VSL sodba I Cpg 768/2011

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Ig 1912/91 z dne 22. 4. 1991 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v osmih dneh toženi stranki plačati 1.120,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 268.610,10 SIT od 21. 4. 1992 do 1. 1. 2002 (2. točka izreka). Tožbeni zahtevek, po katerem je tožeča stranka dolžna v osmih dneh toženi stranki plačati 78,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 18.883,63 SIT od 17. 4. 1992 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 268.610,10 SIT od 17. 4. 1992 do 20. 4. 1992 in od 2. 2. 2002 dalje do plačila je zavrnilo (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 779,57 EUR v roku osmih dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (4. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje, da v pritožbi ni navedel, kateri del sodbe izpodbija s pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem tožeča stranka v sporu ni uspela, torej v 1., 2. in 4. točki izreka.

6Prvostopenjsko sodišče je tudi po presoji pritožbenega sodišča toženkino izjavo o pobotu z dne 4. 4. 1991 (priloga B1) pravno pravilno opredelilo kot enostransko pobotno izjavo tožene stranke. Res je sicer v njej zapis „predlagamo vam pobotanje“, vendar tega zapisa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti kot zahtevo tožene stranke po soglasju tožeče stranke za predlagani pobot. Čim pa je tako, za pravni učinek toženčeve pobotne izjave zadostuje že sama izjava, ne da bi bilo potrebno soglasje tožeče stranke. Za učinek pobotne izjave tudi ni potreben izkaz sprovedbe pobota v toženčevih poslovnih knjigah, kot to zmotno meni pritožnik, saj za kaj takega ni podlage v materialnopravnih določbah 336. člena in 337. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ. Po prvem odstavku 337. člena ZOR je predpostavka za nastanek pobota (četudi so izpolnjene materialne predpostavke iz 336. člena ZOR), podana pobotna izjava ene stranke drugi z učinki nastanka pobota takrat, ko so se stekli pogoji zanj, torej ko je najkasneje zapadla v pobot zajeta terjatev (drugi odstavek 337. člena ZOR).

7Pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da ima v tem postopku uveljavljano terjatev še vedno zavedeno v svoji poslovni dokumentaciji in da do pobotanja ni prišlo, ker je bila zanj toženčeva v pobot uveljavljana terjatev sporna (to je zatrjeval tudi že v postopku na prvi stopnji). Zgolj sklicevanje na spornost v pobot uveljavljane terjatve ne da bi tožeča stranka konkretizirano navedla razloge za spornost terjatve, pa je sodišču onemogočalo presojo utemeljenosti take tožnikove obrambe zoper v pobot uveljavljano terjatev tožene stranke.

8Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 1992 navedla, da njena nasprotna terjatev temelji na bremepisih, ki jih je tej vlogi priložila (priloge B2 do B18) in da je del teh bremepisov pobotan s pobotno izjavo, v presežku pa zoper tožečo stranko uveljavlja tožbeni zahtevek z nasprotno tožbo. Da so bili podlaga vseh teh terjatev obračuni obresti, pa je posebej opredelila v svoji vlogi z dne 22. 2. 2011, izhaja pa to tudi iz priloženih bremepisov v prilogah B3 do B18.

9Protispisna je zato pritožbena trditev, da tožena stranka ni pojasnila, kaj predstavlja temelj zahtevka po nasprotni tožbi. Neupošteven pa je tudi pritožbeni očitek, da tožena stranka obstoja terjatve ni izkazala z izpisom iz poslovnih knjig, saj izpis iz poslovnih knjig ni edini možen dokaz o obstoju terjatve. To so tudi predloženi obračuni obresti, iz katerih izhaja, za katere prepozno plačane račune jih je tožena stranka obračunala, za kakšno časovno obdobje in po kakšni obrestni meri. Vseh teh obračunov obresti pa tožena stranka v prvostopenjskem postopku ni konkretizirano prerekala.

10Pritožbena trditev, da se o navedbah v nasprotni tožbi ni mogla izjasniti, ker je ni prejela, zaradi česar je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka pa je prav tako protispisno. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 21. 4. 1992 namreč izhaja, da je bila nasprotna tožba pooblaščencu tožeče stranke vročena na samem tem naroku, ki je bil prav zaradi priprave odgovora na nasprotno tožbo na predlog tožeče stranke preložen. Smiselno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

11Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeči stranki pritožbeni stroški ne gredo, ker s pritožbo ni uspela. Ker pa tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi pritožbe, njeni stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da jih je dolžna nositi sama.