VSRS Sklep Cp 14/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 28. 3. 2011 priznalo sodbo P 1512/91 z dne 28. 6. 1991, ki jo je izdalo Osnovno sodišče II Sarajevo v pravdni zadevi tožnika E. S. iz Sarajeva ..., zoper toženo stranko Ljubljansko banko Osnovno banko (v nadaljevanju OB) Sarajevo - Ekspozitura Otoka ... b.b. Z istim sklepom je priznalo tudi sklep o dedovanju 03102/4 z dne 28. 12. 2004, ki ga je izdalo Občinsko sodišče v Sarajevu v zapuščinskem postopku po pokojnem E. S., sinu R., roj. ... v Pljevljah v Črni gori, nazadnje stanujočem v Sarajevu ...

2Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 11. 5. 2012 zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 259/2010 z dne 28. 3. 2011.

3Nasprotna udeleženka je zoper ta sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sklep spremeni tako, da ugovoru nasprotnega udeleženca ugodi in sklep z dne 28. 3. 2011 spremeni tako, da se predlog za priznanje obeh sodnih odločb zavrne. Po mnenju nasprotne udeleženke ni podana identiteta med njo in nosilcem obveznosti – Ljubljansko banko OB Sarajevo – Ekspozitura Otoka. Predlagatelj ni podal trditev o povezavi ali identiteti omenjenih subjektov in ves čas omenja le Ljubljansko banko – Ekspozitura Otoka V nasprotju s predlagateljem je nasprotna udeleženka natančno pojasnila, da je bila Ljubljanska banka OB Sarajevo – Ekspozitura Otoka del Ljubljanske banke OB Sarajevo, ta pa nikoli ni bila del nasprotne udeleženke; da je bila Ljubljanska banka OB Sarajevo ena od ustanoviteljic Ljubljanske banke Zadružne banke Ljubljana. Ker predlagatelj nikoli ni zanikal trditev nasprotne udeleženke, da ta ni pravna naslednica Ljubljanske banke OB Sarajevo, bi moralo sodišče to dejstvo šteti za priznano. Zaradi razpada SFRJ preoblikovanje Ljubljanske banke OB Sarajevo v glavno podružnico nasprotne udeleženke nikoli ni bilo dokončano. Pogoj za statusne spremembe je bila predhodna izvedba sanacije, ki pa je ni bilo. Nasprotna udeleženka ni sodelovala v postopku pred sarajevskim sodiščem. Odgovor na tožbo je podala Ljubljanska banka OB Sarajevo – Ekspozitura Otoka, ne pa nasprotna udeleženka. Sodišče prve stopnje je napačno zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke, da je učinek priznanja sodbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Po razpadu SFRJ jugoslovanske banke, vključno s pravno naslednico Ljubljanske banke OB Sarajevo, niso imele možnosti povrnitve deviznih pologov, deponiranih pri Narodni banki Jugoslavije. Nedopustno bi bilo, če bi sodišče nasprotni udeleženki nalagalo obveznosti, s katerimi in od katerih ni imela ničesar. Iz sklepa o dedovanju O 3102/04 Občinskega sodišča v Sarajevu ni razvidno, da je predlagatelj univerzalni pravni naslednik E. S. Iz njega tudi ne izhaja, da bi na predlagatelja prešle vse terjatve iz naslova starega deviznega varčevanja, temveč le denarne terjatve v skupnem znesku 39.367,29 KM.

4Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril.

5Pritožba ni utemeljena.

6Nasprotna udeleženka je svojo trditev, da ni pravna naslednica Ljubljanske banke OB Sarajevo – Ekspozitura Otoka (ki je trditev o neobstoju pravnega razmerja), oprla na naslednje trditve o dejstvih: 1) da Ljubljanska banka OB Sarajevo – Ekspozitura Otoka nikoli ni bila del nasprotne udeleženke, ampak je bila povsem samostojna in neodvisna pravna oseba; 2) da je bila Ljubljanska banka OB Sarajevo v razmerju do Ljublajnske banke Združene banke Ljubljana ena od njenih ustanoviteljic. Zmotno je prepričanje nasprotne udeleženke, da je predlagatelj priznal navedeni sklop dejstev, ki utemeljujejo sklep nasprotne udeleženke o neobstoju pravnega nasledstva. Že v samem predlogu za izvršbo in kasnejši vlogi z dne 13. 12. 2010 je predlagatelj kot podlago predloga za priznanje tuje sodne odločbe med drugim navedel sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani Srg 3292/89 z dne 29. 12. 1989, natančneje prilogo k sklepu št. 5. Iz te javne listine izhaja, kakšen je obseg pooblastila subjekta vpisa (Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavne filiale Sarajevo - Ekspozitura Otoka) v pravnem prometu s tretjimi osebami, vrsta in obseg odgovornosti za obveznosti subjekta vpisa v pravnem prometu s tretjimi osebami ter vrsta in obseg njegove odgovornosti za obveznosti drugih subjektov. Predlagatelj je torej v sumarni, a zadostni obliki navajal okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati o identiteti med nasprotno udeleženko in Ljubljansko banko OB Sarajevo – Ekspozitura Otoka, čemur je nasprotna udeleženka v ugovoru obrazloženo nasprotovala. To pomeni, da so dejstva, ki utemeljujejo sklep o (ne)obstoju pravnega nasledstva nasprotne udeleženke med udeležencema v postopku sporna in kot taka predmet dokazovanja.

7Subjektivna identiteta med nasprotno udeleženko in Ljubljansko banko OB Sarajevo – Ekspozitura Otoka, ki ji je bila naložena izpolnitev obveznosti v sodbi, katere priznanje se predlaga, je podana. Ljubljanska banka OB Sarajevo je bila nekaj časa samostojna pravna oseba, v relevantnem spornem obdobju pa ne več. Predhodnica Ljubljanske banke je bila ustanovljena leta 1955; od 1978 do 1. 1. 1990 je Ljubljanska banka Združena banka, ki je bila ustanovljena po pravu SRS, delovala kot „združena banka“, sestavljena iz temeljnih bank Ljubljanske banke. V istem času je sarajevska poslovalnica Ljubljanske banke delovala kot „temeljna banka“, pri čemer ni bila niti podružnica niti hčerka Ljubljanske banke Združene banke. Čeprav je imela Ljubljanska banka OB Sarajevo ločeno pravno osebnost in je bila finančno in ekonomsko neodvisna, je bila vendarle vključena v organizacijsko strukturo Ljubljanske banke Iz sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, Srg 2641/89 z dne 19. 12. 1989 izhaja, da se je Ljubljanska banka Združena banka tedaj na novo registrirala kot delniška družba z učinkom 1. 1. 1990. Istega dne se je Ljubljanska banka OB Sarajevo registrirala kot Ljubljanska banka Glavna filiala Sarajevo, prav tako z učinkom od 1. 1. 1990. Nadalje je Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani, s sklepom Srg 3292/89 v sodni register vpisalo del banke z nazivom Ljubljanska banka d. d. Ljubljana, Glavna filiala Sarajevo - Ekspozitura Otoka Iz 60. člena Statuta Ljubljanske banke d. d. Ljubljana izhaja, da ta z dnem ustanovitve oziroma vpisa v sodni register kot pravni naslednik prevzema vse pravice, premoženje in obveznosti Ljubljanske banke Združene banke, Ljubljanske banke OB Zagreb in Ljubljanske banke OB Sarajevo. Enako (da za obveznosti ekspoziture odgovarja Ljubljanska banka d. d. z vsem svojim premoženjem brez omejitev) izhaja iz priloge k sklepu Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, Srg 3292/89 z dne 29. 12. 1989 o ustanovitvi Ekspoziture Otoka.

8Procesno dejanje, ki ga je v zadevi P 1512/91 pred sarajevskim sodiščem opravila Ljubljanska banka OB Sarajevo – Ekspozitura Otoka (odgovor na tožbo), učinkuje tudi v razmerju do nasprotne udeleženke, zato ugovor iz 96. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) ni utemeljen. Ne drži namreč, da gre za dve samostojni pravni osebi, temveč je bila Ljubljanske banke, Glavna filiala Sarajevo – Ekspozitura Otoka, del Ljubljanske banke d. d. Ekspoziture so bile del enovite pravne osebe in so vse posle, kot izhaja iz priloge št. 5 k sklepu Srg 3292/89 z dne 29. 12. 1989, opravljale v imenu in za račun Ljubljanske banke d. d.

9Zavrniti je treba tudi ugovore nasprotne udeleženke, ki se nanašajo na priznanje sklepa o dedovanju O 3102/04 z dne 28. 12. 2004, ki ga je izdalo Občinsko sodišče v Sarajevu v zapuščinskem postopku po pokojnem E. S. Ni odločilno, da iz sklepa o dedovanju ni razvidno, da je predmet dedovanja tudi sporna terjatev. Pomembno je, da je predlagatelj eden od dveh zakonitih dedičev po tožniku v pravdni zadevi, katere priznanje se predlaga. Glede na dejstvo, da je tudi v pravu Bosne in Hercegovine uveljavljeno načelo tako imenovanega vesoljnega nasledstva, po katerem vsi sestavni deli premoženja, vse pravice in dolžnosti, ki se lahko dedujejo, preidejo na dediče hkrati in sočasno in brez posebnih prenosnih aktov in upoštevaje, da je sklep o dedovanju deklaratorna sodna odločba, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prehod terjatve z zapustnika na zakonitega dediča – predlagatelja izkazan na dovolj kvalificiran način.

10Vrhovno sodišče je neutemeljeno pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku v zvezi s 111. členom ZMZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe zoper glavno stvar vsebuje tudi odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov.