VSRS Sklep II Ips 307/2012

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom revidentko sprejelo v nadzorovano obravnavo za čas največ 6 mesecev, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

2Zoper sklep sodišča druge stopnje oseba vlaga revizijo in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sklepa nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V reviziji graja skopost mnenja izbranega osebnega zdravnika ali psihiatra, ki je osebo pregledal, in meni, da je prav zato predlog, na podlagi katerega je sodišče odločalo, formalno pomanjkljiv. Opozarja na pravico do osebne svobode, pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja (ki vsebuje tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja). Našteva pogoje Zakona o duševnem zdravju, ki morajo biti izpolnjeni, da je oseba lahko zdravljena v nadzorovani obravnavi. Pogoji so kumulativno našteti, v konkretnem primeru pa jih kar več ni izpolnjenih. Udeleženka namreč ne ogroža niti svojega niti življenja drugih, ni se brez privolitve zdravila v psihiatrični bolnici in pri njej ne gre za ponavljajočo se duševno motnjo. Ker neizpolnjevanja pogojev nižji sodišči nista upoštevali, sta z izpodbijano odločitvijo kršili materialno pravo.

3Revizija, ki je dovoljena po izrecni določbi četrtega odstavka 50. člena Zakona o duševnem zdravju, je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in vročena predlagatelju s pozivom na odgovor, ki pa ga slednji ni vložil.

4Revizija je utemeljena.

5Ukrepi, ki jih država izvaja v okviru sistema zdravstvene in socialno varstvene skrbi na področju duševnega zdravja po Zakonu o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/2008, v nadaljevanju ZDZdr), pomenijo poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. V konkretnem primeru ukrepa nadzorovane obravnave gre zlasti za poseg v pravico do varstva duševne integritete po 35. členu Ustave RS, pa tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja po tretjem odstavku 51. člena Ustave RS. Ta zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Ustava sicer dopušča možnost omejitve pravice do prostovoljnega zdravljenja, vendar je pri odločanju o tem potrebno ustavno-skladno strogo in restriktivno upoštevati zakonske pogoje, ki so za izrek ukrepa navedeni v matičnem zakonu.

6Zakonski pogoji, ki so opredeljeni v drugem odstavku 80. člena ZDZdr in ki v primeru, če so izpolnjeni prav vsi, dopuščajo zdravljenje osebe v nadzorovani obravnavi, so:

če gre za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo,

če se je oseba že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve,

če je že ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali če je huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročila hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje

in

če se oseba lahko ustrezno zdravi v domačem okolju.

7Revidentka utemeljeno graja pravni zaključek nižjih sodišč, da so izpolnjeni vsi pogoji za sklep, da se revidentka sprejme v nadzorovano obravnavo. V sklepu sodišča prve stopnje ugotovitve o izpolnjevanju vseh pogojev, zlasti pa tistega iz 2. alineje drugega odstavka 80. člena ZDZdr (da se je oseba že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve) sploh ni. Na pritožbeno grajo te pomanjkljivosti pa je pritožbeno sodišče v 6. točki obrazložitve odgovorilo, da je iz spisovnega gradiva razvidno, da je bila revidentka sprejeta v psihiatrično bolnišnico po poskusu samomora, kar pomeni, da je zaradi nujnosti zdravljenja izpolnjen pogoj iz druge alineje 2. točke 80. člena ZDZdr.

8Presoja obstoja pogojev po drugem odstavku 80. člena ZDZdr mora biti zelo natančna in mora slediti jasni ugotoviti dejanskega stanja. V konkretnem primeru pa temu ni tako. Spisovno gradivo sicer daje osnovno za ugotovitev, da je bila revidentka sprejeta v psihiatrično bolnišnico po poskusu samomora, vendar pa ne gre spregledati, da se je potem v bolnišnici nahajala skupaj kar 5 mesecev in 5 dni, brez ugotovitve o morebitni intervenciji sodišča glede hospitalizacije. Zato sklep, da se je revidentka v psihiatrični bolnišnici zdravila brez privolitve (samo zato, ker je bila v bolnišnico prepeljana po poskusu samomora), ni pravilno. Nižji sodišči sta materialno pravo vsaj v tem pogledu napačno uporabili, zato pa ostaja relevantno dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato v celoti razveljavilo izpodbijana sklepa sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče jasno in z gotovostjo ugotovi, ali so podani vsi pogoji po drugem odstavku 80. členu ZDZdr za vključitev revidentke v nadzorovano obravnavo.

9Ker je vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že iz razloga zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na ostale revizijske očitke materialnopravne in procesne narave ni odgovarjalo.