošnje in listin priloženih prošnji, izhaja, da je bil tožnik pozvan na dopolnitev vloge z dopisom opr. št. Bpp 485/2011-2 z dne 5. 10. 2011 in opozorjen na pravne posledice, če v roku, ki mu je bil določen, pomanjkljivosti ne bo odpravil. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v dopolnitvah z dne 27. 10. 2011 in z dne 2. 11. 2011 ni ustrezno dopolnil, ker iz njih ni razvidno, v zvezi s katero izmed naštetih odločb oziroma sklepov prosilec želi, da se mu dodeli Bpp, saj ob tem sam navaja, da želi, da se mu dodeli Bpp „zaradi spora, podlage o plačilu RTV prispevkom ter druge odločbe in vloge, sklep in sodbe“. S citiranjem določb 66., 67. in 140. člena ZUP tožniku tožena stranka pojasnjuje, da mora biti vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, kaj mora vloga vsebovati da je popolna, in kaj sledi, če stranka pomanjkljivosti zaradi katerih je vloga nepopolna ali nerazumljiva, ne odpravi. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se namreč kot pogoj za dodelitev Bpp, upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vloga prosilec prošnjo za dodelitev Bpp. Pri odločanju o utemeljenosti takšne prošnje mora organ zato presojati ali je zadeva, na katero se prošnja nanaša, očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. Na podlagi dejstva, da je tožnik stranka v več upravnih sporih, ki se vodijo pri Upravnem sodišču RS in se nanašajo na neplačevanje RTV prispevka, tožnik pa prošnje ni dopolnil tako, da bi bilo iz nje jasno razvidno, na kateri akt se njegova prošnja sploh nanaša, je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 37. člena ZBPP, v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZUP, njegovo prošnjo zavrgla.

Tožnik v tožbi, s katero izpodbija navedeno odločitev, navaja, da se njegova prošnja, nanaša na eno zadevo, pri kateri pa je potrebno rešiti predhodne zadeve, ki jih je v številnih vlogah sam tudi združeval glede na različne odločbe. Isto velja tudi za njegovo prošnjo z dne 1. 10. 2011, ki jo omenja tudi Vrhovno sodišče v sklepu z dne 29. 2. 2012 izdanem v reviziji zadeve U 203/2008-25 z dne 29. 7. 2012. Iz navedenega sklepa izhaja, da se mu z zavrnitvijo prošnje za brezplačno pravno pomoč v vsakem primeru onemogoča vlaganje pritožbe, v zadevi kjer se zahteva, da jo sestavi oseba s pravniškim izpitom. V nadaljevanju z navajanjem okoliščin, ki se nanašajo na zanj sporne prispevke za RTV sprejemnik, ki ga sam nima, zatrjuje, da je v vlogi z dne 10. 5. 2012 pojasnil, na katero tožbo in vlogo oz. sklep Vrhovnega sodišča se prošnja nanaša. Zato smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge navedene v njeni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Med navedbami v tožbi sodišče ni našlo podatkov iz katerih bi lahko izhajalo, da je tožnik v prošnji in njenih dopolnitvah, navedel konkretno upravno zadevo, na katero se njegova prošnja vložena dne 1. 10. 2011 ter dopolnjena 27. 10. 2011 in 2. 11. 2011, nanaša. Brez podatka o konkretni upravni zadevi za katero stranka zahteva Bpp, pa je glede na določbo 24. člena ZBPP tudi po presoji sodišča, onemogočeno ugotavljanje pogojev, ki jih za odobritev zahtevane brezplačne pravne pomoči mora izkazati prosilec take pomoči. To pa pomeni, da tožena stranka v določbah ZUP, na katere se sklicuje, ni imela podlage za vsebinsko odločanje o tožnikovi prošnji in je zato morala njegovo vlogo zavreči.

Ker se ostale tožbene navedbe ne nanašajo na dejstva, ki so pravno pomembna za presojo popolnosti oziroma razumljivosti vloge, na odločanje v tem upravnem sporu ne morejo vplivati. Zato se sodišče s presojo njihove utemeljenosti ni ukvarjalo.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.