UPRS sodba I U 954/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana pritožbi tožnika zoper sklep o davčni izvršbi Davčnega urada Ljubljana, Izpostava Center, št. DT 42911-02573/2008-25-CJ z dne 7. 4. 2008 ugodil ter pritožniku ugotovil višino dolžnega zneska obveznosti iz naslova dohodnine po odločbi Davčnega urada Ljubljana, Izpostava Ljubljana Center, št. DT 20 4714/2007-0815-00 z dne 27. 11. 2007, ki znaša po stanju na dan 1. 12. 2009 skupaj 7.320,84 EUR. V sklepu še navaja, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri banki A. do poravnave skupnega dolga po sklepu. S tem sklepom se nadomesti sklep št. DT 42911-02573/2008-1-25-CJ z dne 7. 4. 2008. V obrazložitvi se sklicuje na 145. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter opisuje dosedanji potek postopka. Sklicuje se tudi na prvi odstavek 242. člena ZUP, ki določa, da če organ, ki izda odločbo spozna, da je pritožba utemeljena, ni pa potreben nov ugotovitveni postopek, reši stvar drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se s pritožbo izpodbija.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-32/2010-2 z dne 14. 5. 2012 pritožbi zoper izpodbijani sklep Davčnega urada Ljubljana z dne 1. 12. 2009 delno ugodilo ter izrek spremenilo v navedbi izvršilnega naslova tako, da se izrek sklepa v drugem odstavku 1. točke izreka prvostopne odločbe pravilno glasi: „Pritožniku se ugotovi višina dolžnega zneska obveznosti iz naslova dohodnine po odločbi davčnega urada št. DT 20 4714/2007-0815-00 z dne 27. 11. 2007, izvršljiva dne 8. 1. 2008, ki znašajo po stanju na dan 1. 12. 2009 skupaj 7.320,84 EUR.“. Ugotavlja še, da se 5. in 6. točka izreka sklepa odpravita, stroški postopka pa niso bili priglašeni. V obrazložitvi pojasnjuje, da je iz predložene spisovne dokumentacije razvidno, da je organ prve stopnje pritožniku zaradi neplačanih obveznosti izdal sklep o davčni izvršbi z dne 7. 4. 2008. Pritožnik se je nanj pritožil, organ prve stopnje pa je nato izdal sklep, ki se v pritožbenem postopku izpodbija. V nadaljevanju se sklicuje na 143. člen ZDavP-2, njegov 151. in 145. člen. Ugotavlja, da se izvršilni naslov, to je odločba z dne 27. 11. 2007, nahaja v spisni dokumentaciji. Opremljen je s potrdilom o izvršljivosti. Določbe ZDavP-2 ne predpisujejo, da mora davčni organ k sklepu o izvršbi priložiti izvršilni naslov. Prav tako ne določajo, da bi bilo potrebno navesti transakcijski račun, na katerem je potrebno izvršiti izvršbo. Določba drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 pa določa, da mora izvršilni naslov vsebovati zahtevane podatke. Seznam izvršilnih naslovov sestavi davčni organ le v primeru, če se davčna izvršba opravlja na podlagi več izvršilnih naslovov. V kolikor pa je izvršilni naslov le eden, kot v konkretnem primeru, pa davčni urad ne sestavi seznama izvršilnih naslovov. Zato tudi ni potrebno priložiti obračuna zamudnih obresti. Obračun zamudnih obresti pa je določen v izreku izpodbijanega sklepa.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je bil izvršilni naslov, to je odločba DT 20 4714/2007-0805-0 z dne 27. 11. 2007, na katerem temelji davčni izvršilni postopek, odpravljen, postopek odmere dohodnine pa ustavljen. Ne glede na to pa izpodbijani sklep meritorno odloča o zavezančevi pritožbi. Meni, da ni več podlage za davčno izvršbo, saj je pravna podlaga za meritorno odločanje o pritožbi odpadla. Pritožbeni organ bi moral upoštevati, da je bil izvršilni naslov odpravljen, postopek odmere pa ustavljen. Citira določbo 155. člena ZDavP-2. Zato sodišču predlaga naj izpodbijani sklep odpravi, tožniku pa povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je organ prve stopnje pravilno postopal, ko je izdal izpodbijani sklep z dne 1. 12. 2009, saj v tem trenutku postopek s sklepom, ki je bil izdan 22. 6. 2011 št. DT 4210-13223/2007, še ni bil ustavljen.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno, kot to določa prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je davčni organ, glede na podane dejanske ugotovitve, materialno pravo pravilno uporabil ter tudi izdal pravilno odločbo. Sodišče se zato z razlogi, ki jih je navedel v obrazložitvi, strinja in se nanje v izogib ponavljanju v svoji obrazložitvi v celoti sklicuje, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

Tožniku pri tem pojasnjuje, da na podlagi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 v primeru, ko je pravica do davčne izvršbe zastarala, davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo. Za ustavitev davčne izvršbe po omenjenem členu je pristojen davčni organ prve stopnje in ne pritožbeni organ, kot to izhaja iz samega zakona. Zato ugovor tožnika, da drugostopni davčni organ ne bi smel meritorno odločati o zadevi, pač pa bi moral pritožbi tožnika ugoditi in postopek ustaviti, nima podlage v zakonu. Ob tem sodišče še pripominja, da pritožbeni organ presoja pravilnost in zakonitost prvostopne odločbe po stanju in v času, ko je bila ta izdana, kar se je zgodilo 1. 12. 2009. Takrat pa, kot poudarja tudi tožena stranka, do ugotovitve zastaranja postopka odmere dohodnine tožnika za leto 2001, še ni prišlo. Slednje je bilo ugotovljeno s sklepom Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4210-13223/2007 z dne 22. 6. 2011, kar med strankama ni sporno.

Glede na navedeno je sodišče odločilo kot zgoraj. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.