VSL sodba I Cpg 692/2011

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka s 25 % deležem soodgovorna za škodo, nastalo tožeči stranki v posledici škodnega dogodka – vloma dne 22. 10. 2006. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.583,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe stranki. Tožeča stranka je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da določi višji delež soodgovornosti tožene stranke od dosojene oziroma da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške. Tožena stranka je prav tako uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila. Tožena stranka pa je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke

5Tožena stranka vztraja, da ni kršila pogodbenih obveznosti, kot izhajajo iz določil pogodbe o najemu. Navaja, da je po 2. točki II. člena pogodbe toženka dolžna poskrbeti le za preventivno varovanje območja B. kot celote, ne pa posameznih objektov (dvorane A) ali lokalov. Pri tem pa pritožba ne pojasni, kaj konkretno naj bi preventivno varovanje območja predstavljalo. Tudi če upoštevamo pritožbeno navedbo, da gre za sorazmerno veliko območje, delno pozidano in delno nepozidano, sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da naj bi preventivno varovanje območja obsegalo le nepozidane površine oziroma da zaradi velikosti območja toženka ne nosi sploh nobene odgovornosti za varstvo na (pozidanem) območju. Prvi odstavek I. člena pogodbe sicer govori o območju, vendar ga ne definira, kot navaja pritožba, zato niso utemeljena pritožbena izvajanja, da je pozidano območje izključeno iz „preventivnega varovanja območja“. Prav tako pogodba izrecno ne definira izraza „preventivno varovanje območja“. Varovanje je že po sami naravi stvari preventivno, saj bi bilo nesmiselno pogodbeno dogovoriti naknadno varovanje. Če je preventivno varovanje območja pogodbeno nedefinirano, to še ne pomeni, da je praktično brez vsebine. Dejstvo je, da je bilo varovanje vključeno v ceno, ki jo je tožeča stranka plačevala toženi stranki poleg najemnine, (med drugim) zaradi zagotovitve varstva na območju. Nedvomno je zato upravičena do vzajemne dajatve iz tega naslova. Upoštevajoč načelo vestnosti in poštenja, ki ga morajo spoštovati pri izpolnjevanju obveznosti iz pogodbenega razmerja vsi udeleženci (5. člen Obligacijskega zakonika, OZ, prej 12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), je treba omenjeno pogodbeno določilo razumeti tako, da je tožena stranka dolžna zagotoviti v okviru preventivnega varstva območja tudi osnovno varovanje objekta, saj je objekt del območja B..

6Tožena stranka je s konkludentnimi dejanji po vlomu smiselno priznala pomanjkljivosti pri varovanju v času škodnega dogodka (namestitev dodatnih senzorjev pred zlatarnami, dodatne kamere na vhodu in hodnikih, zavarovanje podstrešja z zaporami, ki delujejo na principu prekinitve žarka, namestitev dodatnih senzorjev na strehah, s čimer je po izpovedbi priče izboljšala varovanje za približno 1/3). Sodišče druge stopnje ne sledi nelogični pritožbeni navedbi, da k temu ni bila zavezana po najemni pogodbi, pač pa je to kot lastnica stavbe storila v lastnem interesu. Osnovi namen stavbe je oddajanje prostorov v najem, storilci pa niso prišli z namenom poškodovanja strehe, pač pa protipravne prilastitve blaga v najetem prostoru. Smisel izboljšanja varovanja je zato povečana varnost celotnega območja, vključno s pozidanimi površinami oziroma v najem oddanimi lokali. Logično se vsiljuje zaključek, da je tudi tožena stranka sama ugotovila, da varovanje ne dosega predvidenih standardov, zato ga je prilagodila svojim pogodbenim obveznostim.

7Pritožbeno sodišče sprejema pritožbene navedbe o uporabi gramatikalne metode razlage pogodb kot temeljne metode in o upoštevanju pogodbe kot logične celote. Vendar je glede na 82. člen OZ (prej 99. člen ZOR) jezikovna razlaga le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravnega pravila, in hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki jo razlagalec ne sme prestopiti (Obligacijski zakonik s komentarjem N. P. in ostalih; Splošni del, 1. knjiga, str. 490). Pomembne so tudi druge metode, zlasti logična, s katero preverjamo pomen, ki smo ga dobili z gramatikalno razlago, teleološka (namenska) razlaga, ki se navezuje na vsebinsko argumentacijo, in sistematična razlaga, ki določa pomen jezikovnih znakov glede na njihovo umeščenost v zunanji in notranji pravni sistem. V sklop sistematične razlage spada tudi razlagalno pravilo, določeno v drugem odstavku 82. člena OZ, po katerem je treba sporna pogodbena določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno ne strinja s pritožbo toženke, da je povsem nepomembno, kje v pogodbi se posamezna določba nahaja in kako je naslovljena. Nedvomno ima umestitev in naslovitev posameznega določila pomembno vlogo pri razlagi pogodbe. Tako je v XI. členu pogodbe med drugim sicer res zapisano, da najemodajalec ne nosi nobenih rizikov za blago in opremo, ki se nahaja v najetem poslovnem prostoru. Vendar je iz naslova in konteksta XI člena pogodbe razvidno, da se nanaša na zavarovanje, pri čemer je tožena stranka prevzela obveznost zavarovanja proti riziku požara in streloma za poslovni objekt in pripadajočo infrastrukturo in (v pogledu zavarovanja) ne nosi nobenih rizikov za blago in opremo v poslovnem prostoru. Če se tožena stranka v XI. členu ni zavezala zavarovati blaga tožeče stranke v poslovnem prostoru, to še ne pomeni, da se v 2. členu ni zavezala varovati območja, vključno z določeno stopnjo varovanja objektov. Iz navedenega določila je mogoče razbrati tudi, da tožena stranka vendarle nosi riziko za poslovni objekt in infrastrukturo, čeprav v pritožbenih navedbah zanika dolžnost varovanja samega objekta. Prav skozi streho objekta so storilci tudi vstopili v lokal tožeče stranke, kar je bilo zanjo vsekakor nepričakovano. Ob dokazani hudi malomarnosti toženke zato po pogodbi ne more biti izključena njena odgovornost.

8Tožena stranka je tekom postopka priznala, da se je zavezala vzdrževati skupne alarmne naprave v skupnih prostorih (prim. vlogo, prejeto na glavni obravnavi dne 11. 12. 2009, prvi odstavek na list. št. 76 spisa), v pritožbi pa zanika, da bi bila sploh dolžna poslovni objekt kakorkoli varovati. Glede na nekonsistentnost navedb tožene stranke pritožbeno sodišče tem pritožbenim izvajanjem ne more slediti. Med skupne dele objekta vsekakor sodi streha in podstrešje, preko katerega so storilci vlomili v poslovni prostor tožeče stranke, ki pa je očitno omogočala (pre)lahek dostop do blaga tožeče stranke v poslovnem prostoru. Nekontroliran dostop na podstrešje, pri čemer kovinska konstrukcija na zunanji strani objekta omogoča tretjim enostaven dostop na streho, in nezavarovano ter nekvalitetno podstrešje, kjer lahko tretji že z enostavnim dvigom montažne plošče 60 cm x 60 cm vstopi direktno v poslovni prostor posameznega najemnika, predstavlja malomarnost ravnanja lastnika objekta. Skozi strop namreč praviloma ni možen enostaven dostop v poslovni prostor brez premagovanja večjih ovir. Posebno še, ker je bila po oceni pritožbenega sodišča pogodbena obveznost tožene stranke v okviru določenih standardov tudi osnovno varovanje objekta kot celote.

9Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri svoji oceni ni upoštevalo skrbnosti glede na povprečen lokal, kar bi bilo pravilno, pač pa glede na posebno rizično zlatarsko dejavnost. Glede na zgoraj opisan lahek dostop vlomilcem skozi streho v poslovni prostor tožeče stranke ne gre za opuščanje skrbnosti pri varovanju specifične zlatarske dejavnosti, pač pa povprečnega lokala. Tudi najemnik povprečnega lokala namreč utemeljeno pričakuje, da bo streha onemogočala (med drugim tudi) poenostavljen vstop nepooblaščenim osebam v prostor.

10Tožena stranka opozarja na varnostne ukrepe v lokalu samem, ki jih je opustila tožeča stranka, ki bi za varnost zlatarskega lokala morala tudi sama poskrbeti s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (alarmni sistem s senzorji in sireno ter kamerami, fizično varovanje oziroma povezava z varnostno službo, kvaliteten sef). Vendar je pri oceni deleža odgovornosti tožeče in tožene stranke vse to pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, ki v predzadnjem odstavku 4. strani sodbe ugotavlja, da je k nastanku škode v pretežni meri prispeval sam oškodovanec, ki ni zagotovil varovanja prostora z ustreznimi tehničnimi protivlomnimi napravami niti varnega shranjevanja blaga v zlatarni niti ni sklenil zavarovalne pogodbe in tako zmanjšal morebitno škodo. Pritožbeno sodišče se ne strinja s toženko, da je zaradi opustitev tožeče stranke pretrgana vzročna zveza zaradi ravnanja tožene stranke, ampak se strinja s porazdelitvijo deleža soodgovornosti med obe stranki, kot jo je pravilno obrazložilo prvostopno sodišče.

11Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče z neupoštevanjem določila XI. člena pogodbe o najemu, da najemodajalec ne nosi nobenih rizikov za blago in opremo, ki se nahaja v najetem poslovnem prostoru, kršilo tudi določilo 265. člena ZOR (sedaj 242. člena OZ). Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, se omenjena določba nanaša zgolj na zavarovanje in zato ni odločilna v tej zadevi. Glede na vse dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri pomanjkljivostih v varovanju za hudo malomarnost, ki je tudi po omenjeni določbi ZOR oziroma OZ s pogodbo ni mogoče izključiti.

O pritožbi tožeče stranke

12Tožeča stranka se ne strinja s 25 % deležem soodgovornosti tožene stranke za nastalo škodo, ampak meni, da je ta višja oziroma da je podana polna odgovornost tožene stranke. Pritožnica izpostavlja, da objekt ni bil zadostno varovan, da so bile alarmno senzorske naprave samo na glavnih vhodih, da je bil dostop do objekta ponoči neopazen zaradi kovinskih oblog, da na podstrešju ni bilo senzorjev niti alarmov, da v hali ni bilo senzorjev na notranjih hodnikih, da je bilo organizirano le minimalno varovanje itd, po vlomu pa je tožena stranka izboljšala delovanje varnostnih sistemov za 1/3. Vendar sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da je sodišče prve stopnje vse to že upoštevalo v prvostopni sodbi in pravilno porazdelilo delež soodgovornosti obeh strank. Sodišče druge stopnje se strinja z oceno prvostopnega sodišča, da je glede na vse okoliščine k nastanku škode v pretežni meri doprinesel sam oškodovanec z opustitvijo zgoraj opisanih ukrepov varovanja v zlatarskem lokalu samem, saj je, kot je znano, zlatarska dejavnost visoko rizična glede tatvin in vlomov in terja večjo stopnjo varovanja. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na obrazložitev prvostopnega sodišča.

13Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe obeh pritožb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba obe pritožbi zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama nosi tudi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča.