VSL sodba in sklep II Cp 2330/2009

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka delno razveljavi glede zneskov, ki jih je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki in sicer: glede J.B., B.B. in Z.B. se razveljavi za glavnico v višini 13.962,06 EUR za vsakega, glede M.J. in M.K. pa za glavnico v višini 6.981,03 EUR za vsakega, skupno se torej razveljavi glede zneska 55.848,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2009 do plačila ter razveljavi v 2. točki izreka glede pravdnih stroškov in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (glede plačila zneskov J.B., B.B. in Z.B. vsakemu po 19.631,64 EUR ter M.J. in M.K. vsakemu po 9.815,82 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2009 do plačila).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožečim strankam J.B., B.B. in Z.B. vsakemu po 33.593,70 EUR, M.J. in M.K. pa vsakemu po 16.796,58 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2009 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečim strankam pravdne stroške v znesku 7.051,60 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2009 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, in sicer zoper ugodilni del 1. in 2. točke sodbe, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede vprašanja, ali so tožniki upravičeni do odškodnine in v kakšni obliki naj bi jim škoda nastala, navaja, da sodišče o utemeljenosti zahtevkov odloča na podlagi trditvene podlage tožeče stranke, dokaze izvaja o dejstvih, ki jih vsebuje trditvena podlaga, pri čemer sodišče zahtevku ugodi le, če je tožba sklepčna. Trditvena podlaga tožečih strank navedenim zahtevam ne zadosti, saj ne vsebuje trditev o bistvenih pravotvornih dejstvih. Tožeča stranka zatrjuje zgolj to, da je tožena stranka vrnjeno nepremičnino v času od uveljavitve ZDen do njene vrnitve uporabljala brez pravne podlage in da so tožeče stranke zaradi tega upravičene do nadomestila za izgubo tiste koristi, ki bi jo tožniki dosegli, če bi nepremičnino sami uporabljali ali upravljali. Nadalje navaja, da je izvedenec ugotovil, da znaša odmena za nezmožnost uporabe nepremičnine 192.349,00 EUR. Izostaja pa konkretna opredelitev o bistvenem pravotvornem dejstvu, na kakšen način bi tožeče stranke lahko dosegle korist, če bi jim bila nepremičnina vrnjena že takoj ob uveljavitvi ZDen. Tožeča stranka namreč po eni strani trdi, da bi sama nadaljevala gostinsko oziroma hotelirsko dejavnost, po drugi strani pa, da bi nepremičnino oddajala v najem. Ti dve trditvi se medsebojno izključujeta in druga drugo zanikata. Tožba je nesklepčna. Kljub temu se je sodišče odločilo za izvajanje dokazov in se postavilo na stališče, da izgubo koristi predstavlja dohodek, ki bi ga tožniki pridobili z oddajanjem nepremičnine v najem. Trditvena podlaga tožečih strank ne daje opore za tako stališče, stališče sodišča je tudi v direktnem nasprotju z izpovedbo obeh zaslišanih tožnikov. Tožena stranka nato povzema izpovedbi J. B. in M.K. ter navaja, da so tožniki sanitarne prostore od M. odkupili šele po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, sodišče je naredilo zmoten zaključek, da bi tožeče stranke dosegle korist z oddajanjem nepremičnine oziroma, da bi tožeče stranke sploh lahko dosegle kakršnokoli korist. Zaključek sodišča, da so tožniki izkazovali namen oddajanja nepremičnine v najem, je v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah pravdnih strank, storjena je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pravotvornih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku ni moglo zanesljivo ugotoviti, sklepati bi moralo po pravilih o dokaznem bremenu in tožbeni zahtevek zavrniti. Glede vprašanja, kdaj je bila nepremičnina tožnikom izročena v last in posest, pa tožena stranka opozarja na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede ugotovitve sodišča, da je do izročitve nepremičnine prišlo šele ob pravnomočnosti končne odločbe o denacionalizaciji, to je 7.11.2002. Tožena stranka je izrecno ugovarjala, da je posest na tožnike dejansko prešla že s 3.5.1999, te trditve tožeča stranka ni prerekala in za izpodbijanje trditev tožene stranke ni predlagala nobenega dokaza. Tožena stranka nato navaja, da ker tožeča stranka ni substancirano prerekala trditev tožene stranke, se trditev šteje za neprerekano in s tem za priznano dejstvo in ga mora sodišče vključiti v podlago sodbe. Sodišče o tem dejstvu ne bi smelo izvajati dokazov, sodba je zato vsaj v delu, ki se nanaša na plačilo odmene za čas po 3.5.1999 nezakonita. S tem, da je sodišče o obravnavanem dejstvu zaslišalo tudi tožnika kot stranki, je bila storjena tudi bistvena kršitev 7. in 212. člena ZPP, saj glede dejstva, kdaj je na tožnike prešla pravica do posesti, nobena od pravdnih strank ni predlagala dokazov z zaslišanjem tožnikov kot strank. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožeče stranke s 3.5.1999 še niso prevzele posesti, prav s sklicevanjem na izpovedbo tožečih strank. Poleg tega je sodba glede zahtevka za čas po 3.5.1999 nezakonita tudi zato, ker je sodišče prezrlo, da je v tem pogledu vezano na pravnomočno odločbo Upravne enote Trebnje z dne 22.6.2002, saj je v tej pravdi vprašanje o času vrnitve posestne pravice predhodno vprašanje. Iz upravnega spisa izhaja, da je bilo v upravnem postopku z učinkom pravnomočnosti odločeno, da je zavezanec posestno pravico upravičencem vrnil 3.5.1999. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljene so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali so tožniki do odškodnine sploh upravičeni in v kakšni obliki naj bi jim škoda nastala. Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku je podana v 2. odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS, št. 27/91 in spremembe), ki ga sodišče prve stopnje pravilno povzema in pravilno razlaga, da so utemeljeni zahtevki na povračilo koristi, ki bi jih imeli lastniki premoženja, če bi imeli to v posesti, od uveljavitve ZDen dalje, gre za odškodninske zahtevke iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin. Vendar pa takšen zahtevek ni odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu odškodnine iz Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS,št. 83/2001, OZ), saj na podlagi tega zahtevka ni potrebno ugotavljanje niti nedopustnosti ravnanja zavezanca, niti njegove subjektivne ali objektivne odškodninske odgovornosti. Gre za nadomestilo (odmeno), odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. Tako za te zahtevke ni mogoče uporabljati določb za izvenpogodbeno škodo, niti za pogodbeno škodo po OZ, prav tako ne gre niti za obogatitvene zahtevke in torej tudi predpisov o neupravičeni obogatitvi ni mogoče neposredno uporabiti. Po drugi strani pa tudi ni mogoče uporabiti stvarnopravnih predpisov pri odločanju o teh zahtevkih. Kot že navedeno, gre za nadomestilo, povračilo oziroma oškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. Za takšno korist je potrebno v primerih, kot je obravnavani, ko je zavezanec uporabljal nepremičnino za upravljanje svoje dejavnosti, vzeti tisto, kar bi upravičenci – tožniki – lahko ob normalnem teku stvari v posameznih obdobjih iztržili kot najemnino, zmanjšano za odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih morali plačevati od takšnih prejemkov, za stroške upravljanja, ki bi jih bremenili in za stroške vzdrževanja nepremičnine, če jih je kril zavezanec (primerjaj odločbo VS RS II Ips 218/97).

Glede na navedeno se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da tožba v konkretni zadevi ni sklepčna in da trditvena podlaga tožečih strank ne vsebuje trditev o bistvenih pravotvornih dejstvih. Tožeča stranka je navajala, da je upravičena do nadomestila (odmene) za izgubo koristi, ki bi jo tožniki dosegli, če bi nepremičnino sami uporabljali oziroma upravljali, zmanjšano za odstotek, ki bi šel za davščine, za stroške upravljanja in stroške vzdrževanja, ki jih je krila tožena stranka. Takšna trditvena podlaga v konkretni zadevi zadošča, pri čemer ne drži, da ni mogoče identificirati dejstva, na podlagi katerega bi sodišče lahko ugotovilo, kakšna naj bi izpadla korist tožeče stranke, glede na to, da je ta trdila, da bi sama nadaljevala gostinsko dejavnost oziroma nepremičnino oddajala v najem. Dejstvo je, da je nepremičnino od uveljavitve ZDen uporabljala tožena stranka oziroma njena pravna prednica za opravljanje svoje dejavnosti, zato tožnikom nadomestilo pripada, ne glede na to, da sta dva izmed njih izpovedala, da so razmišljali o tem, da bi sami naprej opravljali gostinsko dejavnost in ne glede na to, da so sanitarne prostore od M. odkupili šele po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo kot izpadlo korist neto najemnino za gostinski lokal ter druge prostore oziroma tisto, kar bi ob normalnem teku stvari v posameznih obdobjih tožniki lahko iztržili kot najemnino, zmanjšano za odstotek, ki bi šel za davščine, za investicijsko in tekoče vzdrževanje, stroške upravljanja, neizkoriščenost in neizterljivost (kot to izhaja iz mnenja izvedenca).

Tudi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) ni podana. Ta je podana med drugim, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi zapisniki, takšno nasprotje v konkretni zadevi ni podano (tožena stranka pa zatrjuje, da je v nasprotju z vsebino zaključek sodišča).

Utemeljeno pa pritožba izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, kdaj je bila nepremičnina tožnikom izročena v posest. Tožena stranka je v postopku ugovarjala, da je posest na tožnike prešla že s 3.5.1999. Pri tem se sicer v pritožbi neutemeljeno sklicuje na novelirani 214. člen ZPP, ki v času, ko je tožena stranka podala navedeni ugovor še ni veljal, zato zatrjevana relativno bistvena kršitev določbe 214. člena ZPP ni podana. Utemeljeno pa v zvezi s tem navaja, da je sodišče prezrlo, da je glede prevzema oziroma vrnitve posesti vezano na pravnomočno odločbo Upravne enote Trebnje z dne 22.6.2002, saj v tej pravdi vprašanje o času vrnitve posesti predstavlja predhodno vprašanje. O tem vprašanju je bilo v upravnem postopku že odločeno z učinkom pravnomočnosti in na to odločitev je sodišče vezano.

Glede vračila spornih nepremičnih v posest je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo. Vendar pa ob upoštevanju navedene odločbe upravnega organa sodišče druge stopnje ni moglo sodbe sodišča prve stopnje zgolj spremeniti. 2. odstavek 72. člena ZDen priznava odškodninske zahtevke iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, odločilno je torej, ali je in kdaj je tožeča stranka pridobila možnost uporabljati oziroma upravljati sporno premoženje, glede tega pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato potrebno delno razveljaviti, in sicer glede priznane odškodnine za obdobje od 5.3.1999 dalje, to je za čas 42 mesecev. Za stanovanjski del po računu izvedenca znaša neto mesečna najemnina 153,49 EUR, kar za 42 mesecev znaša 6.446,58 EUR, za poslovni del – gostinski lokal znaša 895,40 EUR, za 42 mesecev 37.606,80 EUR, za skladišča – garaže 241,06 EUR mesečno, za 42 mesecev torej 10.124,52 EUR, za gostinski vrt pa 477,24 EUR letno, torej 39,77 EUR mesečno, za 42 mesecev to znaša 1.670,34 EUR. Celotna vrednost nadomestila za 42 mesecev tako znaša 55.848,24 EUR in za ta znesek je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, glede na deleže tožnikov četrtina tega zneska (J. B., B. B. in Z.B.) znaša 13.962,06 EUR, osmina (M. J. in M. K.) pa 6.981,03 EUR. Obseg razveljavitve izhaja iz 1. odstavka izreka te odločbe in v tem delu je bilo potrebno zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je namreč v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka glede na naravo stvari in okoliščine primera, saj bi v nasprotnem primeru strankam odvzelo pravico do pritožbe (355. člen ZPP).

V preostalem delu pa je bilo, iz že navedenih razlogov, pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP), to je glede nadomestila za čas od uveljavitve ZDen do 5.3.1999, to je za 89 mesecev, zmanjšanega za investicijska vlaganja v višini 39.815,20 EUR. Skupno znaša nadomestilo za 89 mesecev za stanovanjski del 13.660,61 EUR, za poslovni del – gostinski lokal 79.690,60 EUR, za skladišča – garaže 21.454,34 EUR, za gostinski vrt pa 3.539,83 EUR, v celoti 118.345,38 EUR. Po odbitju investicijskih vlaganj znaša preostali znesek 78.530,18 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje za 131 mesecev prisodilo 174.190,00 EUR, kar je zmanjšalo za investicijska vlaganja in toženi stranki naložilo plačilo skupno 134.374,80 EUR, sodba pa je razveljavljena, kot že navedeno, za 55.848,24 EUR, je bilo sodbo potrditi glede zneska 78.526,56 EUR (par evrov manj, kot je točen znesek – glej zgoraj, a sodišče druge stopnje v ta del ni moglo posegati, ker se tožeča stranka ni pritožila). Sodba sodišča prve stopnje je torej potrjena glede plačila zneskov J. B., B. B. in Z. B. vsakemu po 19.631,64 EUR, M. J. in M.K. pa vsakemu po 9.815,82 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2009 do plačila.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je na dejstvo o tem, kdaj so bile sporne nepremičnine vrnjene v posest tožnikom, ugotovljeno v pravnomočni odločbi upravnega organa, vezano, da pa je v tej zadevi potrebno ugotoviti, od kdaj so imeli tožniki možnost uporabe oziroma upravljanja spornega premoženja, saj sama posest še ne pomeni nujno tudi možnosti uporabe oziroma upravljanja.

Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločitev v sodbi sodišča prve stopnje in tudi v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 4.odstavku 165. člena ZPP.