VSRS Sodba XI Ips 38300/2012-188

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Senat Okrožnega sodišča v Celju je po vloženi obtožnici z uvodoma navedenim sklepom podaljšal pripor zoper obdolženega G. K. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Celju je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlagajo obdolženčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo spremembo izpodbijanih sklepov in odpravo pripora zoper obdolženca.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi na odgovor tožilca ponavljajo navedbe iz zahteve.

B.

5Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti svoje stališče o nedovoljenosti odreditve oziroma podaljšanja pripora zoper obdolženega gradijo na tezi, da je odrejeni pripor po svoji naravi dejansko ekstradicijski pripor, odrejen zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju ENPP), ki ga je zaradi utemeljenega suma storitve več kaznivih dejanj izdala Republika Avstrija, sodišče pa je zoper obdolženca odredilo pripor, ne da bi upoštevalo jamstva, ki jih osebi, prijeti zaradi izročitve po ENPP, dajeta Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU) in Okvirni sklep Sveta z dne 13. 6. 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami. Posledično obdolženi ne bo mogel zahtevati, da se mu v kazni, izrečene zaradi kaznivih dejanj v Avstriji, všteje čas pripora, ki ga prestaja v Sloveniji na podlagi tega nezakonitega sklepa, kot bi lahko, če bi bil zoper njega tudi formalno odrejen ekstradicijski pripor, prav tako kot tudi v primeru oprostilne sodbe od Avstrije ne bo mogel zahtevati odškodnine zaradi kršitve pravice do osebne svobode.

6Takšno izhodišče zagovornikov je napačno, saj je bil zoper obdolženca pripor odrejen (in podaljšan) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, storjenega v naši državi, in izvedbe kazenskega postopka v Sloveniji, ne pa (niti dejansko kot navaja vložnik) zaradi kaznivih dejanj, storjenih v Avstriji, v postopku izročitve na podlagi ENPP. Edina povezovalna okoliščina med obema postopkoma je zgolj dejstvo, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje v Sloveniji storil, ko so policisti skušali ugotoviti njegovo identiteto, saj je ustrezal opisu osebe, ki so jo iskali varnostni organi Republike Avstrije. ENPP je bil s strani Avstrije izdan šele kasneje, vendar pa preiskovalni sodnik pogojev za predajo (sploh še) ni presojal, saj je presodil, da je predlog ODT za odreditev pripora zaradi izvedbe kazenskega postopka v Republiki Sloveniji utemeljen. Vložnik ima sicer prav, da bi imelo sodišče tudi po pravnomočni odločitvi o predaji možnost, da dejansko izročitev začasno odloži do konca izvedbe postopka pred domačim sodiščem (prvi odstavek 35. člena ZSKZDČEU), vendar pa tudi s tem, ko je odložilo že samo presojo izvršitve naloga, po stališču Vrhovnega sodišča ni v ničemer poseglo v ustavno zagotovljene pravice obdolženca, ki bo lahko v primeru oprostilne sodbe tudi v Sloveniji zahteval odškodnino zaradi nezakonitega odvzema prostosti (prim. 542. člen ZKP) oziroma v primeru obsodilne sodbe, vštevanje v izrečeno kazen (prim. 56. člen KZ-1).

7Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti v nadaljevanju izpodbijajo tudi obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, vendar ne le, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niti ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in je obstoj utemeljenega suma v prvi vrsti dejansko vprašanje, ampak je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumno sklepanje, da dajejo dokazi, obsežno povzeti v točki 8 obrazložitve sklepa senata Okrožnega sodišča v Celju, do relevantnosti katerih se se je opredelilo tudi pritožbeno sodišče (prim. točki 5 in 6 obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča), zadostno podlago za sklepanje, da je obdolženi s silo in grožnjo poskušal preprečiti uradni osebi uradno dejanje, ko je ta opravljala naloge policije.

8Zahteva napada tudi razloge izpodbijanih sklepov o obstoju pripornega razloga begosumnosti, vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da so ti sklepi tudi v tem delu zadostno obrazloženi. Sklep o podaljšanju pripora izhaja iz ugotovitve, da je obdolženec tujec, državljan Republike Nemčije, da nima prijavljenega stalnega prebivališča, ampak živi v naravi, po gozdovih na območju različnih držav, da je bil v Sloveniji le v tranzitu, namenjen na Hrvaško oziroma v BiH, kjer naj bi živela njegova sestra, da zaradi svojega verskega prepričanja ne uporablja ne osebnih dokumentov ne denarja ter da tudi sicer ne obstajajo nikakršne okoliščine osebne narave, ki bi ga vezale na Slovenijo. Vse to tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljuje sklep sodišč o obstoju nevarnosti pobega, predvsem upoštevajoč dejstvo, da se je z begom izognil tudi izvedbi kazenskega postopka v Avstriji. Kolikor se zahteva z razlogi ne strinja, podaja svoje zaključke glede ugotovljenih dejstev, s čimer ne more uspeti, saj Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve presoja le v okviru ugotovljenega dejanskega stanja.

9Tudi sklepanje sodišč o neogibnosti pripora je razumno, saj že zgoraj navedene okoliščine (tujec, brez prijavljenega stalnega prebivališča, na begu), ki so relevantne tudi za presojo obstoja nevarnosti bega in ugotovljene dejanske okoliščine (katerim z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče oporekati), kažejo na to, da bi lahko pobegnil in onemogočil izvedbo kazenskega postopka, pripora pa, glede na takšne ugotovitve, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

C.

10Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.