VSL sodba IV Cp 3248/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama ter mladoletno hčerko N. Š. zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici D. Š.. Glede stikov med mladoletno N. Š. in tožencem je odločilo, da potekajo v skladu z njunim medsebojnim dogovorom. Na znanje je vzelo delni umik tožbe za plačane zneske preživnine ter v umaknjenem delu postopek ustavilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan od 1. 12. 2010 dalje plačevati mesečno preživnino za preživljanje hčerke N. Š. v višini 215,00 EUR; do sodbe zapadle in neplačane obroke v skupnem znesku 2.195,00 EUR pa je dolžan plačati v roku petnajstih dni. Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške.

2.Zoper odločitev o višini preživnine (točka 5 izreka izpodbijane sodbe) se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ocenilo potrebe mladoletne N. Š.. Prevozi za N. ne predstavljajo stroška v višini 80,00 EUR, saj je bil z 18. 7. 2012 urejen nov način subvencioniranega prevoza dijakov in študentov za novo šolsko in študijsko leto 2012/2013. Na podlagi spremenjene zakonodaje plačujejo dijaki in študentje, ki se šolajo več kot 5 km od kraja stalnega prebivališča, mesečno vozovnico v višini 20,00 EUR, zato je strošek prevoza v izpodbijani sodbi previsok za 60,00 EUR. Pretiran pa je tudi strošek v zvezi z izobraževanjem in inštrukcijami, ki ga je sodišče priznalo v višini 30,00 EUR mesečno. Strošek za inštrukcije je neresnično prikazan, saj N., zaslišana kot priča, ni znala pojasniti komu in v kakšni višini ga plačuje. V pretiranem znesku je sodišče priznalo tudi stroške aerobike, revij in ostalega razvedrila v višini 50,00 EUR. Revije so dijakom na voljo v knjižnici brezplačno, razvedrilo N. koristi v okviru svojih izhodov in dela ob vikendih, ko dela v lokalu A. v P., zato je ta strošek primerno ovrednotiti z zneskom 25,00 EUR mesečno. Tožnik poudarja, da se je v mesecu juliju zaradi nezmožnosti vzdrževanja hiše v x. odselil v G. in dela v C.. Njegova plača se je z mesecem junijem zmanjšala, tako da namesto prejšnjih 1.070,45 EUR sedaj prejema plačo v višini 1.033,39 EUR, čeprav opravlja isto delo kot prej. Pričakuje tretjega otroka, njegova partnerka R. P. pa je zaradi rizične nosečnosti v bolniškem staležu in je njen dohodek tudi manjši od dohodkov v času sojenja. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ker v razlogih sodbe ni obrazložilo njegove obveznosti za plačilo zneska 2.195,00 EUR, zato je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica vse od njegove odselitve v celoti prejemala 200,00 EUR mesečne najemnine za hišo; s tem denarjem pa je lahko ob preživnini, ki jo je plačeval, primerno preživljala oba otroka. Zaključuje, da prvostopenjsko sodišče pri določanju preživnine ni pravilno upoštevalo hčerkinih potreb, pa tudi ne njegovih materialnih in pridobitnih zmožnosti, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zoper točko 5 izreka izpodbijane sodbe ugodi in sodbo v tem delu razveljavi oziroma spremeni tako, da bo toženec za hčerko N. plačeval preživnino v višini 160,00 EUR mesečno od izdaje sodbe dalje.

3.Tožnica v odgovoru na tožbo v bistvenem navaja, da se toženec v pritožbi poslužuje novot, ki jih tekom pravdnega postopka ni nikoli uveljavljal. Zatrjuje, da je N. določno izpovedala glede inštrukcij in da ne drži njegova navedba o N. delu v lokalu A. v P.. Prereka toženčeva zatrjevanja, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo obveznosti za plačilo zneska v višini 2.195,00 EUR; glede njegovih zatrjevanj o prejemanju najemnine v višini 200,00 EUR pa ni navedel nobenega dokaza. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca v celoti zavrne, vključno z vsemi stroškovnimi posledicami in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljena je pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ocenilo potrebe mladoletne N. Š.. Prvostopenjsko sodišče je priglašene stroške skrbno ocenilo in tudi poudarilo, da tožnica pretirava glede stroškov za N. preživljanje. Mesečni znesek stroškov v višini 430,00 EUR za preživljanje skoraj osemnajstletnega dekleta, ki se redno šola, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem realen in ustrezno podprt s predloženimi dokazi.

6.Pritožbene navedbe v zvezi s previsoko odmerjenimi stroški za prevoze predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Gre namreč za dejstvo, ki je nastalo po koncu glavne obravnave. Le v primeru, da bi šlo za dejstvo, ki je v interesu otroka, bi bilo ugotavljanje takšnega dejstva smiselno dopustiti, upoštevaje določbo 414. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo prevoznih stroškov v višini, kot jih je priglasila tožnica, marveč jih je ustrezno znižalo. Po mnenju pritožbenega sodišča je treba v okviru prevoznih stroškov upoštevati poleg stroškov prevoza v šolo tudi stroške, ki nastajajo s prevozi N. na razne aktivnosti, zato priznani strošek iz tega naslova tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni pretiran.

7.Ustrezno je izkazan tudi strošek v zvezi z inštrukcijami in izobraževanjem. Prvostopenjsko sodišče ni imelo utemeljenega razloga, da ne bi sledilo N. izpovedbi v zvezi z inštrukcijami. Ne drži pritožbena navedba, da N. ob zaslišanju ni znala pojasniti komu in v kakšni višini ter kolikokrat je plačevala inštrukcije. Zaslišana kot priča je jasno izpovedala, da jo inštruirata M. V. in L. E. za 10,00 EUR na uro ter da imajo pri matematiki letno pet testov, pred vsakim testom pa potrebuje dve do tri ure inštrukcij. Glede na navedeno je znesek v zvezi z inštrukcijami tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj določno opredelila. Pri tem je treba poudariti, da znesek v višini 30,00 EUR ne predstavlja le plačilo inštrukcij, marveč so v njem upoštevani tudi stroški, ki nastanejo z N. izobraževanjem, zato odmerjeni znesek nikakor ni pretiran. Enako velja tudi za znesek v višini 50,00 EUR, ki ga je prvostopenjsko sodišče priznalo kot strošek za aerobiko, revije in razvedrilo. Tožnica je dokazala, da aerobika za N. mesečno stane 20,00 EUR, N. pa poleg aerobike obiskuje tudi odbojko in si občasno kupuje revije. Povsem jasno je, da dekle pri osemnajstih letih potrebuje tudi razvedrilo, zato je po oceni pritožbenega sodišča odmerjeni znesek ustrezen.

8.Pritožnikovo sklicevanje na nižjo plačo po zaključenem sojenju ne more biti upoštevno. Pritožnikovo zatrjevano minimalno znižanje plače v približni višini 37,00 EUR, do katerega naj bi prišlo zaradi preselitve, ne more imeti vpliva na višino določene preživnine. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da je bil pritožnikov dohodek v preteklem obdobju od 1.020,93 do 1.149,68 EUR; v tem razponu pa je še vedno tudi dohodek, ki ga sedaj prejema pritožnik. Poleg tega gre za okoliščino, ki je nastala po koncu glavne obravnave in ni v posebnem interesu otroka, zato je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Enako velja tudi za vsa pritožbena izvajanja v zvezi z dohodki pritožnikove partnerice in pričakovanim rojstvom tretjega otroka.

9.Zmotna je pritožbena ugotovitev, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo toženčeve obveznosti za plačilo zneska v višini 2.195,00 EUR. Predmetni znesek predstavlja do sodbe zapadle in še neplačane obroke preživnine. V točki 15 obrazložitve je prvostopenjsko sodišče kot materialnopravno podlago navedlo 131. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in utemeljilo tudi obveznost za plačilo prej navedenega zneska. Poudarilo je, da celotna preživninska obveznost od vložitve tožbe pa do sodbe zapade v plačilo v roku 15 dni in šele po izteku tega roka za prostovoljno izpolnitev pride toženec v zamudo, kar posledično pomeni, da tožnici ne pripadajo zakonske zamudne obresti od preživninskih obrokov do sodbe.

10.Neutemeljene in neizkazane so tudi pritožbene trditve v zvezi s tožničinim prejemanjem najemnine za hišo v višini 200,00 EUR. Tožencu tekom postopka ni uspelo izpodbiti tožničinih navedb, da je bila najemnina le 40,00 EUR in da najemnikov nimajo več.

11.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ustrezno ocenilo potrebe hčerke pravdnih strank, prav tako pa tudi materialne in pridobitne zmožnosti tožnice in toženca. Navkljub pritožbenim zatrjevanjem toženca o znižanju plače so njegove premoženjske razmere in pridobitne sposobnosti še vedno boljše, kot pa na strani tožnice, ki ima dohodek v razponu od 546,33 EUR do 587,03 EUR.

12.Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi stroške pritožbenega postopka. Ker tudi odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve in je bil posledično nepotreben, je tožnica dolžna stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom, nositi sama (165. člen ZPP v povezavi s 154. členom istega zakona).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1)Uradni list RS, št. 26/1999