UPRS sklep in sodba I U 610/2012

Tožba zoper točke I/4 do 13 izpodbijane odločbe se zavrže.

V ostalem se tožba zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 8. 2008, davka od dohodkov pravnih oseb in davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 tožeči stranki z izpodbijano odločbo dodatno odmeril (v I. točki izreka) in (v II. točki izreka) naložil v plačilo: davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od osnove 100 000,00 EUR po stopnji 20% v znesku 20 000,00 EUR in pripadajoče obresti (točka I/1 izreka); davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) od davčne osnove 100 000,00 EUR po stopnji 23% v znesku 23 000,00 EUR in pripadajoče obresti (točka I/2 izreka); obresti od premalo plačanih akontacij DDPO za leto 2008 v skupnem znesku 680,13 EUR (točka I/3 izreka) ter akontacijo davka od osebnih prejemkov in prispevke iz plače in od plače (točke od vključno I/4 do vključno I/13 izreka).

Iz razlogov izpodbijane odločbe k točki I/1 izreka sledi, da se je v postopku inšpiciranja preverjala usklajenost podatkov iz inšpicirane dokumentacije s podatki, ki jih je tožeča stranka upoštevala pri obračunu DDV za obdobja od 1. 1. 2007 do 31. 8. 2008, pri čemer so se upoštevale določbe Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka uveljavljala vstopni DDV po računu št. 63/2007 z dne 20. 12. 2007 dobavitelja A. d.o.o., s katerim so zaračunane storitve po pogodbi v višini 100 000,00 EUR z obračunanim DDV v višini 20 000,00 EUR. V postopku nadzora so bili v tej zvezi pridobljeni podatki pri tožeči stranki in podatki navzkrižne kontrole prejetih računov od omenjene družbe iz katerih izhaja, da gre pri poslovanju družbe A. za navidezno opravljanje dejavnosti, saj družba ni imela pogojev, da bi zaračunane storitve lahko opravila, ni imela podizvajalcev, poslovala je z gotovino in bila ustanovljena z namenom davčne utaje. Pri tem tožeča stranka tudi sama priznava, da z družbo ni imela poslovnega odnosa in da njenih lastnikov oziroma zaposlenih dejansko ne pozna, kar pomeni, da ji družba A. zaračunanih storitev ni opravila. V skladu s sodbo Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES), po kateri se pravica do odbitka vstopnega DDV ne prizna, če iz objektivnih dejstev izhaja, da je zavezanec za davek vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV, in na podlagi okoliščin, ugotovljenih v postopku nadzora, davčni organ zaključi, da je v konkretnem primeru tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da sodeluje pri takšni transakciji, saj ji zaračunane storitve ta družba ni opravila. Objektivne okoliščine, ki to dokazujejo so: najetje neznane družbe oziroma nepoznanih ljudi, s katerimi se tožeča stranka nikoli ni srečala in brez priporočil za svetovanje na zahtevnem projektu; pogodba ni podpisana s strani izvajalca, osebe, ki naj bi sodelovale pri projektu, pa niso (niti) določene; družba A. ni imela sredstev in zaposlenih delavcev, ki bi lahko opravili storitve, pa tudi ne ustreznih podizvajalcev; razen nepodpisane pogodbe o poslovnem sodelovanju tožeča stranka ni predložila drugih dokazil, iz katerih bi bila razvidna navodila ali druge podlage za izdelavo projektne naloge; prav tako ni izkazano, da bi bilo vzpostavljeno kakršnokoli sodelovanje z izvajalcem; dogovor o storitvah (programsko organizacijskega svetovanja pri zasnovi projektne naloge predvidenih tržnih programov) je pavšalen, ne da bi bila dogovorjena oblika in vsebina naloge; po izjavi predstavnika tožeče stranke B.B. ni bilo nobenih sestankov, predvidenih s pogodbo, poleg tega ni bil določen nosilec posla in usklajevanje dela; tisti, ki naj bi povezoval in usklajeval delo z izvajalcem, izjavi, da družbe A. ne pozna in da ni imel z njo nobenega stika; izdelek na CD mediju je bil puščen kar v pisarni tožeče stranke, ne da bi to videli zaposleni in potrdili prevzem; glede dokumentacije, ki naj bi bila izdelek družbe A., pa je predstavnik tožeče stranke B.B. povedal, da so skice in načrti delo tožeče stranke, popis kvadratur pa narejen na podlagi že izdelanega načrta in ni delo omenjene družbe; opravljena pa tudi ni bila nobena preveritev navedene družbe s strani tožeče stranke. Iz navedenega po presoji organa prve stopnje sledi, da je tožeča stranka uveljavljala vstopni DDV na podlagi fiktivne dokumentacije ter da je bil sklenjeni pravni posel fiktiven. Tožeča stranka zato v skladu s 63. členom ZDDV-1 ni upravičena do uveljavljanja vstopnega davka v višini 20 000,00 EUR po prejetem računu družbe A. in je zato dolžna plačati DDV od osnove 100 000,00 EUR po stopnji 20% v višini 20 000,00 EUR in pripadajoče obresti, kot to sledi iz izreka odločbe.

V zvezi s točkama I/2 in 3 izreka se ugotavlja, da je tožeča stranka v poslovnih knjigah evidentirala stroške po računu družbe A., ki izkazuje fiktiven posel, to je navidezno dobavo storitev, kot je to obrazloženo v zvezi s točko I/1 izreka. Po določbah Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS) je podlaga za knjiženje poslovnih dogodkov lahko le verodostojna knjigovodska listina. Knjigovodska listina pa je verodostojna, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, na njeni podlagi popolnoma jasno in brez dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Ker prejeti račun družbe A. ni verodostojna knjigovodska listina, se tožeči stranki v skladu z določbami tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 v povezavi s SRS 22. 13 in 21. 12 ne priznajo evidentirani odhodki, izkazani po računu v višini 100 000,00 EUR. Novo ugotovljena davčna osnova za leto 2007 tako znaša 126 182,75 EUR, obračunani davek po stopnji 23% 29 022,03 EUR, s tem da je tožeča stranka dolžna plačati razliko davka v višini 23 000,00 EUR in zamudne obresti. Zaradi navedenih ugotovitev je višja tudi akontacija davka za leto 2008. Razlika znaša 1 916,66 EUR, od te razlike pa se na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) obračunajo in naložijo v plačilo obresti, ki znašajo skupaj 680,13 EUR, kot to izhaja iz preglednice na 13. strani odločbe.

V zvezi s točkami od I/4 do I/13 izreka se ugotavlja, da je tožeča stranka med odhodki izkazala stroške kilometrine za uporabo privatnega avtomobila ter stroške cestnine. Za opravljena potovanja, ki so povzeta v pregledanih temeljnicah, navedenih na 14. strani odločbe, tožeča stranka ne razpolaga z listinami, iz katerih bi bil razviden čas in namen potovanja. Na tej podlagi ter na podlagi določb SRS davčni organ ugotavlja, da so bili stroški kilometrin in cestnine izkazani ter da so bila izplačila po nalogih za službena potovanja opravljena na podlagi neverodostojnih listin. Izplačila zato predstavljajo dohodek iz delovnega razmerja po 1. točki prvega odstavka 37. člena ZDoh-2, od le-teh pa je tožeča stranka dolžna obračunati in plačati davek in prispevke na način in v zneskih, ki so razvidni iz tabel na 14. in 15. strani odločbe.

Pripomb tožeče stranke na zapisnik davčni organ ne upošteva, ker tožeča stranka ne navaja novih dejstev in dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev. Pri tem ponovno poudari, da je bilo v postopku nadzora dokazano, da je prejeti račun družbe A. fiktiven, saj po zbranih podatkih navedena družba tožeči stranki zaračunanih storitev ni opravila, tožeča stranka pa bi z ozirom na objektivne okoliščine morala vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Nihče od predstavnikov tožeče stranke ni sodeloval z omenjeno družbo ali bil z njimi v stiku, poleg tega ne vedo, s kom in kdaj so se pogovarjali po telefonu. Prav tako ne vedo, kdo in kdaj jim je pustil CD-je v pisarni. Glede gradiva, ki je bilo predloženo kot dokaz o opravljeni storitvi, pa je predstavnik tožeče stranke že med pregledom priznal, da ga je v pretežnem delu izdelal sam, oziroma da je bilo izdelano s strani tožeče stranke.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijane točke izreka od I/1 do I/3 zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi sledi dejanskim in pravnim zaključkom organa prve stopnje. Dodatno pa še, v zvezi s pregledanimi listinami, ugotavlja, da je pogodba o poslovnem sodelovanju, sklenjena med tožečo stranko in družbo A. splošna, tako glede opredelitve storitve kot glede cene, ter da v pogodbi ni imena kontaktne osebe ne pri naročniku in ne pri izvajalcu. Pogodba je podpisana samo s strani tožeče stranke. Tudi račun št. 63/2007 je po vsebini splošen, saj je na njem navedeno samo, da se zaračunavajo storitve po medsebojni pogodbi, ne da bi bilo navedeno, za katero pogodbo gre, katere storitve in kdo naj bi jih opravil. Pod količino je na računu napisano „1“, kar vse pomeni, da račun ni sestavljen v skladu z določbami 82. člena ZDDV-1. Tožeča stranka že zato ni bila upravičena do odbitka vstopnega davka, saj so določbe 82. člena ZDDV-1 kogentne narave in predstavljajo pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka, tako kot je o tem že zavzelo stališče Upravno sodišče v sodbah opr. št. U 2234/2006 in I U 55/2009. Obenem gre za račun, ki ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine, kot je to ugotovil že prvostopni organ. Tožeča stranka tudi ni predložila drugih listin, ki bi izkazovale opravljene storitve, temveč samo vztraja pri trditvah, da je družba A. storitve opravila. To pa pomeni, da ostaja neizkazano, da je šlo v konkretnem primeru dejansko za storitve, izvedene s strani omenjene družbe, saj je na tožeči stranki, da za svoje trditve predloži dokaze, kot je že razsodilo Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 804/2005. Prejem in plačilo računa sama po sebi še nista dokaz o opravljenih storitvah in o tem, da je storitev opravil izdajatelj računa. Predložena dokumentacija tako ne predstavlja verodostojnih knjigovodskih listin, ki odražajo resnično nastali poslovni dogodek v smislu SRS 21 in 22 in so kot takšne lahko podlaga za knjiženje. Zato se pritožbeni organ strinja z organom prve stopnje, da sporni računi ne temeljijo na resnični transakciji. Fiktivni računi pa ne morejo biti podlaga za odbitek vstopnega DDV, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Glede na to se po presoji pritožbenega organa organu prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka vedela oziroma morala vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki pomeni davčno utajo. Pri tem se strinja s tožečo stranko, da zgolj ugotovitve, zbrane v drugem postopku, v katerem tožeča stranka ni mogla sodelovati, ne zadoščajo za obstoj subjektivnega elementa, če se tožeča stranka o teh ugotovitvah in s tem o odločilnih dejstvih ni mogla izjaviti. Ker pa v konkretnem primeru obstoj subjektivnega elementa ni odločilen, morebitne kršitve postopka v tem pogledu ne morejo vplivati na odločitev, tako kot je že odločilo Upravno sodišče v sodbi opr. št. I U 603/2009. Zato je po presoji pritožbenega organa organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je odločil, da družba A. tožeči stranki dejansko ni opravila storitve ter tožeči stranki kot prejemniku računov zavrnil odbitek DDV.

Enako stališče je zavzelo tudi že Sodišče Evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES) v zadevi C-342/87, ko je poudarilo, da pravica do odbitka vstopnega DDV ne nastane samo zato, ker je DDV naveden na računu, temveč je pomembno, da je zaračunana transakcija tudi dejansko opravljena. V sodbah C-439/04 in C-440/04 je zavzelo stališče, da se zavezancu zavrne pravica do odbitka vstopnega DDV, če se ugotovi, da je zavezanec vedel ali moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV, in to tudi v primeru, če transakcija ustreza objektivnim merilom, na katerih temeljita pojem dobava blaga in gospodarska dejavnost. V sodbi v zadevi C-255/02 pa je zavzelo stališče, da je treba Šesto direktivo razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo, ter pri tem navedlo, kdaj je mogoče sklepati na obstoj zlorabe. Temelj za uporabo citiranih sodb SES je po navedbah organa druge stopnje v 3.a členu Ustave, zato zavrne kot neutemeljen očitek tožeče stranke, da za njihovo uporabo ni pravne podlage. Navodila DURS niso obvezni pravni vir, temveč so za odločitev relevantni davčni predpisi. Zato ni mogoče govoriti o kršitvi načela nevtralnosti, saj ob ugotovitvi, da gre za zlorabo pravic ter ob dejstvu, da ni šlo za dejansko izvedbo storitev v smislu Šeste direktive tudi ne gre za pravico do odbitka vstopnega DDV, kot je tudi že sklenilo in obrazložilo Upravno sodišče v sodbi opr. št. I U 849/2001. Drugostopni organ zavrne kot neutemeljen tudi očitek nepravilne uporabe določb Obligacijskega zakonika ter pojasni, da pogoj za odbitek ni opredelitev pogodbe po OZ, temveč izpolnjevanje pogojev za to, da je posel dejansko sklenjen, kot se to zahteva po davčnem zakonu. Tem pogojem pa v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori drugostopni organ še dodaja, da v zadevi ne gre za odločanje v dvomu, temveč za odločitev, ki temelji na dejanskih ugotovitvah o pomanjkljivi vsebini listin in s tem o neizkazanih poslovnih dogodkih, kar zadostuje tudi za zaključek, da knjiženje po računu št. 63/2007 ni bilo opravljeno skladno s SRS 21 in da s tem niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za upoštevanje davčno priznanih odhodkov v smislu določb ZDDPO-2. Zato je pravilno odločeno, da se tožeči stranki v davčnem obračunu za leto 2007 strošek v višini 100 000,00 EUR brez DDV davčno ne prizna med odhodki ter posledično na novo določijo akontacije davka za leto 2008.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z uporabo sodb SES, na katere se opira davčni organ, navaja, da sodbe sodišč v RS niso formalni pravni vir in da zato noben organ ne more opreti svoje odločitve zgolj na sodbo nekega sodišča, ampak jo mora opreti na predpis. SES pri tem nima pristojnosti, da odloča o davčnih utajah, ampak zgolj razlaga predpise, ki jih sprejmejo organi EU. Ti predpisi pa ne govorijo ali sankcionirajo navidezne posle ali davčne utaje. Sicer pa je bilo s strani SES odločeno, da so nacionalni predpisi, ki določajo, da ničen pravni posel povzroči izgubo pravice do odbitka DDV, v nasprotju s Šesto direktivo. Izjema velja samo, če je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tudi ostale sodbe se nanašajo na transakcije, poimenovane „davčni vrtiljak“. V konkretnem primeru ne gre za takšen primer, saj to, da nekdo davka ne plača, ni transakcija, ki je del utaje DDV. V tem primeru gre za vprašanje izterjave neplačanega davka in ne za goljufijo, saj nobena davčna obveznost ni prikrita ali utajena niti ni posel strukturiran tako, da davčna obveznost ni nastala. Prav tako ni nihče zapeljan v zmoto, da davčna obveznost ne obstaja.

Tožeča stranka odločno zanika, da je vedela ali morala vedeti za sum goljufivega delovanja. Sicer pa goljufije sploh ni, saj ni bilo nič prikrito ali lažno prikazano zato, da davčna obveznost ne bi nastala. Višina davčne obveznosti družbe A. je znana in je nihče ne zanika, tožeča stranka pa je DDV plačala. Ne more pa odgovarjati za ravnanje drugih pravnih oseb in tako tudi ne za to, če je A. državi plačal davek. Očitek, da bi tožeča stranka morala vedeti, da sodeluje pri utaji davka, je neupravičen. Davčni organ lahko odloča le na podlagi predpisov, zato ne more zahtevati od tožeče stranke, da preverja, s kom posluje in dejansko stanje poslov navedenih podjetij ter na ta način postavljati subjektivnih meril za poslovanje davčnih zavezancev. Takšno odločanje pomeni kršitev 2. in 23. člena Ustave, saj preverjanja, kot ga zahteva davčni organ, ne zahteva ne 6. člen OZ niti noben drug predpis ali skrbnost dobrega gospodarstvenika. Naročnik del ni dolžan ugotavljati ali nadzirati, kdo bo izvedel dela in na kakšen način ter kakšni so njihovi pogoji poslovanja. Za naročnika je pomembno le, da so dela dejansko opravljena. Če bi storitev ne bila opravljena, je tožeča stranka ne bi plačala.

Sicer pa so objektivne okoliščine, ki so podlaga za odločitev, v konkretnem primeru navedene zelo splošno. Gre za okoliščine, ugotovljene pri davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki tožeči stranki niso bile dostopne oziroma ni imela možnosti, da jih ugotovi, niti ni njena naloga, da na ta način preverja poslovne partnerje. Sicer pa sodišče niti drug organ v Sloveniji še ni zavzel stališča o objektivnih kriterijih. Iz odločbe sledi, da je davčni organ objektivne kriterije presojal v smislu pojasnila DURS, ki v inšpiciranem obdobju še niso bili določeni in se zato nanje davčni organ ne sme sklicevati. S tem so namreč kršena ustavna načela zakonitosti, določnosti predpisov in pravne varnosti, pa tudi načelo gotovosti iz 7. člena ZDavP-2.

V zvezi s pravico do odbitka vstopnega DDV tožeča stranka poudarja, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za odbitek iz 62. člena ZDDV-1. Tožeča stranka je podizvajalcu plačala račune za opravljene storitve in s tem vstopni DDV, pravico do odbitka je uveljavljala v davčnem obdobju, ko je prejela račun, storitve pa je uporabila za opravljanje dejavnosti in s tem povezane prihodke, od katerih je obračunala in plačala izstopni DDV. Tožeča stranka ima račune, kot se zahteva po določbah 67. člena ZDDV-1. Prav tako ima pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi določb prvega in drugega odstavka 17. člena Šeste direktive. Med pravimi in navideznimi transakcijami ZDDV-1 ne loči. Pa tudi če bi, tožeča stranka ni mogla vedeti, da je poslovanje zadevne družbe problematično z vidika davčnih predpisov. Tožeča stranka je v dobri veri in na podlagi poslovnega zaupanja naročila storitve izvajalcem, ki so ji jih tudi opravili. Ni pa vedela, da družbe ne plačujejo davka. Če bi to vedela, se ne bi izpostavila kot kupec storitev. Zato vprašanje, ali je bil DDV nakazan državni blagajni, v skladu s sodbami SES C-98/98 in C-497/01, ne vpliva na pravico tožeče stranke do odbitka vstopnega DDV.

Davčni organ se, po navedbah v tožbi, tudi ni držal načela, da je v primeru dvoma potrebno odločiti v prid davčnega zavezanca niti ne upošteva sodb SES, ki so vsebinsko primerljive in v prid tožeči stranki, kot npr. sodbe C-384/04, C-354, C-355/03 in C-484/03, iz katerih sledi, da morajo biti pogoji, po katerih se presoja odgovornost zavezanca, jasno znani vnaprej in ne smejo kršiti načela pravne varnosti in sorazmernosti. Njihov osnovni namen je zaščita dobrovernih davčnih zavezancev, saj je v vseh primerih razsojeno, da davčnim zavezancem, ki nevede sodelujejo v davčnih goljufijah, nacionalno pravo in davčni organi ne smejo predpisati dodatnih davčnih bremen, kot to izhaja iz Direktive, oziroma ne smejo izgubiti pravice do odbitka vstopnega DDV.

Tožeča stranka še izpostavi, da je imela z obravnavanim poslom prihodke, kar je pomembno tako za DDV kot tudi za DDPO, kjer so ravno tako izločeni stroški. Če je razlika pozitivna, bi moral davčni organ to upoštevati v korist tožeče stranke. Ponovno tudi izpostavlja, da je imela družba A. davčno številko in ni bila novoustanovljena, kar vse kaže, da je tožnik z njo posloval v dobri veri na način, kot z vsemi drugimi podizvajalci. O tem bi vedel izpovedati B.B., katerega zaslišanje se predlaga, predlaga pa se tudi vpogled v izpodbijano odločbo in v upravne spise. Glede na povedano tožeča stranka predlaga, da sodišče dopusti in izvede predlagane dokaze in po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Obveznost za obračun in plačilo DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno, oziroma takrat, ko je storitev opravljena (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1). Davčni zavezanec pa sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je že plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitev uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Pravica do odbitka DDV se torej davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (63. člen ZDDV-1).

Sodišče se strinja z ugotovitvijo davčnih organov, da tožeča stranka ni izkazala, da bi izdajateljica računa št. 63/2007 z dne 20. 12. 2007 – družba A. zaračunane storitve tudi dejansko opravila. Čim pa je tako, je izpodbijana odločitev, po kateri tožeča stranka ni upravičena do odbitka vstopnega DDV po navedenem računu, pravilna in skladna s citiranimi zakonskimi določbami.

Okoliščine, na katerih temelji takšen (dejanski in pravni) zaključek, so izčrpno navedene v izpodbijani odločbi in pred tem že v zapisniku o inšpekcijskem nadzoru. Tožeča stranka dejanskim ugotovitvam, ki so povzete na 7. in 8. strani izpodbijane odločbe in na katerih prvostopni davčni organ temelji svojo odločitev, ne ugovarja. Tako med drugim ne ugovarja, da z omenjeno družbo oziroma njenimi zaposlenimi, ki jih ne pozna, ves čas domnevnega sodelovanja ni imela nobenega stika; nadalje ne ugovarja ugotovitvam, ki se nanašajo na pogodbo o sodelovanju, ki je podlaga za izdani račun in po katerih pogodba sploh ni podpisana s strani izvajalca storitve, po vsebini pa predstavlja le splošni dogovor, brez vsebinske opredelitve nalog, ki naj bi jih izvajalec storitve opravil. Pri tem tožeča stranka celo sama (po svojem predstavniku B.B.) prizna, da je skice in načrte, ki so bistveni del opravljene storitve (t.j. Strokovnih podlag za projektno nalogo ... in Strokovnih podlag za projektno nalogo – ...), izdelala sama ter da je tudi popis kvadratur narejen na podlagi njenega, že izdelanega, načrta. Tem ugotovitvam, ki so po presoji sodišča bistvene za odločitev, tožeča stranka v tožbi ne ugovarja in jim tudi ni ugovarjala v davčnem postopku. Ves čas trdi samo, da so bile naročene storitve dejansko opravljene, vendar pa te svoje trditve, kot pravilno poudari že drugostopni davčni organ, ne dokaže, čeprav je dokazno breme trditev v davčnem postopku na strani davčnega zavezanca.

Tožeča stranka v tožbi (ki je povsem enaka pritožbi) tudi ne oporeka ugotovitvam drugostopnega organa o bistveno pomanjkljivi vsebini računa in pogodbe o poslovnem sodelovanju ter s tem listin, ki so podlaga tako za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV kot tudi za uveljavljanje davčno priznanih odhodkov. Ker so navedene listine zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti neverodostojna podlaga za knjiženje stroškov, pa je izpodbijana odločitev utemeljena tudi v tistem delu, v katerem se tožeči stranki ne priznajo davčni odhodki iz tega naslova ter posledično poveča davčna osnova za obračun davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007.

T.i. objektivne okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil pri družbi A., potrjujejo gornje ugotovitve in (dejanske) zaključke, niso pa (več) bistvene za odločitev, tako kot tudi, z ozirom na povedano, ni (več) bistveno, ali je tožeča stranka vedela ali morala vedeti za položaj izvajalca storitve ter dejstvo, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Bistvena je namreč ugotovitev, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ji omenjena družba kot izdajateljica računa storitev tudi dejansko opravila. Tožbeni ugovori, s katerimi tožeča stranka uveljavlja svojo dobrovernost pri poslovanju z omenjeno družbo oziroma zanika svoje sodelovanje pri davčni utaji, zato za odločitev niso (več) pomembni in jih kot takšnih sodišče ni presojalo. Kolikor gre za ugovore, ki se navezujejo na vprašanje, ali je bila storitev dejansko opravljena, pa je enake pritožbene ugovore že pravilno zavrnil drugostopni davčni organ v obrazložitvi svoje odločbe. Sodišče zato razlogov druge stopnje ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje. Že v davčnem postopku (na prvi stopnji) pa so bile pridobljene tudi izjave B.B., katerega zaslišanje tožeča stranka (prvič) predlaga v tožbi. Vsebina njegovih izjav je nesporna, zato po presoji sodišča zaslišanje ni potrebno, še zlasti ne glede poslovanja z „missing traderjem“, saj ugotavljanje okoliščin v tej smeri po že povedanem za odločitev ni (več) pomembno.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba v točkah I/1 do 3 pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, kolikor se nanaša na navedene točke izreka, na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Za odločanje o tožbi zoper preostale točke izreka izpodbijane odločbe pa po podatkih spisa niso izpolnjeni predpisani pogoji. Sodišče namreč, drugače kot drugostopni organ meni, da v konkretnem primeru ni bilo podlage za to, da se odloči zgolj o pritožbi zoper prve tri točke izreka, saj se s pritožbo, pa čeprav samo formalno, izpodbija celotna odločba in s tem tudi točke od I/4 do 13 izreka. To pa pomeni, da v tem delu (še) ni dokončno odločeno, kot se za vložitev tožbe zahteva po določbah 2. člena ZUS-1, saj je bilo z odločbo druge stopnje odločeno samo o pritožbi zoper točke I/1 do 3 izpodbijane odločbe. Podane pa tudi niso (in tudi v tožbi ne zatrjevane) procesne predpostavke za odločanje o tožbi zaradi molka organa druge stopnje o pritožbi. Zato je tožba v tem delu vložena prezgodaj in zato jo je moralo sodišče, ki pazi na izpolnjenost procesnih predpostavk uradoma ves čas postopka, na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prezgodaj vloženo s sklepom zavreči.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Glede na to, da so ključne dejanske okoliščine v zadevi nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.