VSL sodba I Cp 569/2012

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo naslednji tožbeni zahtevek:

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe in pod izvršbo v časniku X in na spletni strani http://www.f.si/220401 objaviti del te sodbe na enak način in v enaki velikosti pisave, kot je bil objavljen sporni članek z naslednjo vsebino: „V pravdni zadevi tožeče stranke ..., proti toženi stranki... je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 3706/2009 z dne ______ toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača odškodnino ter s svoje spletne strani odstrani članek, ki je bil v časniku X dne 13. 8. 2008 ter na spletni strani časnika X http://www.f.si/220401 objavljen z naslovom „Družba Z ovadila P.“

Tožena stranka je dolžna s spletne strani http://www.Xsi/220401 odstraniti sporni članek z naslovom „Družba Z ovadila P.“

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2Zaradi umika tožbe je sodišče v preostalem delu postopek ustavilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 965,00 EUR v 15 dneh, da ne bo izvršbe (III. točka izreka).

3Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča, da navedbe polnega imena in priimka ni mogoče uvrstiti v tiste vidike zasebnega življenja, ki ga ni mogoče razkriti, ker se s tem poseže v pravico do zasebnosti, in da mora tožeča stranka kot davčna inšpektorica (javna uslužbenka) sprejeti, da se o njej v zvezi z njenim delom objavi tudi kaj takega, kar ji ni všeč. Sodišče je pri tem napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožeča stranka kot višja davčna inšpektorica, zaposlena na DURS, nima položaja ne absolutno ne relativno javne osebe, temveč položaj zasebnika. Če bi bila predmet spornega članka prav tožeča stranka, bi ji status relativno javne osebe morda celo pripadel, vendar pa je jasno, da je njena vloga postranska oziroma da je bila predstavljena kot oseba, zoper katero naj bi bila vložena kazenska ovadba zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja v zvezi z opravljanjem njenega dela. Članke se presoja kot celoto in ne le posameznih stavkov, izoliranih iz določenega novinarskega prispevka. Odločilno je namreč končno sporočilo, ki ga članek kot celota posreduje bralcu in namen, ki se z načinom objave zasleduje. Stališče nasprotno stališču prvega sodišča je zavzela že sodna praksa (sodba VS RS II Ips 784/2007). Tožena stranka je s tem, ko je v spornem članku objavila ime in priimek tožeče stranke, posegla v pravico do zasebnosti tožeče stranke na način, ki ni bil nujen. Spoštovanje pravice tožeče stranke do zasebnosti narekuje toženi stranki tudi 17. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, kjer navaja, da tožeča stranka neutemeljeno očita toženi stranki, da jo je z navedenim besedilom članka ter ob tem z navedbo njenega polnega imena in priimka stigmatizirala, jo označila kot osumljenko kaznivega dejanja, jo predstavila kot storilko družbeno zavržnega dejanja, in jo v nasprotju z načelom nedolžnosti javno obsodila. Iz celotnega članka izhaja, da ena od dveh ovadenih inšpektoric ni več osumljena (I. V.), logična razlaga pa pri vsakem bralcu utemeljeno naredi jasno sliko, da je druga ovadena davčna inšpektorica (tožeča stranka) kriva. Stališče sodišča, da navedba polnega imena in priimka v članku, ne glede na to, da to predstavlja osebne podatke posameznika, ne pomeni posega v zasebnost, ni v skladu s 35. in 39. členom Ustave RS, 6. členom Zakona o medijih, 20. točke Kodeksa novinarjev Slovenije, pa tudi 10. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zmotno je tudi stališče, da navedba polnega imena in priimka v članku ni obdelava osebnih podatkov.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožeča stranka gradi utemeljenost svojega tožbenega zahtevka na trditvi, da je z objavo polnega imena in priimka tožeče stranke v spornem članku tožena stranka posegla v njene osebnostne pravice, ker za objavo imena in priimka ni obstajal nikakršen interes javnosti, ki bi prevladal nad njeno pravico do zasebnosti. Poseg ni bil nujen, poleg tega pa tožeča stranka kot davčna inšpektorica nima položaja ne absolutno ne relativno javne osebe, temveč položaj zasebnika.

7Splošno izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke predstavlja določba prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ker zatrjevano protipravno ravnanje tožene stranke izvira iz pisane besede, je pritožbeno sodišče kot izhodišče v obravnavanem primeru upoštevalo (tudi) kriterij iz razlogov sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 509/2004 z dne 13. 7. 2005: „Jezik je zaradi svojih osnovnih zakonitosti komunikacijsko večplasten. V njegovi sporočilni moči se neločljivo prepletajo različni razumski in čustveni učinki, sproža pa tudi (tako hotene kot nehotene) aluzije in asociacije. Te so odvisne (tudi) od časa in prostora, v katerem so izrečene, predvsem pa od osebe bralca oziroma poslušalca. Učinkovito zagotavljanje pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije) se zato navzlic mejam, ki jih tej pravici zarisujejo pravice drugih (15. člen URS), izključuje s pristopom, ki bi pisca ali govorca preko razumnih meja (tj. pikolovsko) omejeval zgolj zaradi ene izmed možnih razlag besednega sporočila. Ob razmejitvi med pravico do svobode izražanja in katero izmed pojavnih oblik splošne osebnostne pravice (pravica do zasebnosti, pravica do lastne podobe, čast in dobro ime itd.) je zato treba upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila.“

8Ob upoštevanju pravkar navedenega se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da spornega zapisa v članku „Podjetje Z je ovadbo najprej vložila zoper davčni inšpektorici I. Ž. in I. V.“ povprečen bralec ne more razumeti tako, kot to trdi tožeča stranka in sicer, da je s tem stigmatizirana kot oseba, ki ne spoštuje poslovne tajnosti, da je diskreditirano njeno strokovno delo in da je javno obsojena v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti. Sporni članek ima naslov „Družba Z ovadila P.“ in tudi iz besedila članka izhaja, da je bil cilj članka opozoriti na (nov) spor med bivšim direktorjem DURS in davčnim inšpektorjem Đ. P.. Tožeča stranka je omenjena le kot ena izmed dveh davčnih inšpektoric, zoper kateri je podjetje Z. najprej vložilo ovadbi, pri tem pa niti ni navedeno, da bi šlo za kršitev poslovne tajnosti oziroma sploh za kakšno ovadbo gre. Objavljena je bila le informacija o tem, kdo je zoper koga vložil kazensko ovadbo, to pa kljub temu, da je tožeča stranka navedena z imenom in priimkom, samo po sebi še ne predstavlja protipravnega posega v pravico do zasebnosti in do časti in dobrega imena. Res je v podnaslovu članka zapisano, da je „družba tožilstvo obvestila, da ena od ovadenih inšpektoric ni več osumljena“ in da je iz prvega odstavka besedila razvidno, da ni več osumljena I. V. (torej ne tožeča stranka), vendar teh trditev s stališča povprečnega bralca ni mogoče razumeti kot žaljivih v smeri stigmatizacije in diskreditacije, kot to trdi tožeča stranka. Da bi lahko kdo razumel sporen zapis v članku kot žaljiv, bi morala biti sporna stavka povsem iztrgana iz konteksta, kar pa je v nasprotju z v točki 7 obrazložitve opisanim kriterijem razumevanja sporočilnosti jezika, ko se tehta med pravico do svobode izražanja in pravico do zasebnosti. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da „bo logična razlaga članka pri vsakem bralcu naredila jasno sliko, da je druga ovadena inšpektorica kriva“, ker naj bi to izhajalo iz članka kot celote. Po mnenju višjega sodišča je ravno nasprotno, tako bi bilo mogoče članek razumeti le, če bi izolirano ocenjevali le podnaslov in prvi odstavek besedila. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 784/2007 z dne 25. 3. 2010, ker obravnava popolnoma drugačno dejansko stanje. Ker torej ne gre za poseg v zasebnost, vprašanje ali je tožeča stranka absolutno ali relativno javna oseba oziroma zasebnik, ki se izpostavlja v pritožbi, niti ni pomembno.

9Tožeča stranka zatrjuje poseg v njeno čast in dobro ime. Po ustaljenem stališču sodne prakse (1) se izključitev protipravnosti posegov v čast in dobro ime v civilnem pravu presoja skladno s kriterijem iz Kazenskega zakonika. Iz določila tretjega odstavka 169. člena KZ (enako določa sedaj veljavni KZ-1 v tretjem odstavku 158. člena) smiselno sledi, da ima žaljivo izražanje v okviru izvrševanja časnikarskega poklica elemente protipravnosti takrat, če je bilo tako izražanje uporabljeno z namenom zaničevanja (arg. a contrario tretjega odstavka 169. člena KZ). Takšnega namena tožene stranke tožeča stranka niti ni zatrjevala, niti ga ni razbrati iz sporočila spornega članka. Tožeča stranka je bila omenjena v kontekstu informacije o sporu med I. S. in Đ. P.. O tem (novem) sporu bi bilo morda mogoče pisati tudi brez omembe tožeče stranke s polnim imenom in priimkom, vendar zgolj možnost izraziti se o konkretnem dogodku z drugačno vsebino članka, ne more zadoščati za presojo o protipravnosti ravnanja novinarja kot predpostavki odškodninske odgovornosti.

10.Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 272/2000 z dne 7. 12. 2000, II Ips 229/2001 z dne 18. 4. 2002, II Ips 660/2005 z dne 15. 2. 2007.